Kdor išče, ta najde – rešitve v zdravstvu

18
412
Foto: Flickr.
Foto: Flickr.

Rešitve problemov v zdravstvu so v naši neposredni bližini, v Avstriji.

Že kar nekaj let mediji in strokovna javnost opozarjajo na probleme v zdravstvu, na raznih posvetovanjih pa so predstavljene tudi rešitve. Menim, da je vzrok večino problemov v tem, da je poslanstvo ministrstva za zdravje urejevanje področja zdravstva in ne upravljanje zdravstvenih zavodov, kar dokazujejo stalni problemi pri gradnji objektov, neuspešni projekti informatizacije, zapleti pri imenovanju vodilnih in žal tudi neljubi dogodki pri zdravljenju pacientov.

Optimizacija in racionalizacija zdravstva je mogoča le z umikom države oz. točneje ministrstva za zdravje iz danes običajnega neposrednega vodenja. Država ima obveznost oblikovanja formalnega okolja v katerem ponudniki zdravstvenih storitev ter zdravstvene zavarovalnice delujejo ter nadzora nad njihovim delovanjem (reguliran trg). Neposredno upravljanje in vodenje ponudnikov zdravstvenih storitev v lasti države je potrebno zaupati sposobnim in usposobljenim direktorjem, tudi uglednim podjetjem z mednarodnimi referencami na tem področju (primer upravljanja infrastrukture kliničnega centra na Dunaju). Povečanje kakovosti in učinkovitosti je možno samo z uporabo orodij za izboljšanje, kot jih uporablja razvita industrija že več desetletij in jih uporabljajo odlične organizacije javnega sektorja širom EU (primer uporabe principov vitkosti v klinični bolnišnici Odense na Danskem). S pomočjo teh ukrepov bomo zagotovili njihovo boljše in bolj ekonomično delovanje ter večjo kakovost storitev za državljane, posledično pa tudi manjše davke za gospodarstvo in državljane.

Skrajni čas je že, da ministrica za zdravje s pomočjo strokovne javnosti predlaga posodobitev zakonskih rešitev na področju zdravstva ter odpravi neustrezen zakon o zavodih, tako kot je naredila sosednja Avstrija ter ustanovi eno podjetje za upravljanje vseh bolnišnic z upravo in skupnimi službami po zgledu gospodarskih družb. Za nadzor naj po vzoru razvitih držav ustanovi agencijo za kakovost in akreditacijo, ki bo podeljevala akreditacijo za posamezne zdravstvene storitve ter nadzirala njihovo kakovost na osnovi mednarodnih meril in standardov (primer IKAS na Danskem). Odgovornost nadzornega svet tega enovitega podjetja je imenovanje uprave po kadrovsko profesionalnih postopkih s ciljnim iskanjem kandidatov z ustreznimi referencami in osebnostnimi lastnostmi, kot je to omenil prof.dr.Gregorič iz Houstona na zadnjem posvetovanju. Naloga uprave pa je, da s pomočjo svojih strokovnih služb ter specializiranih podjetij (npr. hospitals in vamed v Avstriji) gradi napredno zasnovane regijske bolnišnice na osnovi procesov dela, jih povezuje v enovit sodoben bolnišnični informacijski sistem, ki bo povečal kakovost zdravstvenih storitev, varnost pacientov in učinkovitost delovanja, tudi z optimizacijo mreže (primer Kages – Združenje bolnišnic avstrijske Štajerske). Reguliran trg vseh zdravstvenih zavarovanj omogoča zdravstvenim zavarovalnicam, da se sklepajo pogodbe z najboljšimi izvajalci za svoje zavarovance in tako pospešijo dvig kakovosti in učinkovitosti. Sodobna formalna oblika omogoča tudi nagrajevanje zaposlenih po kakovosti in obsegu opravljenega dela ter doseganju letnih ciljev in jih tako motivira za boljše delo (primer bolnišnice Torrevieja iz Španije).

Ni potrebno ponovno odkrivati Amerike, ampak bi lahko prevzeli rešitve za izboljšanje delovanje zdravstva iz EU, posebno od naše sosede Avstrije.

