Poslanci in ministri vladajoče koalicije ob podpori nekaterih javnih občil, vplivnih posameznikov in nevladnih institucij trdijo, da je zasebno šolstvo grožnja javnemu, da bo polno financiranje zasebnih šol izrinilo javno šolstvo. To naj bi pomenilo začetek konca javnega šolstva v Sloveniji. Nekaj tako smešnega in neumnega niso sposobni izjaviti ali napisati niti v slavnih Butalah. Če je res tako hudo, bomo samo šepetali in hodili po prstih, da se javno šolstvo ne zruši.
Kaj naj si ob takšnih izjavah najvišjih predstavnikov oblasti mislimo?
Prva misel, ki nam pride na pamet, je bojazljivost, strah pred nečem, kar je votlo, okoli pa ničesar ni. Takemu strahu strokovno rečemo blodnjave motnje. To so miselni konstrukti, sklepi ali ocene brez realne osnove, ki se jih nekdo trdno oklepa in verjame vanje. Pri tem se ne ozira na mnenja drugih ne glede na očitne dokaze o nasprotnem. Prepričanje o lastni ogroženosti zaradi nekoga drugega, je preganjalna blodnja ali po domače preganjavica. Druga pomisel, ki se mi ob tem primeru ponuja je, da gre za nestrpnost do drugačnosti, ki je tako močna, da zaradi tega zanemarimo pomembnejše zadeve.
Z zapisom »pomembnejše zadeve« nikakor ne mislimo golega administriranja, temveč opravila, ki zadeva bistvo našega šolskega sistema. Bistvo je očem skrito, pravi lisica v zgodbi Antoine de Saint-Exupéry-ja. Zato dvomimo, da na ministrstvu za šolstvo to bistvo zaznavajo. Če bi ga, bi minister za šolstvo ob sklepu Ustavnega sodišča pomignil tajnici, češ uredite to zadevo, in se lotil pomembnejših nalog. Če bi si naš šolski sistem ogledali s primernim prostorskim in časovnim odmikom, bi videli, kako je zapleten in da se ta zapletenost povečuje. Nihče, niti tisti, ki stvari zapletajo, niti tisti, ki zaradi tega trpijo, nimajo iluzije, da bo zaradi tega naše šolstvo boljše. Smisel zapletanja je nadzor. Šolstvo je najpomembnejša strateška točka oblasti.
Zadušljiv oblak birokracije, ki zatira svobodno ustvarjalnost učiteljev, učencev in dijakov
Če si pogledamo samo tako imenovana Temeljna področja nadzora v vrtcih in šolah (www.iss.gov.si), vidimo, da inšpektorji nadzirajo vrtce in šole v 20. točkah. Med drugim nadzirajo uresničevanja različnih pravic in dolžnosti otrok, delo strokovnih organov v šolah in vrtcih, nadzirajo delo ravnatelja, se vtikajo v sodelovanje staršev s šolo in nadzirajo celo uporabo učbenikov. Pri tem je vsaj polovica navedenih področij tipično pedagoških, za katere inšpektorji niso usposobljeni.
V primeru kršitev predpisov imajo inšpektorji na voljo okoli 40 ukrepov. To je samo delček velikega nadzornega mehanizma, ki se je zalezel v učilnice, v zbornice, v šolske torbe, v učbenike in glave učiteljev ter otrok. Zgleda, kot da gre za kaznjence, ne pa za svobodne, poštene in strokovno usposobljene ljudi, ki najbolje vedo, kaj je za učence dobro in kaj ne. To je zadušljiv oblak birokracije, ki zatira svobodno ustvarjalnost učiteljev, učencev in dijakov. Je velika in zapletena pralnica možganov, ki ustvarja poslušne in apatične generacije, ki jim je lahko vladati.
Velike, prestrašene oči našega ministra za šolstvo in obeh predsednikov vlade ter parlamenta so posledica bojazni, da bi se jim v zasebnih šolah izmuznil popolni nadzor, kar bi lahko okužilo tudi javne šole. In to bi bil v resnici začetek konca javnega šolstva; takega, kot si ga predstavljajo ljudje, ki mislijo, da jim je vse dovoljeno; tudi ignoriranje odločbe Ustavnega sodišča. Z zapletenim sistemom nadzora zavirajo ustvarjalnost učiteljev in učencev.
Ne kompliciraj, bedak! (KISS)
Za velikanski aparat nadzora so porabljena velika sredstva. Ta bi lahko usmerili drugam, recimo v razvoj družbene infrastrukture, v kateri bi mladi diplomanti vseh stopenj dobili svoji izobrazbi primerno službo in jim ne bi treba odhajati v tujino. Eden od načinov, kako razrešiti vozel zapletenosti na vseh ravneh nas pouči načelo KISS.
Kiss pomeni poljub, KISS pa je kratica za Keep it simple stupid, kar lahko prevedemo kot: Ne kompliciraj, bedak! Avtor te fraze je Kelly Johnson, konstruktor izvidniških reaktivnih letal. Zagovarjal je načelo, da mora biti letalo tako zgrajeno, da ga v izrednih razmerah lahko popravi navadni mehanik s preprostim orodjem. Načelo KISS pomeni, da sistemi delujejo najboljše, če so enostavni in ne zapleteni.
Uspešno in učinkovito je tisto delo, pri katerem porabimo najmanj materiala, energije, časa in denarja. Že omenjeni Antoine de Saint-Exupéry, pisatelj, pesnik in pilot je zapisal, da popolnosti ne dosežemo tedaj, ko nimamo več kaj dodati, ampak tedaj, ko ni mogoče ničesar več odvzeti.
Vladajoča elita, ki se boji elitnih šol, bo skušala svoj absolutni nadzor ohraniti zlepa ali zgrda. Razstrupljanje šolskega sistema bo zato mukotrpen in dolgotrajen proces. Ko se bo to zgodilo, ne bo med javnimi in zasebnimi šolami nobenega nasprotja več in tudi ne bistvenih razlik. Razlike bodo le med poudarki, ki si jih bo vsaka šola v skladu s svojimi strokovnimi kompetencami in potrebami svojega okolja izbrala. Ali bodo v tem primeru šole državne ali zasebne – tudi cerkvene – bo manj pomembno. Pomembno pa bo, da se bosta s tem povečali raznolikost in izbirnost našega šolstva brez strokovno vprašljive državne birokracije in široko razvejenega ideološkega aparata.
