Kdor pričakuje krščanstvo brez križa, ne pozna Kristusa ne Cerkve

2

Ni sodobnega krščanstva, ki bi lahko bilo hoja za Kristusom, brez bolečine in trpljenja … Kdor to misli in pričakuje krščanstvo brez križa, ne pozna Kristusa ne Cerkve ne življenja svetnikov. Tako na koncu kličem z apostolom Petrom: »Besede večnega življenja imaš in mi trdno verujemo in vemo, da si ti sveti od Boga.« (Jn 6,69)

V drugem berilu današnje, 21. navadne nedelje nas nagovori apostol Pavel. Besedilo je vzeto iz 5. poglavja pisma Efežanom.

»Bratje in sestre, iz strahospoštovanja do Kristusa se podrejajte drug drugemu. Žene naj bodo podrejene svojim možem kakor Gospodu, mož je namreč glava ženi, kakor je Kristus glava Cerkvi, svojemu telesu, ki ji je odrešenik. In kakor je Cerkev podrejena Kristusu, tako naj bodo v vsem žene možem. Možje, ljubite svoje žene, kakor je Kristus ljubil Cerkev in dal zanjo sam sebe … Tako so tudi možje dolžni ljubiti svoje žene kot lastna telesa. Kdor ljubi svojo ženo, ljubi sebe

Ali res sveti Pavel potiska ženo le v kuhinjo in k otrokom? Ne, primerjava s Kristusom in Cerkvijo je veličastna

Misli in besede, ki kar kričijo po revoltu emancipirane žene. Pavel v odnosu do moža sili ženo direktno v položaj sužnje, tja za lonce in štedilnike in med plenice. Nobenega prostora in časa za njeno samopodobo in možnost osebne kariere in dostojanstva. Samo suženjstvo v rojevanju otrok in vzgoji doma za zidovi.

Nepomembnost in anonimnost matere in gospodinje. Kar slišim in vidim škripanje z zobmi po naših cerkvah, ko se bo poslušalo to berilo.

Sveti Pavel primerja zakon med možem in ženo skrivnostni povezavi med Kristusom in Cerkvijo. Je mogoče dati skupnemu življenju moža in žene še bolj veličasten odtis življenja Svete Trojice? Ko živim odnos nenehnega podarjanja med dvema osebama, ko je slast dajanja najvišja oblika slave in zahvale, ko je podarjanje, izgorevanje sveče njen edini namen obstoja. Umiranje na obroke. Je potem pomembno, ali sem v primeru telesa glava ali srce? Oba sta eno telo. Kaj si lahko privošči glava brez srca. Kaj si lahko privošči srce brez glave …? Oba sta – drug brez drugega – mrtva in neuporabna. Zaradi tega je nesmiselno govoriti, kaj je bolj pomembno za skladno življenje človeka v telesu in v duhu, če je nekdo pripravljen umreti zame, in to je Kristus že storil v velikonočni drami in veselju vstajenja.

Potem mi ostane še ena sama zahvala in slavljenje za prejete darove večnega življenja. Življenje dobi tako globok smisel: hvaležnost in upanje me more in mora dvigniti nad sivino našega vsakdana.

Nepopustljivost Jezusovega oznanjevanja Božjega kraljestva je dosegla vrhunec na Kalvariji

Prav to se dogaja v današnjem evangeljskem odlomku. Jezus govori o srčiki božjega kraljestva, ki je On sam. Evharistični govor v Kafarnaumu doseže vrhunec.

Jezus ne popušča z jasnostjo oznanila Božjega kraljestva. »Trda je ta beseda, kdo jo more poslušati?« (Jn 6,60) Jezus jasno čuti nasprotovanje onih, ki ga poslušajo. Nič se ne umika. Magnet odhajanja od njega je vse močnejši. »Po tistem je mnogo njegovih učencev odšlo in niso več hodili z njim.« (Jn 6,66)

Mogoče je to eden najbolj grenkih trenutkov v Jezusovem življenju … Nekdo, na katerega si že računal, da bi lahko naslonil svojo glavo na njegova ramena, tik pred koncem ne razume bistva stvari in dogajanja … Preprosto zapusti oder življenja. Pahnjen si v samoto in osamo.