18 KOMENTARJI

  1. Seveda. A kaj ko ne moremo niti zasebnih ordinacij za splošne zdravnike poštimat. Torej najosnovnejšega temelja zdravstva. Ne pa da bi spet z nekimi super projekti izboljševali klinični center…
    Ko bo prvi zdravnik nekje na vasi odprl svojo ordinacijo, tisti dan bodo stvari začele biti boljše. In to ne z neko začasno koncesijo, ki je spet nekaj “rezervirano za ta prave”, ampak tako, da bo zdravnik sklenil pogodbo z zavarovalnico. To bo dan.

    • Če bi glede na Parettov princip, da ima 80% posledic le 20% vzrokov, izboljšali le največje porabnike denarja, delovanje kliničnega centra in bolnišnic za 10%, je to kar zajeten kup denarja.

      Strinjam se, če bi izboljšanjem kakovosti osnovnega zdravstva zmanjšali obisk bolnišnic, bi bil tudi prihranek velik. Še večji z zdravim načinom življenja, tudi sam bi moral shujšati za nekaj kil, kot mi pravi žena in bi me manj bolela kolena pri igranju košarke.

      • Jaz predlagam, dajmo vsaj tisto najbolj enostavno uveljavit kot se spodobi. Kako bomo reformirali bolj zapletene sisteme, če nimamo rešenih osnov.
        Ko sem bil zadnjič pri zobarju, sem za antibiotik dobil beli recept, ki sem ga sam plačal.
        Torej, kljub plačanemu zavarovanju, sem moral plačati zdravilo, ki mi ga je predpisal zdravnik z licenco! Ne neki homeopat…
        Kakšne veze ima pri tem koncesija? Nikakršne. Ne rečem da sem plačal obisk, toda da sem plačal antibiotik je pa norčevanje.
        Najbolj osnovne stvari je nemogoče reformirat!
        Kakšen UKC neki, kakšne bolnice neki.

  2. Avtor predlaga bolj ali manj neko lepljenko modelov dobrih praks. Realno lepljenke težko funkcionirajo, pogosto so nezdružljive. Pri nas je problem, da že ptički na vejah četrt stoletja čivkajo o potrebi zdravstvene reforme, torej včeraj, predvćerajšnjim, ne danes, pri nas pa niti nekega koherentnega koncepta še ni. Najmanj na zdravstvenem ministrstvu, ker si ministri/ ministrice podajajo kljuke, če zdravstvene ministre slučajno sploh imamo.

    Znanja, kako voditi večje zdravstvene ustanove ali celo, kako ustvariti nov zdravstveni sistem oz. ga prenoviti, je pa v Sloveniji tako ali tako zelo, zelo malo. Strokovno gledano. Politika pa v glavnem sploh pojma o področju nima, če se dela, da ga ima, pa blefira.

    Vsekakor pametnemu revolucija tu ni možna, ker bi bila igračkanje z zdravjem ljudi. Sicer obstaja medijsko ustvarjena zmotna predstava, da je slovensko zdravstvo tako zanič, da slabše niti ne bi moglo biti. A ta predstava govori svoje predvsem o popolnom bleferstvu in diletantstvu slovenskih medijev na področju zdravstva, nenazadnje pa tudi o skoraj nerazložljivi malicioznosti slovenske znatnega dela medijske srenje do zaposlenih v slovenskem zdravstvu. Policistov ali učiteljic si npr. nikoli ne drznejo na take ponižujoče načine obravnavat.

    Očitno smo rabili razne mednarodne študije in primerjave, tudi WHO, da so nekateri morda dojeli, da zdravsto ni tisto, po čemer bi bila Slovenija primerjalno zelo slaba. Ampak da Slovenci relativno veliko dobimo v zdravstvu glede na vložen denar. Okoli 40% tistega, kar v zdravstvo vložijo Avstrijci ali Nemci ali 30% tistega, kar vložijo Švicarji ali v ZDA.

    Problem je bolj, da tak sistem s tako malo medicinskega kadra, pogosto preutrujenega, slabo motiviranega, celo izgorelega in zagrenjenega in s tako malo denarja v sistemu ne more vzdržati. Lahko pričakujemo v naslednjih letih samo podaljševanje čakalnih dob. Kdor obljublja njihovo skrajševanje ob istem denarju, se grdo laže, ali zavestno ali ker pojma nima.

