Aleš Maver: V pasti enoglasja

11
809

Aleš Maver: Kje je moj dom?Skoraj sočasno, ko se je v Sloveniji rojevala Domovinska liga, je Delo objavilo intervju s Petrom Hitchensom, konservativno usmerjenim in krščanstvu naklonjenim bratom bolj razvpitega že pokojnega prvoborca novega ateizma Christopherja Hitchensa.

Možakar je povedal marsikaj zanimivega. Najbolj pa se mi je vtisnila v spomin njegova misel, da bi bilo dobro, ko bi se dvostrankarski britanski sistem, katerega “vernik” je, v prihodnje preoblikoval tako, da bi ena stranka odražala poglede bralcev časnika The Guardian (ki je najbolj znano glasilo levoliberalne usmeritve), druga pa bi bila bolj pisana na kožo bralcem konservativnega tabloida Daily Mail. Po Hitchensovem mnenju je namreč danes v Veliki Britaniji tako, da skoraj vsi etablirani politiki, zlasti pa tisti na položajih, vsaj uradno in javno mislijo tako kot The Guardian. 

Slovenija je in ni podobna 

Hitchensovo bistroumno ugotovitev bi se dalo kajpak prenesti na veliko večino zahodnoevropskih okolij. Mogoče je položaj v Nemčiji za odtenek boljši, toda tudi tam je v najpomembnejših medijih razen morda na gospodarskem področju vse manj mnenjskih odtenkov, ki bi rušili domnevno vsesplošnih javni konsenz o vrednostnih izhodiščih, kar zadeva teme, kot so družina, narod, država, vera, evropska kultura in podobne. Slovenka in Slovenec bosta ob tem seveda morda zamahnila z roko, češ, saj pri nas ni drugače praktično že zadnjih sedem desetletij. Ubranost medijskih glasov je pod Alpami samoumevna. Odgovor na ta pomislek je da in ne.

Občutek podobnosti manjšata dve okoliščini. Prvič, enoglasnost osrednjih javnih družbenih in političnih glasov na zahodu Evrope ni posledica tako rekoč nasilnega zavzetja javnega prostora, kot se je z revolucijo zgodilo v Sloveniji in katerega posledice so bile razgrajene le v nezadostni meri.  Je posledica počasnega procesa umika konservativnih glasov, ki se je odvijal pred našimi očmi, vendar nanj nismo bili dovolj pozorni. Drugič, za slovensko vladajočo politično elito, ki ji po konvenciji sicer tudi rečemo “leva” in kdaj celo “liberalna”, je načelna socialno liberalna usmeritev programska odločitev v veliko manjši meri kot za elite na zahodu. Ker je njihov glavni cilj ohranitev političnega in gospodarskega monopola skupaj z nadzorom nad “pravilnim” spominom na (zanjo ne nujno bleščečo) preteklost, ji je zagovarjanje na površini enakih stališč, kot jih ima The Guardian, zgolj eno od sredstev. Po potrebi bo to sredstvo zavrgla takoj, ko ji ne bo več koristilo. Tako so že naredili njeni (idejni) tovariši v Romuniji, na Slovaškem, v Rusiji, Belorusiji, Ukrajini in še kje.

Prva razlaga 

Pravkar povedano sicer še ne pomeni, da tudi trenutna družbena, politična in medijska elita na zahodu ne poskuša zacementirati svoje prevlade. Na to kaže pomemben, celo prevladujoč tok razlag, zakaj se je med njo in velikim delom volivcev razprl prepad, ki ga na zunaj kažejo volilni uspehi populističnih strank in gibanj. Omenjene elite zlahka zapadejo v skušnjavo, da pripišejo ta prepad delovanju neugotovljenih in neugotovljivih sovražnih sil, predvsem pa pomanjkanju prosvetljenosti pri širokih ljudskih množicah. Rešitev za vzpostavitev sozvočja  vidijo po eni strani v tem, da bodo množice prosvetlili in jih privedli na svojo, “višjo” raven zavesti in po drugi strani v vse bolj strogem odrivanju na rob drugačnih javnih glasov, seveda v imenu “naprednih” kampanj proti sovražnemu govoru in ponovnemu vzponu fašizma in podobnih grdobij. Tako stališče v bistvu ne priznava, da ima trenutni vzpon populizma tudi razloge, vezane na dejansko odtujitev “prosvetljenih elit” od povprečnega volivca.