Tu je zatrepetal Jezus Kristus v vsej svoji ranljivosti. Ni bolj ranljivega Bitja v vesolju, kakor je vsemogočni, troedini Bog. Lahko bi rekli z nekim grafitom iz Skandinavije: »Vsemogočni – Nesposobni.« Da, »Bog je ljubezen«. Bolj ko ljubiš, bolj si krhek in ranljiv. Zaradi tega doseže razodevanje Boga svoj vrhunec na Kalvariji. Vsemogočni je pribit na križ. Prostovoljno je utihnil pred našo slepoto oholosti in hudobije. On ne zmore nobene prisile nad človekom. Jezus – Bog in Človek hkrati. Nam enak v vsem, razen v grehu. Zatrepeče v vprašanju: »Ali hočete tudi vi oditi?« (Jn 6,67) Ni to bolečina očeta, ki gleda za mlajšim sinom s solzami v očeh, ko mu je zabodel nož v hrbet, ko odhaja v svet s svojo polovico dediščine …!?

Kdor to misli in pričakuje krščanstvo brez križa, ne pozna Kristusa ne Cerkve ne življenja svetnikov

Verjetno je bil vsaj majhen obliž za Jezusovo bolečino, ko mu Peter jasno odgovori:

»Gospod, h komu naj gremo?« (Jn 6,68)

Seveda je to vprašanje usodnega pomena tudi zame osebno. Ali bom tudi jaz odšel iskat srečo drugam – mimo Kristusa, kjer ne bo treba nositi vsak dan svojega križa za Njim, kjer se ne bo treba pustiti vreči kakor zrno pšenice v zemljo, da bi vzkalilo – prek umiranja – v novo zrnje, kjer ne bo treba biti goreča sveča, ki umira na obroke, da podarja luč in toploto ljudem v temi in mrazu našega egoizma …

Ljudje terjajo posodobitve tudi znotraj Cerkve. Je to težnja in zahteva, da dosežem velikonočno alelujo brez velikega petka? Ni sodobnega krščanstva, ki bi lahko bilo hoja za Kristusom brez bolečine in trpljenja …

Kdor to misli in pričakuje krščanstvo brez križa, ne pozna Kristusa ne Cerkve ne življenja svetnikov. Tako na koncu kličem z apostolom Petrom: »Besede večnega življenja imaš in mi trdno verujemo in vemo, da si ti sveti od Boga.« (Jn 6,69)

2 KOMENTARJI

  1. Gospod Jože,
    hudo na nož ste to zastavili. Moje mišljenje je, da Jezus samo izbrane vabi, naj se mu pridružijo na križu. Ostalim pa celo briše solze z obraza, če ga sprejmejo v srce. Poglejte življenje prvih vernikov:

    Življenje prvih vernikov
    Bili so stanovitni v nauku apostolov in v občestvu, v lomljenju kruha in v molitvah. Vse pa je v duši navdajal strah, zakaj po apostolih se je dogajalo veliko čudežev in znamenj. Vsi verniki so se družili med seboj in imeli vse skupno: prodajali so premoženje in imetje ter od tega delili vsem, kolikor je kdo potreboval. Dan za dnem so se enodušno in vztrajno zbirali v templju, lomili kruh po domovih ter uživali hrano z veselim in preprostim srcem. Hvalili so Boga in vsi ljudje so jih imeli radi. Gospod pa jim je vsak dan pridruževal te, ki so našli odrešenje. (Apd 2, 42-47)

  2. Je v praksi še Kristusov nauk? Vidijo nekateri škofje ređšitev v križu, ki ga šprinašajo Azijci in jih zato vabijo? Ali to pomeni, da so obupali nad “evropsko” vernostjo? Vsekakor zmota ali spoznanje? Časa ni več dosti.

Comments are closed.