Šestinštiridesetletni slovaški premier Robert Fico je tipična srednjeevropska posttranzicijska figura. Za Slovence je najbrž zanimiv predvsem kot prototip postkomunističnega voditelja novega kova. Kot mlad, sorazmerno lep, neobrabljen in neobremenjen (?) politik je že pred časom zasijal na slovaškem političnem nebu in se po nekaj letih sončenja v slavi najbolj priljubljenega politika na Slovaškem leta 2006 končno zavihtel na oblast. S tem je postal vzornik drugim prvakom iz nekdanjih monopolnih strank vzniklih socialdemokratskih grupacij, denimo našemu Borutu Pahorju in Hrvatu Zoranu Milanoviću.
Junak našega časa
Nasploh se je pokazalo, da ima Fico ob lepoti še marsikaj drugega, kar pride v travmatičnih časih poslavljanja od preteklosti nadvse prav. Na veselje velikega števila radikalnim rezom nenaklonjenih Slovakov je pridno populistično udrihal po gnilem kapitalizmu in njegovih neoliberalnih apostolih v podobi svojega premierskega predhodnika Mikulaša Dzurinde in njegovih ministrov, ki so državo spremenili v zgled uspelega ekonomskega prehoda. Med drugim z legendarno enotno davčno stopnjo. Bolj nostalgičnim državljanom je solze privabljal v oči s hvalisanjem, češ da češkoslovaške žametne revolucije sploh ni opazil, ker je bil v službi. Kajpak na pravosodnem ministrstvu komunistične vlade.
Povej mi, kdo je tvoj prijatelj …
Ker pa njegova domovina ni ušla niti predvsem iz sovjetskega prostora znani skušnjavi bratenja nostalgije po polpreteklosti z ono po veliko bolj oddaljenih mitičnih časih domnevne nacionalne Indije Koromandije, je že v opoziciji marljivo brenkal na nacionalistične strune. Nakar si po volilni zmagi ni pomišljal sesti v isto vlado s proti številčni madžarski manjšini strupeno nastrojenimi nacionalisti in s stranko bivšega avtokratskega premierja Vladimirja Mečiarja. V stranki evropskih socialistov so zavoljo tega sicer zagnali majhen hrup in dali članstvo Ficove stranke, ki se pomenljivo imenuje Smer, za nekaj časa na led, a kokoši z zlatimi jajci navsezadnje ne boš pretirano karal (roko na srce, česa takega v podobnem primeru ne bi naredila niti konkurenčna Evropska ljudska stranka).
Grenka relativna večina
Na današnjih volitvah so imeli Slovaki tako možnost presoditi o Ficovi stranki in njegovi koaliciji. Slednja se (bržkone k sreči) kljub širokoustenju ni pritaknila večine Dzurindovih gospodarskih reform, je pa do vrelišča segrela odnose s sosedo Madžarsko. Enkrat je kar na meji odpravila celo madžarskega predsednika in velikemu apologetu komunistične preteklosti Ficu ni bilo nerodno v opravičilo opletati z obletnico zadušitve praške pomladi.
Za zmag navajenega premierja je volilni izid prejkone kisel. Na prvi pogled je sicer vknjižil še en bleščeč uspeh. Njegova Smer je namreč po končnih izidih pobrala 34,8 odstotka glasov in 62 sedežev, drugouvrščena krščanskodemokratska stranka (SKDU-DS) nekdanje predsedniške kandidatke Ivete Radičove pa je dosegla le 15,4 odstotka in 28 sedežev. A si s tako zmago Fico ne more kaj veliko pomagati. Stranke pregovorno razcepljene slovaške desnice in sredine so si pač razdelile precej večji delež volilne pogače, kot je predvidelo katero koli merjenje javnega mnenja. Za stranko Radičove sta se zaporedoma zvrstila novo gibanje Svoboda in solidarnost (SAS) “očeta” enotne davčne stopnje Richarda Sulika z dobrimi 12 odstotki in naši Novi Sloveniji podobni “desni” krščanski demokrati (KDH) priljubljenega bivšega evropskega komisarja Jana Figla s slabimi devetimi odstotki glasov. Svoje k uspehu opozicije je dodala novoustanovljena stranka z večinsko podporo madžarske manjšine, imenovana Most. Dosegla je 8,1 odstotka glasov, medtem ko je njena matična Stranka madžarske koalicije (SMK) s samo 4,3 odstotka izpadla iz parlamenta. Ker se tudi ti grupaciji uvrščata desno od sredine, naj bi desni sredini v novem slovaškem parlamentu pripadla tesna absolutna večina, 79 od skupaj 150 sedežev.
Kako sta jo odnesla Ficova koalicijska partnerja? Slabo. Nacionalistični gromovniki kontroverznega Jana Slote so s 5,1 odstotka glasov oddali več kot polovico dosedanjih dvajsetih sedežev, Mečiarjeva druščina pa je po dvajsetih letih (in potem, ko je bil njen šef dolga leta strah in trepet slovaške politike) povsem izpadla. ,Iveta Radičova pred križevim potom
Če bodo rezultati vzporednih volitev obveljali in če bodo strankarski prvaki dosedanje opozicije držali obljubo, da s Ficom ne bodo koalirali, bi se moral v Bratislavi torej ponoviti češki scenarij in bi morala v premierski fotelj sesti drugouvrščena Iveta Radičova. Dami je že leta 2009 le malo zmanjkalo, da ni postala predsednica republike. Tudi njena pot na še vplivnejši položaj pa je vse prej kot posuta z rožicami.
Prvo oviro lahko predstavlja predsednik države Ivan Gašparovič, ki je predsedniško palačo naselil predvsem po zaslugi stranke Smer. Nanj zdaj upa Robert Fico. Težavna bi nadalje utegnila biti vladna kohabitacija z madžarskimi manjšinci, čeprav bo z zmernejšo stranko Most nekdanjega podpredsednika vlade Bele Bugarja brez dvoma lažja. Končno je kar nekaj trenj pričakovati med desnosredinskimi grupacijami samimi. Iskriti se zna zlasti med libertarno Svobodo in solidarnostjo, ki terja legalizacijo mehkih drog in homoseksualnih porok, in med konservativnimi krščanskimi demokrati, ki so vlado nekoč že zapustili zaradi po njihovem preblage zakonodaje o splavu. Pot do sestopa slovaškega pahorja s trona je potemtakem lahko še dolga.