Druga razlaga

Le manjšina prevladujočih glasov je pripravljena priznati to globljo razsežnost lastne neprepričljivosti. Vendar vodi po mojem mnenju k premoščanju zgoraj omenjenega prepada le ena res obetavna pot. Vidim jo v tem, da osrednji tok konservativne in krščanskodemokratske politike v (zahodni) Evropi vnovič zasede tisti del političnega prostora, za katerega je zgodovinsko odgovoren. Omenjeno ne bo možno, če ne bo vsaj deloma izpeljal jasnejše ločitve od v višjih sferah družbe in politike povsem prevladujočih socialno liberalnih pogledov na človeka, družbo, državo in Evropo. Nekaj podobnega velja za velik del katoliške (in protestantske) hierarhije in funkcionarske elite na zahodu stare celine. Sicer se lahko res zgodi, da se bo v teh predelih še okrepil fenomen, da bodo cerkve prazne, blagajne pa vsaj še nekaj časa polne, kot se že kar dolgo godi nekdanjim ali še sedanjim državnim cerkvam reformacijske provenience na severu Evrope.

Pri tem je potrebno povedati, da je veliko škode naredilo in jo še dela napačno pojmovanje dialoga. Dialog po mojem mnenju namreč ni, da v vsem pritrdiš mnenju sogovornika, kot si danes mnogi predstavljajo sporazumevanje med kulturami, marveč njegove poglede soočiš s svojimi, pri čemer sprejemanje njegovih stališč ne pomeni odpovedi lastnim. Samo ob zoženem, zgoraj opisanem razumevanju dialoga je bilo mogoče, da so mi v moji škofiji in v Sloveniji nasploh za zgled slednjega radi postavljali nekdanjega mariborskega pomožnega škofa Vekoslava Grmiča. Meni pa se je vedno zdelo, da je ta v skrajnosti svojih stališč do Cerkve in polpreteklosti velikokrat prekosil celo bolj zadrte med partijskimi aparatčiki. Recimo takrat, ko se je (sicer je šlo najbrž za past “tovarišev”), ki naj bi mu zbila verodostojnost) v svoji szdljevski druščini med vsemi funkcionarji edini izrekel proti praznovanju božiča. Da na zahodu Evrope danes ni bistveno drugače, dokazuje nedavna miselna telovadba predsednika nemške škofovske konference, kardinala Reinharda Marxa. Ko je bavarski ministrski predsednik odredil obešanje križev v vladnih prostorih, se je prvi čutil poklicanega, da se nad tem pravičniško zgraža. In seveda je svojim ovčicam goreče odsvetoval rabo besedne zveze “krščanski zahod”, četudi je bilo v tem primeru celo javno začudenje tolikšno, da je čez nekaj časa začel nespretno veslati nazaj.

Dodam naj zgolj, da opisanih problemov osrednjega toka konservativne politike v Evropi ne morejo reševati pojavi tipa Salvini, Orban, Alternativa za Nemčijo ali Marine Le Pen s svojimi nacionalno navdahnjenimi projekti. Prenovo in preklic “kapitulacije” pred levoliberalnim main streamom lahko izpelje samo konservativna in krščanskodemokratska smer sama. Pri tem so ji lahko uspehi navedenih samo svarilo in nemara nekakšen doping.

Foto: Ana Kovač

11 KOMENTARJI

  1. Vprašanje je, če so klasične krščanskodemokratske stranke še zmožne konzervativne politike. Če vemo, da je iz nekdanjega trdnega stebra evropske krščanske demokracije nemškega CDU-ja od krščanske demokracije ostala samo še tabla na pročelju. Vse drugo je levo liberalno globalistično. Isto se je pod Plenkovićem zgodilo s hrvaškim HDZ-jem. Razmerje sil med liberalci in konzervativci gre v obeh strankah v prid liberalcem. Verjetno je sicer, da je med liberalci veliko oportunistov, ki se prilagajajo trenutnim usmeritvam vodstva.

    Ključ za vrnitev teh strank k konzervativni politiki je v vodstvu strank. V CDU-ju so izbrali izbranko Merklove, ki ne bo bistveno spreminjala politike svoje predhodnice. Zato je vrnitev k konzervativnejši politiki, vsaj za enkrat, manj verjetna. Vpliv CDU-ja na politiko sorodnih evropskih strank je kar velik. Če tam ne bo prišlo do večjih premikov, zelo verjetno tudi drugod ne bo.

    Povsem mogoče je, da se bodo v sodobne konzervativne stranke razvile prav tiste, ki jih sedaj označujejo kot populistične. Klasične so se namreč spridile. Tako v ZDA kot v Evropi. V ZDA konzervativno usmerjeni volivci volijo Trumpa, ne republikancev. V Evropi se konzervativno volilno telo seli k strankam, ki so nastale kot odziv na protiljudsko politiko etabliranih strank.

    Slovenja se predstavlja kot demokratična, a to je le igra za naivno publiko. Mi moram najprej izstopiti iz totalitarne preteklosti, potem se bomo šele lahko šli konzervatizem.

  2. Svoboda in pravica mora postati vrednota desnice. Sploh ne vem kdaj si je to dvoje prisvojila levica, razen skozi liberalizem. Desnica pa povsem pozabila in zapadla v levičarsko zlagano dušebrižništvo glede varnosti, zdravja, in kaj vem česa še.

  3. Z avtorjevim mnenjem se skoraj v celoti strinjam, z zadnjim odstavkom in zaključno mislijo pa absolutno ne. Mlatenje po Orbanu, Salviniju AfD in podobnih (pri nas Brščiču), se mi zdi podobno sprevrženo, kot je bilo Grmičevo SZDL-jevsko mlatenje prazne slame. Spogledljivost in praračunljivost pač. Kdor misli, da se bo z omahljivim, mehkim zavzemanjem za krščanske vrednote Evrope kaj spremenilo, se v teh površnih in pomehkuženih časih bridko moti. Čas in razmere zahtevajo odločnejše ljudi in ukrepanje. Mlahavo in preračunljivo prilagajanje ne vodi nikamor. Če se kaj malega spreminja v želeni smeri, vladajoče elite samo malo zategnejo, in že se vzpostavi prejšnje stanje. Sicer pa, ali gre pri navedenih ljudeh in strankah res za radikalni desničarski ekstremizem ? Kje in v čem pa ga je videti? Le kje je ta revolucionarna razdiralnost? Pričakovana reakcija levičarjev, manj pričakovana in nevzdržna pa, da prihaja tudi s tkim. desne strani.
    Še en primerek uporabe navidezno nedolžne, a v bistvu pritlehne in zelo nevarne psihološke projekcije, ki so jo do potankosti razvili moskovski kominternovski dušebrižniki ter jo učinkovito uporabili boljševiki: kar počenjaš sam, naprti nasprotniku; poimenovanje, ki te opredeljuje, prenesi na nasprotnika. Kdor danes opleta s fašisti, je prepričljiv znak, da je to on sam.
    Nekaj podobnega je z razdiralnim odzivom na Manifest za domovino, tudi že s tkim. desne strani. Temeljito sem ga proučil, pa v njem ne vidim trohico sovražnosti. Kakšen ekstremizem neki? Skratka, potrebna in nujna je večja odločnost. Prav mlahavost nas je pripeljala do tega, da nezavedno tonemo v (zaenkrat še) mehki totalitarizem.

  4. Odlocnost v nacionalizmu na gospodarskem podrocju vodi v nazadovanje blaginje, na politicnem pa v vojne. In vojno bi Slovenija izgubila. Drzava brez aviacije in z eno bojno ladjo se pac vojasko ne more kosati z nobeno od sosed in bi torej nacionalisticna smer zanjo pomenila popolno brezglavost. Dobrososedska politika in Zdruzena Evropa sta vitalni interes Slovenije. Skrajni cas, da neka slovenska politicna sila nastopi odlocno v tej smeri, namesto oportunisticnega nacionalizma tako desnih populistov kot predvsem levih antifasistov. Ni vecjih nazadnjakov kot so ti slednji.

    • Kar se vojske tiče bi morali imeti zelo močno pehoto. In utrjevati strateške točke kot je npr. Rupnikova linija. Teh in takih stvari bi morala biti Slovenija polna.
      Zato je naša profesionalna vojska povsem zgrešena. 2 mio. ljudi ne more imeti profesionalne vojske. To je čista neumnost. No, pa saj tudi imamo tako z negativno oceno glede pripravljenosti. Morali bi pa imeti sposobnost mobilizirati 50000 ljudi v zelo kratkem času. Tu bi nam Švicarski zgled zelo prav prišel.
      Sedaj pa imamo 2500 vojakov in nekih 3300 častnikov?! Bolje bi bilo, če teh podatkov ne bi vedeli.

      • “Tu bi nam Švicarski zgled zelo prav prišel.”

        Ja, se strinjam. Zadnjo vojno so imeli leta 1815. Sicer pa en oddelek specialcev mimogrede z=be celo vojsko hobi vojakov.

  5. Zal so se krscanskodemokratske in konservativne stranke precej prilagodile druzbenim spremembam po letu 1968, ki so nacele predvsem vlogo tradicionalne druzine, rodnost, ugled in pomen tradicionalnih institucij, kot so cerkve. Sekularizacija, hedonizem, konzumizem, permisivni pristop v vzgoji so dejstva, ki mentaliteto ljudi vodijo v levoliberalno smer. Poleg tega pa v slepo ulico. Zato je primerneje, da zmerna desnica in desna sredini tvegata izgubo oblasti in opozicijo, kot da se prilagajata zaradi volilnih potreb do mere, da izgubljata obraz. Morala bi ostati na poziciji nepogresljivosti in dragocenosti tradicionalne druzine in zakonske zveze in dobre rodnosti, tudi ce to ni v trendu. Varovati zivljenje in socialno zdravje tudi ob trendih kot so legalizacija evtanazije in konzumiranja ilegalnih drog, zacensi z marihuano. Varovati pomen verske vzgoje in ohranjanja kulturne in duhovne identitete. V tem pogledu je zame Orban prej upanje EPP kot problem.

    • Meni se zdi desna sredina vnaprej izgubljen položaj. V sredino namreč štejem ravno vse to: sekularizacija, hedonizem, konzumizem, permisivni pristop v vzgoji.
      Ne razumem pa kdaj je pravičnost in svobodo desnica izgubila. Saj je vendar odnekdaj razum, modrost, pravica, svoboda nekaj kar je bilo na desni. Kdaj se je desnica tako kompromitirala, da so zdaj liberalci tisti, ki kličejo k svobodi?! Kje je tu desnica postala jalova, tako kot je danes videti. Razen seveda, da bo vse pojedel oportunizem, ki se je globoko zajedel v vse. Zmernosti, tradicionalnosti, duhovne in kulturne identitete že dolgo ni več. Desnica se prepozna samo še v tem, da je v vojni z levico. In pri tem ostaja brez poante, jalova in poražena.

    • Ooo, tudi IF se je pomaknil na desno. 🙂 … se še spomnim časov, ko ste pisali slavospeve Angeli Merkel. No, vsekakor me zelo veseli.

  6. V ta kontekst sodi misel blaženega škofa Slomška: ” Skrbi manj govoriti in več dobrega storiti !”.
    To je bistvo konservativne in krščansko demokratske miselnosti, ki lahko odreši slovenski narod liberalizma in anarhije levičarstva.
    Velika noč je priložnost za poglobljen premislek v našem delovanju suverenih državljanov!
    Vstanimo v suženjstvo zakleti! Aleluja! Mir in veselje bosta z nami !!

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite