Kissinger v Sloveniji (žal) ne bi okleval

3
Henry Kissinger in Josip Broz Tito

Prijatelj, ki prebira biografijo Henryja Kissingerja, me je opozoril na zanimivo mesto v njej. Govor je o tem, da je legendarni ameriški zunanji minister kot dedič starih evropskih konservativcev prišel do spoznanja, ki ga je izrazil takole: “Če bi moral izbirati med pravico in neredom na eni strani in med krivico in redom na drugi, bi vselej izbral drugo.” Ta kredo realpolitične pameti mi prihaja na misel ob tem, kar doživljamo v Sloveniji v zadnjem letu.

Blažen mir je mogoč, če oblastne fotelje grejejo tisti, ki dojemajo nadzor nad družbo kot svoj fevd

Odkar je nastopila tretja Janševa vlada, nam po vsej sili poskušajo vsiliti občutek stalnih izrednih razmer (tudi mimo pandemije). Zdaj brbota tu, zdaj brbota tam, vedno pa nekje. Skoraj sočasno, ko je propadel amaterski projekt konstruktivne nezaupnice, se je že pojavila miniafera Politico, zdaj je ob vsem drugem na jedilniku še ustavna obtožba. Dobro, danes, 3. maja 2021, se morda marsikomu zdi, da se ministrskemu predsedniku in njegovi ekipi vse ujme dogajajo po pravici, saj je človek sit vseh omejitev, prepovedi, odrezavih sporočil v zadnjem trenutku, pa saltov in skoraj neizogibnih z njimi povezanih nedoslednosti, ki nas pestijo že štirinajst mesecev. To je tudi iz drugih okolij znana stvar, v zadnjem času morda še posebej iz Nemčije. Premo sorazmerno s trajanjem pandemije se pač kruši enotnost javnosti v spopadanju z njo.

Toda ne bi smeli pozabiti, da se je v Sloveniji brbotanje začelo bistveno prej. Pravzaprav že dober mesec po tistem, ko se je Šarčeva ekipa v hitrem tempu poslovila od krmila. Takrat je že takoj padla besedna zveza “konstruktivna nezaupnica”, kakor sem večkrat omenil. In prav danes mineva leto dni, kar je naše podalpsko občestvo dosegla vesela vest, da je bil med nagrajenimi trpečimi novinarji po izboru Deutsche Welle tudi slovenski “mučenec”. Seveda njegova omemba v takšni druščini zlasti po dogajanju v Belorusiji, od koder izhajajo nekateri njegovi kolegi, danes deluje še bolj groteskno kot lani.

Kissinger v Sloveniji žal ne bi okleval – izbral bi blažen mir, zgolj videz reda

Če se vrnem h Kissingerjevi modrosti, je zadeva v Sloveniji na podlagi svežih izkušenj preprosta. “Blažen mir”, nekakšen vtis stabilnosti in reda brez vsakdanjih pretresov je zaradi nakopičenih neravnovesij očitno mogoč le, če oblastne fotelje grejejo tisti, ki dojemajo nadzor nad družbo kot svoj fevd. Čeprav izvor njihove moči nima s pravičnostjo nič opraviti, je ta še vedno tako izrazita, da lahko zagrenijo konkurenci dobesedno vsako minuto, ko so v položaju, ki je zanje neobičajen, se pravi, v opoziciji.

Pot do izravnave v sodobni zgodovini vzpostavljenih nezdravih in krivičnih razmerij vodi torej samo skozi obdobje stalnih dregljajev in pretresov, ki bodo vsaj na zunaj zlahka delovali kot nered. A primerna doza “turbulenc” je očitno žal neizogibna cena normalizacije. Pri tem se je potrebno zavedati, da bo slovenska javnost te “turbulence” težko prebavila in bo nemara celo pomislila, da manjšinska politična opcija, ki jo pri nas po konvenciji imenujemo desna, sploh “ne zna vladati”. Ravno tako moramo, kakor nas učijo zadnji meseci, bolj kot doslej imeti pred očmi, da bodo partnerji na zahodu Evrope kot Kissinger izbrali blažen mir in praktično vedno dajali prednost vsaj navideznemu “redu”, ki naj bi ga zagotavljali na oblast “abonirani”, pred pravičnostjo in zdravimi družbenimi razmerji. To je bila, kar zadeva nekdanjo socialistično Evropo, njihova poglavitna izbira praktično ves čas po letu 1989.

Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.

3 KOMENTARJI

  1. Ampak, prmejdus, v tretjem svetu bi pa Kissingerjevemu preferiranju “blaženega miru” marsikje kar pritegnil. “Arabska pomlad” mi najprej pride na misel. Kaj je dobrega prinesla pomoč pri rušenju Sadama, Asada, Gadafi ( koncno, tudi v Egiptu so morali pomagati k vrnitvi vojaške oblasti, potem ko so demokratično voljeni islamisti pokazali svoj realni obraz)? Bore malo. Pa ogromno kaosa, popolne destrukcije, ogromno človeških žrtev in milijoni na milijone razseljenih nesrecnikov. Ki pljuskajo tudi k nam v Evropo in realno niso pretirano dobrodošli.

    Podobno 1990 niso hoteli razpada Jugoslavije, vsaj večina na zahodu ne, pa čeprav brez iluzij o komunizmu ter Miloševiću in njegovih. Jugoslavija je bila tudi neke vrste tretji svet. Slovenija pa ni. Je EU in NATO. Menda je.

  2. Ne bi pritegnil Mavrovi kritičnosti do protiepidemicnega ukrepanja aktualne vlade. Premier je bil med prvimi javnimi osebnostmi, ki se je ze v začetku 2020 zavedal resnosti grožnje in pozival k ukrepanju, ko je tedanja vlada in njej naklonjen medijski svet do skrajnosti podcenjeval in omalovazeval prihajajoc problem. Gre za nov virus in nov epidemicni problem in vsi, s stroko na čelu, ga iz dneva v dan sele spoznavajo in se učijo. To, kar je tu prepoznano kot nepredvidljivosti, salti in nedoslednosti so pač v glavnem sprotni odgovori na nepredljivost situacije, ki terja prilaganje tako na dnevne spremembe v epidemioloski situaciji kot na nova spoznanja o bolezni, njeni naravi in primernem ukrepanju. Ne vidim večjih spodrsljajev slovenske vlade v njenem epidemicnem ukrepanju. Podobno je ukrepala večina vlad Evropske zveze. Ob strahovitem afrontu, ki ga je Janševa vlada doživljala, mislim da se je več kot odgovorno držala. Za razliko od opozicije, dobrsnega dela mainstream novinarstva in zal tudi javnosti, ki pa je bila neprimerno informacijsko podprta zaradi tistih, ki jim je ustrezalo podiranje kredibilnosti ne le vlade, ampak tudi stroke.

    • Jasno, optimalno vse ni bilo. Ampak za nazaj je enostavno biti general. Škoda po mojem, da ni bilo večje odločnosti vlade. Aplikacija Ostani zdrav ni ustrezno prodrla. Policija ne ukrepa dovolj odlocno, ko so ocitne kršitve, tudi ob nelegalnih demonstracijah. Menca se po nepotrebnem ob uvajanju hitrega testiranju v šolstvu, ki bi omogocalo normalen pouk in bi moralo biti obvezno. Pri cepljenju bi morala veljati absolutna prioriteta kriterija zdravstvene ogroženosti. Moje stališče je, da so bile restrikcije tam, kjer je mozno zagotavljati red ( npr. sola, verski in nekateri kulturni dogodki) verjetno prestroge in predolgo trajajoce. Kljub tem zadržkom je moja ocena za vodenje epidemije nekje za 9 ( od 10).

Comments are closed.