Prijatelj, ki prebira biografijo Henryja Kissingerja, me je opozoril na zanimivo mesto v njej. Govor je o tem, da je legendarni ameriški zunanji minister kot dedič starih evropskih konservativcev prišel do spoznanja, ki ga je izrazil takole: “Če bi moral izbirati med pravico in neredom na eni strani in med krivico in redom na drugi, bi vselej izbral drugo.” Ta kredo realpolitične pameti mi prihaja na misel ob tem, kar doživljamo v Sloveniji v zadnjem letu.
Blažen mir je mogoč, če oblastne fotelje grejejo tisti, ki dojemajo nadzor nad družbo kot svoj fevd
Odkar je nastopila tretja Janševa vlada, nam po vsej sili poskušajo vsiliti občutek stalnih izrednih razmer (tudi mimo pandemije). Zdaj brbota tu, zdaj brbota tam, vedno pa nekje. Skoraj sočasno, ko je propadel amaterski projekt konstruktivne nezaupnice, se je že pojavila miniafera Politico, zdaj je ob vsem drugem na jedilniku še ustavna obtožba. Dobro, danes, 3. maja 2021, se morda marsikomu zdi, da se ministrskemu predsedniku in njegovi ekipi vse ujme dogajajo po pravici, saj je človek sit vseh omejitev, prepovedi, odrezavih sporočil v zadnjem trenutku, pa saltov in skoraj neizogibnih z njimi povezanih nedoslednosti, ki nas pestijo že štirinajst mesecev. To je tudi iz drugih okolij znana stvar, v zadnjem času morda še posebej iz Nemčije. Premo sorazmerno s trajanjem pandemije se pač kruši enotnost javnosti v spopadanju z njo.
Toda ne bi smeli pozabiti, da se je v Sloveniji brbotanje začelo bistveno prej. Pravzaprav že dober mesec po tistem, ko se je Šarčeva ekipa v hitrem tempu poslovila od krmila. Takrat je že takoj padla besedna zveza “konstruktivna nezaupnica”, kakor sem večkrat omenil. In prav danes mineva leto dni, kar je naše podalpsko občestvo dosegla vesela vest, da je bil med nagrajenimi trpečimi novinarji po izboru Deutsche Welle tudi slovenski “mučenec”. Seveda njegova omemba v takšni druščini zlasti po dogajanju v Belorusiji, od koder izhajajo nekateri njegovi kolegi, danes deluje še bolj groteskno kot lani.
Kissinger v Sloveniji žal ne bi okleval – izbral bi blažen mir, zgolj videz reda
Če se vrnem h Kissingerjevi modrosti, je zadeva v Sloveniji na podlagi svežih izkušenj preprosta. “Blažen mir”, nekakšen vtis stabilnosti in reda brez vsakdanjih pretresov je zaradi nakopičenih neravnovesij očitno mogoč le, če oblastne fotelje grejejo tisti, ki dojemajo nadzor nad družbo kot svoj fevd. Čeprav izvor njihove moči nima s pravičnostjo nič opraviti, je ta še vedno tako izrazita, da lahko zagrenijo konkurenci dobesedno vsako minuto, ko so v položaju, ki je zanje neobičajen, se pravi, v opoziciji.
Pot do izravnave v sodobni zgodovini vzpostavljenih nezdravih in krivičnih razmerij vodi torej samo skozi obdobje stalnih dregljajev in pretresov, ki bodo vsaj na zunaj zlahka delovali kot nered. A primerna doza “turbulenc” je očitno žal neizogibna cena normalizacije. Pri tem se je potrebno zavedati, da bo slovenska javnost te “turbulence” težko prebavila in bo nemara celo pomislila, da manjšinska politična opcija, ki jo pri nas po konvenciji imenujemo desna, sploh “ne zna vladati”. Ravno tako moramo, kakor nas učijo zadnji meseci, bolj kot doslej imeti pred očmi, da bodo partnerji na zahodu Evrope kot Kissinger izbrali blažen mir in praktično vedno dajali prednost vsaj navideznemu “redu”, ki naj bi ga zagotavljali na oblast “abonirani”, pred pravičnostjo in zdravimi družbenimi razmerji. To je bila, kar zadeva nekdanjo socialistično Evropo, njihova poglavitna izbira praktično ves čas po letu 1989.
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