    Čisto možno, da bojo zdravstvene “reforme” napravili po volji tistih plenilcev, ki že do zdaj speljujejo denar, namenjenj zdravljenju bolnikov in zdravstvu, v svoje žepe. Omrežjem dobaviteljev, gradbenikov, zavarovalničarjev. Mislim, da je vse bolj jasno, da našo politiko ti bolj zanimajo in imajo z njimi in njihovimi lobisti več stikov kot s stroko in bolniki. Mislim na celotni spekter slovenske politike od SD ( Zemljarič, Isajlović in podobni) preko Cerarjevih do desnice.

    Časi, ko so se slovenske politične stranke, predvsem Demosove, kitile z zdravniki v svojih vrstah, parlamentarnih klopeh in na ministrskih položajih, so očitno mimo. Celo če zdravniške organizacije ( zbornica, društvo in sindikat) pridejo z razdelanim predlogom reform, tak predlog politiko bolj malo gane.

    Obstaja nevarnost, da bojo slovenski pacienti z “reformo” zdravstva prišli z dežja pod kap. Ker se reforma sploh ne bo delala za njih, ampak za politiko in lobije.

  3. Spoštovani,

    ne gre za lepljenko, ampak za dobre prakse, ki delujejo in je njihov obisk avtor pomagal organizirati.

    Obiskali smo tudi klinične center na Dunaju v okviru prenosa dobrih praks evropskega združenja EFQM, katerega infrastrukturo upravlja vamed, dobitnik evropskega priznanja za odličnost.

    Priporočal bi vam podrobni ogled predstavitve dr.Pedeville o KAGesu – združenju bolnišnic avstrijske Štajerske, ki je v lasti pokrajine in kjer so na osnovi IT optimizirali mrežo bolnišnica. Avstrija je prej spremenila zakon, ki je omogočil tako združevanje, kot so povedali.

    Imel sem priliko poslušati predstavitev osnutka reforme, ki obsega nekatere omenjene predloge in je dobra osnova za spremembo. Tako, da je tu vaša skrb odveč.

    Več denarja za zdravstvo je možno le ob povečanje BDPja (z boljšo donosnostjo državnih podjetij), saj smo pri razmerju BDP / Javni porabi z 59,9% daleč od cilja EU pri 44%. Je pa tudi prostor za optimizacijo njegovega delovanja. Kot mi je pravil pokojni oče, zdravnik, zaostaja organizacija slovenskega zdravstva za švicarskim za 20 let!

    Kar se tiče politike se z vami popolnoma strinjam. Možnost spremembe na tem področju je le z novo vlado.

    LP Miro Germ.

    • Prijavite se na Fakinov položaj, če želite res na kaj vplivati. Dokler Samo Fakin ( in z njim znani sindikalistični in gospodarsko-zbornični funkcionarji na ZZZS) v Sloveniji ne bo imel alternative, niti enega samega pogumneža in bo kar naprej nenadomestljiv, sem osebno skeptičen, da kdorkoli pri nas zmore v praksi cel sistem počasi obračati na bolje. Za take kot je ministrica Milojka je verjetno še najvarneje, da delajo to, kar delajo. Se pravi nič. Da ne streljajo kozlov.

      Samo če bi nekdo znal prijazno medčloveško komunikacijo vrniti v slovensko zdravstvo ( med bolnikom in medicinskim osebjem in med medicinskim osebjem samim), bi bil genij, ki bi zaslužil, da se mu postavi spomenik.

    • A ja. Še to, Napisali ste pokojni “oče zdravnik”. Čisto možno, da je vaš oče prezgodaj pokojni, ker je zdravnik. Slovenske zdravnice družinske medicine umirajo v povprečju 12 let prej od ostale ženske populacije. 12 let! Ob tem, da bolj kot kdorkoli drugi vejo, kako naj bi zdravo ( kar ponavadi pomeni tudi dolgo) živele.

      To pač ni normalno. V takem sistemu se je očitno mazohistično in samomorilsko ženski odločiti, da bo zdravnica družinske medicine. Da ne omenjam, za koliko procentov se ji zmanjšajo možnosti, da si kdajkoli ustvari lastno družino in otroke.

      Tudi ni slučajno, da ob vseh breposelnih humanistično-družboslovnih doplomirancih danes z lučjo pri belem dnevu iščejo manjkajoče anesteziologe ali patologe.

      Ampak ne, razne novinarke in kolegi, razni Steinbuchi in Slaki, se bojo še naprej trudili vsakemu (potencialnemu) zdravniku/ zdravnici zagnusiti željo in voljo po ukvarjanju s klinično medicino …

      • Ne prekomerno delo, ampak slovenska neumnost, mu je načela zdravje po povratku iz Švice in Nemčije.

        Potem, ko je bil glavni zdravnik (strokovni direktor po naše)v kliničnem centru v Nemčiji po velikosti primerljivem z ljubljanskim, ga je oblast za pol leta pustila nezaposlenega, potem pa ga je poslala v manjše mesto v poduk, ker je izdal revolucijo.

        Še prej pa je bil obsojen za opravljanje ilegalnih splavov. Med obravnavo pa so ugotovili, da ga sploh ni bilo v državi, kar je dokazal z žigom v potnem listu!

        Zveni znano, kaj ne!

        • Kako so komunistični mafijci prefrigani: vedno speljejo vodo na konzervativno vrednoto: splav, nacionalni interes. Da potem umazano delo nadaljujejo konzervativni vojaki, plačani “desni” vojaki.

          V Sloveniji na “desni” nimamo ljudi, ki bi svobodno razmišljali. Imamo socialistične klone.

          • Potrebna sprememba miselnosti oz. paradigme. Namesto “naši” najboljši za to plačilo.

            Izvirni greh je bil že v prvi vladi, ko je predsednik vlade izjavil “Do sedaj so bili njihovi, sedaj je čas za naše”. Tako so mi povedali prisotni.

            Je pa že kar nekaj časa nazaj kitajski predsednik povedal “Ni važno, kakšne barve je mačka, važno je, da lovi miši!”

            Politične stranke naj bi imele vsebino skladno s svojo ideološko usmeritvijo, ki jo morajo na ustrezen način posredovati volivcem in ustvarjalcem javnega mneja ter imeri ekipe, ki bodo predloge udejanile.

            V glavnem smo pri leporečju, kjer imajo seveda prednost tisti, ki obvladujejo dominantne medije.

  4. Odličen prispevek.

    Kot prvo bi morali vse bolnice privatizirati oz. vsaj dati v upravljanje 2 ali trem tujim družbam, ki se ukvarjajo s tem.

    2. Narediti osnovno košarico storitev, ostale pa dati v izdelavo vsaj 5 zdravstvenim zavarovalnicam.

    3. Zdravniki morajo biti privatniki, vsi. In v večini naj bodo del javnega zdravstva. Vsi se morajo znajti na trgu.

    Glavni problem našega zdravstva je komunizem. Zdravnik ima vedno manj moči. Več jo imajo birokrati in politiki. Ministrica. Ki pa dela po taktu mafije in sindikatov.

  5. Poglejmo kaj je kakšna desna politična stranka naredila v 25 letih za zdravstvo, šolstvo, sodstvo, novinarstvo, gospodarstvo.

    Kakšne javne tribune, kakšne demonstracije. Nič. Razen, ko se je reševalo njihovega junaka Kalimerota.

    Zato pa vedno bolj tonemo. Ne Mesec, Cerar nas pelje v Venezuelo, JJ pa afne gunca. Enim je vseeno, eni se strinjajo, eni tiščijo glave v zemljo. Drugi starci pa sanjajo o Demosu in osamosvojitvi,ko so bili še mladi junaki v belih generalnih uniformah. Cela Slovenija je psihiatrična bolnica v kateri so pacienti že dolgo na oblasti. Tudi na vrhu političnih strank.
    http://www.finance.si/8843001?cctest&utm_content=link_0&utm_medium=email&utm_campaign=finance_si_25032016&utm_source=pismo_urednika_25032016&f_tid=30798c9468a09ead26e62a2282f84035

  6. Primeri in predlogi so postali javni.
    Nekateri mediji so pisali o tem.
    Na enem je bil tudi Pahor, pa ni bilo za to preveč pozornosti.

    Ne glede na levo ali desno je problem, ker politične stranke ne izbirajo kandidat

    ov za volitve v DZ po strokovnih odborih, kjer naj bi delovali. Enako velja za nastavljanje članov NS državnih podjetij, ki imajo po statutu strokovne odbore. Ravno so jih imenovali v NS HSEja. Kdo od njih je že uspešno vodil ali bil v vodstvu podjetja primerljive velikosti, zgleda upravljanja, iz elektroenergetike?

  7. Kolikor spremljam področje, Slovenija nima nobene prave tradicije strokovnega upravljanja zdravstvenega sistema in ustanov. Niti teoretično-akademske in niti evidentnih strokovnjakov v praksi.

    Nek Samo Fakin se kaže danes kot nenadomestljiva avtoriteta tega upravljanja. Ampak kdo je on izvorno? Nek povprečen zdravnik iz revirjev, nikoli posebej v čislih med kolegi, ki se je politično rinil na upravljalske funkcije. Če ima kaj teoretičnih znanj o upravljanju zdravstva, je čisti samouk.

    Kje v akademskih krogih obstajajo znanja in učni programi za upravljanje v zdravstvu? Tajnikar z EF se trudi zadnja leta sebe prikazovati kot velikega eksperta. Ampak to mu je bolj kot ne le neko veselje na zrela leta, potem ko mu je propadla politična karijera in ukvarjanje z raznimi TAMi ipd. Zdaj je pa veliki ekspert za zdravstvo. Koliko člankov na temo je objavil v nekih relevantnih mendarodnih revijah, kakšne reference ima v konkretnih projektih?

    Podobno ekspertnost pripisujem ekonomistom iz Mrkaićevega kroga, ki jih je že mentor usmeril v osnovanje famoznega Inštituta za ekonomiko v zdravstvu. Pezdir in Živković sta bili nekaj let tu osrednji imeni. Dokler je Slak na TV imel svoje bombastična omizja, sta bila njegova posebej priljubljena gosta. In sta znala ustreliti marsikaterega evidentnega kozla o zdravstvu v oddajah, ne da bi voditelja seveda to zmotilo ali da bi sploh opazil spornost trditev. Ni slišati, da bi se Pezdir in Živković, nekaj let “velika eksperta”, zadnja leta še kaj ukvarjala z zdravstvom.

    Skratka, jaz ekspertov s področja upravljanja zdravstva v Sloveniji zaenkrat še nisem imel priložnosti prepoznati. Mimogrede, to tudi njegova visokost profesor dr. Dušan Keber žal niso. Če se vi, cenjeni avtor, razvijate v enega, potem klobuk dol. In končno eden. Konkurence zaenkrat ne bo velike. Morda bi si zaslužili, da kmalu prevzamete v roke krmilo od imenovanega fakina ( pardon, Fakina) ali pa direktorsko krmilo v UKC LJ.

  8. Sposobnih ljudi za vodenje ustanov verjetno le imamo. Ampak po moejm ne gre za to. Jaz imam precej službenih stikov z zdravstvom. in dokler se pogovarjamo o pacientih in zdravljenju je vse ok. Ko pa beseda nanese na zdravstveni sistem je pa vse na nivoju birokracije. Zdravstvo je enako kot neka upravna enota, kjer je višek kreativnosti in uspešnosti to, da je vse po predpisih. Pika.
    Zdravstvo smo podedovali od komunistov kot državni monopol. Saj niti Cerkev nima ene bolnice. Smo najbrž edina država na svetu! In nič ne kaže, da bi jo sploh lahko ustanovila.
    Obenem imamo nekakšno vrhunsko zdravstvo; po številu transplantacij srca smo na prvem mestu v svetu! Odkod, zakaj?!! Obenem s sistemom koncesij ne pridemo nikamor. Še navadnih ordinacij nimamo. Imamo pa privatnega Klokočovnika, ki ima javno službo in privat operira. In še kar nekaj takih “čudežnih” zasebnikov.
    Tu se o reformah nimamo kaj sploh pogovarjat. Sistem je deformiran iz temelja.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite