Aleš Maver: V pasti enoglasja

Aleš Maver: Kje je moj dom?Skoraj sočasno, ko se je v Sloveniji rojevala Domovinska liga, je Delo objavilo intervju s Petrom Hitchensom, konservativno usmerjenim in krščanstvu naklonjenim bratom bolj razvpitega že pokojnega prvoborca novega ateizma Christopherja Hitchensa.

Možakar je povedal marsikaj zanimivega. Najbolj pa se mi je vtisnila v spomin njegova misel, da bi bilo dobro, ko bi se dvostrankarski britanski sistem, katerega “vernik” je, v prihodnje preoblikoval tako, da bi ena stranka odražala poglede bralcev časnika The Guardian (ki je najbolj znano glasilo levoliberalne usmeritve), druga pa bi bila bolj pisana na kožo bralcem konservativnega tabloida Daily Mail. Po Hitchensovem mnenju je namreč danes v Veliki Britaniji tako, da skoraj vsi etablirani politiki, zlasti pa tisti na položajih, vsaj uradno in javno mislijo tako kot The Guardian. 

Slovenija je in ni podobna 

Hitchensovo bistroumno ugotovitev bi se dalo kajpak prenesti na veliko večino zahodnoevropskih okolij. Mogoče je položaj v Nemčiji za odtenek boljši, toda tudi tam je v najpomembnejših medijih razen morda na gospodarskem področju vse manj mnenjskih odtenkov, ki bi rušili domnevno vsesplošnih javni konsenz o vrednostnih izhodiščih, kar zadeva teme, kot so družina, narod, država, vera, evropska kultura in podobne. Slovenka in Slovenec bosta ob tem seveda morda zamahnila z roko, češ, saj pri nas ni drugače praktično že zadnjih sedem desetletij. Ubranost medijskih glasov je pod Alpami samoumevna. Odgovor na ta pomislek je da in ne.

Občutek podobnosti manjšata dve okoliščini. Prvič, enoglasnost osrednjih javnih družbenih in političnih glasov na zahodu Evrope ni posledica tako rekoč nasilnega zavzetja javnega prostora, kot se je z revolucijo zgodilo v Sloveniji in katerega posledice so bile razgrajene le v nezadostni meri.  Je posledica počasnega procesa umika konservativnih glasov, ki se je odvijal pred našimi očmi, vendar nanj nismo bili dovolj pozorni. Drugič, za slovensko vladajočo politično elito, ki ji po konvenciji sicer tudi rečemo “leva” in kdaj celo “liberalna”, je načelna socialno liberalna usmeritev programska odločitev v veliko manjši meri kot za elite na zahodu. Ker je njihov glavni cilj ohranitev političnega in gospodarskega monopola skupaj z nadzorom nad “pravilnim” spominom na (zanjo ne nujno bleščečo) preteklost, ji je zagovarjanje na površini enakih stališč, kot jih ima The Guardian, zgolj eno od sredstev. Po potrebi bo to sredstvo zavrgla takoj, ko ji ne bo več koristilo. Tako so že naredili njeni (idejni) tovariši v Romuniji, na Slovaškem, v Rusiji, Belorusiji, Ukrajini in še kje.

Prva razlaga 

Pravkar povedano sicer še ne pomeni, da tudi trenutna družbena, politična in medijska elita na zahodu ne poskuša zacementirati svoje prevlade. Na to kaže pomemben, celo prevladujoč tok razlag, zakaj se je med njo in velikim delom volivcev razprl prepad, ki ga na zunaj kažejo volilni uspehi populističnih strank in gibanj. Omenjene elite zlahka zapadejo v skušnjavo, da pripišejo ta prepad delovanju neugotovljenih in neugotovljivih sovražnih sil, predvsem pa pomanjkanju prosvetljenosti pri širokih ljudskih množicah. Rešitev za vzpostavitev sozvočja  vidijo po eni strani v tem, da bodo množice prosvetlili in jih privedli na svojo, “višjo” raven zavesti in po drugi strani v vse bolj strogem odrivanju na rob drugačnih javnih glasov, seveda v imenu “naprednih” kampanj proti sovražnemu govoru in ponovnemu vzponu fašizma in podobnih grdobij. Tako stališče v bistvu ne priznava, da ima trenutni vzpon populizma tudi razloge, vezane na dejansko odtujitev “prosvetljenih elit” od povprečnega volivca.

Druga razlaga

Le manjšina prevladujočih glasov je pripravljena priznati to globljo razsežnost lastne neprepričljivosti. Vendar vodi po mojem mnenju k premoščanju zgoraj omenjenega prepada le ena res obetavna pot. Vidim jo v tem, da osrednji tok konservativne in krščanskodemokratske politike v (zahodni) Evropi vnovič zasede tisti del političnega prostora, za katerega je zgodovinsko odgovoren. Omenjeno ne bo možno, če ne bo vsaj deloma izpeljal jasnejše ločitve od v višjih sferah družbe in politike povsem prevladujočih socialno liberalnih pogledov na človeka, družbo, državo in Evropo. Nekaj podobnega velja za velik del katoliške (in protestantske) hierarhije in funkcionarske elite na zahodu stare celine. Sicer se lahko res zgodi, da se bo v teh predelih še okrepil fenomen, da bodo cerkve prazne, blagajne pa vsaj še nekaj časa polne, kot se že kar dolgo godi nekdanjim ali še sedanjim državnim cerkvam reformacijske provenience na severu Evrope.

Pri tem je potrebno povedati, da je veliko škode naredilo in jo še dela napačno pojmovanje dialoga. Dialog po mojem mnenju namreč ni, da v vsem pritrdiš mnenju sogovornika, kot si danes mnogi predstavljajo sporazumevanje med kulturami, marveč njegove poglede soočiš s svojimi, pri čemer sprejemanje njegovih stališč ne pomeni odpovedi lastnim. Samo ob zoženem, zgoraj opisanem razumevanju dialoga je bilo mogoče, da so mi v moji škofiji in v Sloveniji nasploh za zgled slednjega radi postavljali nekdanjega mariborskega pomožnega škofa Vekoslava Grmiča. Meni pa se je vedno zdelo, da je ta v skrajnosti svojih stališč do Cerkve in polpreteklosti velikokrat prekosil celo bolj zadrte med partijskimi aparatčiki. Recimo takrat, ko se je (sicer je šlo najbrž za past “tovarišev”), ki naj bi mu zbila verodostojnost) v svoji szdljevski druščini med vsemi funkcionarji edini izrekel proti praznovanju božiča. Da na zahodu Evrope danes ni bistveno drugače, dokazuje nedavna miselna telovadba predsednika nemške škofovske konference, kardinala Reinharda Marxa. Ko je bavarski ministrski predsednik odredil obešanje križev v vladnih prostorih, se je prvi čutil poklicanega, da se nad tem pravičniško zgraža. In seveda je svojim ovčicam goreče odsvetoval rabo besedne zveze “krščanski zahod”, četudi je bilo v tem primeru celo javno začudenje tolikšno, da je čez nekaj časa začel nespretno veslati nazaj.

Dodam naj zgolj, da opisanih problemov osrednjega toka konservativne politike v Evropi ne morejo reševati pojavi tipa Salvini, Orban, Alternativa za Nemčijo ali Marine Le Pen s svojimi nacionalno navdahnjenimi projekti. Prenovo in preklic “kapitulacije” pred levoliberalnim main streamom lahko izpelje samo konservativna in krščanskodemokratska smer sama. Pri tem so ji lahko uspehi navedenih samo svarilo in nemara nekakšen doping.

Foto: Ana Kovač