Kdo vlada vladi?

2

vlada sajenjeVsak, ki vsaj malo spremlja delovanje te vlade, mora nujno prej ali slej trčiti ob to vprašanje. Težko bi rekli, da predsednik vlade. Ali pa to res zelo dobro skriva. Tako dobro, da tega še njegovi (volivci) ne opazijo. Vsaj tako lahko sklepamo po objavljenih komentarjih. Pri vsakem vprašanju, konfliktu, problemu, ki nastane, si najprej vzame čas za premislek. Da ne bo pomote – seveda z razmislekom ni nič narobe, toda pri našem predsedniku ta velikokrat traja tako dolgo, da gre zadeva že mimo oz. jo povozi drug dogodek, afera, razkritje itd. Če pa že ni slednjega, pa lahko predsednik računa na veliko servilnost medijev, ki namesto mastnih naslovnic vse nevšečne zgodbe hitro premaknejo pod obrobne novičke, te pa potem čim hitreje tudi v arhiv. Če samo naštejemo nekaj takih »novičk«, ki bi se pod desno vlado zagotovo razbohotile na prvih straneh časopisov in bi tam kraljevale dan za dnem, pri tej vladi pa smo nanje skoraj že pozabili, čeprav so se ravnokar zgodile: razveljavitev poročila KPK, ki je povzročilo padec Janševe vlade, zaradi ustavnih kršitev in vprašanje odgovornosti ministra za pravosodje, enormni avtorski honorarji različnih članov vlade in njenega predsednika v zadnjih desetih letih, »analiza – analizi« prodaje Telekoma ministra za obrambo ter njegova domnevna prekoračitev pooblastil. Ob teh in podobnih trenutkih zaman pričakujemo odločno besedo predsednika vlade ter njegovo ustrezno ukrepanje, glede na visoke etične standarde, o katerih je govoril še pred začetkom zasedbe tega mesta.

Prav tako nima največjega vpliva v vladi in koaliciji, kar bi glede na to, da je ob volitvah dobila daleč največje število poslanskih sedežev, lahko upravičeno pričakovali, največja koalicijska stranka. Da so popolnoma izgubljeni in brez moči, da ne rečem še brez pokončnosti in vztrajnosti pri odločitvah (ali pa vsaj tako zgleda), kaže njihovo zadnje ravnanje ob spremembah definicije zakonske zveze. Skoraj najmanjša opozicijska stranka predlaga spremembo, ki je za večino ljudi nesprejemljiva, in to spremembo uveljavlja na najbolj neprimeren in aroganten način. In kaj ob tem naredi največja koalicijska stranka, ki pri svojem delovanju daje prednost »zaupanju, strpnosti in transparentnosti« ter si »prizadeva za sodelovanje in usklajevanje ter ne sledi razdiralnim načelom političnega delovanja«, kot so sami zapisali med svoja temeljna načela? Podpre zakon, ki razdira, in katerega način sprejema ne predstavlja ravno vzgleda sodelovanja in strpnosti. Da je največja koalicijska stranka očitno bolj stranka bojazljivcev, ki niti ne zmore zagovarjati in stati za svojimi odločitvami, so dokazali v tem tednu, ko so na začetku tedna sporočili, da ne bodo ovirali izvedbe referenduma in ne bodo podprli predloga ZL o njegovi prepovedi, saj imajo pravico ljudje na referendumu kot najvišji obliki ljudske demokracije povedati tudi svoj mnenje, toda že po nekaj glasnih napadih s strani te male stranke so samo v dveh dneh svoje stališče popolnoma spremenili. Domnevam sicer lahko, da tega niso spreminjali samo zaradi ZL, temveč tudi drugih pritiskih iz ozadja, o katerih pa si lahko le mislimo, saj si o njih poslanci ne upajo na glas govoriti. Kar zopet odpira novo vprašanje – kako lahko pričakujem, da se odločajo za tisto, kar je najbolje za našo državo in nas kot državljane, če se očitno ne upajo imeti svojega mnenja in za njim stati?

Pravzaprav je strašljivo, da imamo največjo koalicijsko stranko, ki pa postaja predvsem glasovalni aparat za uresničitev zahtev malih strančic, ki pa imajo očitno veliko večjo politično moč, kot jo ima sama. Tako namesto, da bi bila glavna oblikovalka našega političnega življenja, kot je to normalno pričakovati v razvitih demokracijah, postaja zgolj orodje v rokah tistih strank, ki jim pravzaprav volivci niso namenili največjega deleža. Še huje je, da postaja glasovalni aparat za uresničitev zahtev kvazi-opozicije in ne drugih koalicijskih strank, kot bi upravičeno pričakovali, glede na to, da je večina volivcev njim zaupala vladanje in ne strankam, ki so v opoziciji. Zanimivo pri tem je, da se tudi druge koalicijske stranke zaradi tega ne počutijo izigrane ali pa bi zoper tako »pajdašenje« z opozicijo glasno protestirale. Prav nasprotno, tu bi celo lahko rekli, da vlada vladi del opozicije. Tisti del opozicije, za katerega je že od začetka jasno, da je opozicija samo na papirju. Tisti del opozicije, ki bi morala že ob formiranju državnega zbora sedeti na strani koalicije. Tako bi bile stvari veliko bolj transparentne in karte odkrito položene na mizo.

Tako pa lahko le opazujemo, kako koalicija, ki je sestavila vlado in bi morala voditi aktivno politiko, vdano podpira zahteve dela opozicije in sledi ravnanju le-te. Tudi v ignoriranju »pravega dela« opozicije. Tako lahko torej pričakujemo, da bo največja koalicijska stranka brez besed, tako kot je podprla redefinicijo zakonske zveze, podprla tudi spremembe ustave glede financiranja javnega šolstva, čeprav bo to pomenilo dobesedno izigravanje odločbe ustavnega sodišča in nadaljevanje diskriminacije tistih otrok, ki take šole obiskujejo. Zlahka si znam predstavljati tudi, kako bo ta »skrajna opozicija« privlekla na dan še kakšne druge predloge sprememb. Toda ne predlogov, ki bi pripeljali Slovenijo iz krize, temveč ravno obratno – spremembe, ki bodo še bolj zarezale v narod in njegov obstoj, pri čemer si zlahka, glede na duh časa, predstavljam tudi predloge takšnih sprememb, ki bodo vernim odmerile še večji delež prostora med drugorazrednimi državljani. Zlahka pa si znam tudi predstavljati, kako bo vlada vse to mirno podpirala, zadovoljna, da nekdo drug zanjo opravlja zoprno delo. Vesela, ker nekdo drug zanjo preusmerja pozornost stran od tem, ki so za Slovenijo strateškega pomena.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


2 KOMENTARJI

  1. > Tisti del opozicije, ki bi morala že ob formiranju
    > državnega zbora sedeti na strani koalicije.

    Domnevam, da se nanaša prav na Zavezništvo. Drži. Na sredini je konkurenca močna in male napake lahko od absolutne večine spustijo politično stranko tudi pod parlamentarni prag. Menim, da so se v SMC zavedli, da ne morejo imeti image stranke pravnikov in si obenem ob pravice manjšin brisati čevlje. Danes od pravice homoseksualcev, jutri ob pravice Čefurjev in pojutrišnjem ob pravice vernih, ki ste tudi ena takšna "nebodijetreba čudna" manjšina.

  2. Kdo je vladal? Tanko skrbi za banke!
    Zanimivo! Sredi novembra 2007 berem: «Jože Tanko, vodja največje poslanske skupine SDS, je prepričan, da menedžerski odkupi potekajo skladno z evropsko in slovensko zakonodajo ter ob ustreznem nadzoru pristojnih organov in ustanov. Evropska direktiva o prevzemnih ponudbah enakopravno obravnava vse možne akterje prevzema, tudi menedžerje. Praviloma vsak menedžerski odkup spremlja vsaj ena banka, ki po zakonih in internih pravilih za presojo posla poskrbi za ustrezno zavarovanje kreditov pri izpeljavi kupčije.« Jože Tanko je torej menil, vse je v redu z bančnimi krediti, tajkunov ni. Seveda ni bil edini, a bil je najbolj glasen. Podobno mnenje ima dr. Jože Mencinger, ki tedaj pravi: «Z menedžerskimi odkupi ni nič narobe, ker menedžerji najbrž bolje kot kdorkoli poznajo svoja podjetja, njegove možnosti in s tem tudi njegovo pravo vrednost. Najbrž ni nič narobe niti z vrnitvijo v kapitalizem, v katerem so menedžerji kar lastniki«. Konec novembra 2007 pa že berem: «Cilj predloga spremembe zakona o prevzemih je prepoved zastave vrednostnih papirjev ciljne družbe, da se onemogoči izčrpavanje ciljne družbe. Večina držav v EU ima pravila, ki prevzemniku prepovedujejo, da zastavi vrednostne papirje ciljne družbe za pridobitev denarja ali posojila (kredita) s strani finančnih institucij (bank). V nekaterih državah je prepoved tovrstnega financiranja absolutna, v nekaterih pa se ga vendarle dopušča, vendar pod zelo strogimi pogoji in pod drobnogledom nadzorne institucije.« Decembra 2007 pa potem le preberem, da je tudi Tanko govoril o boju proti tajkunom. Naenkrat je ugotovil: »V Sloveniji imamo zakonodajo za področje lastninskih sprememb, ki pa ni zadostna. Njene pomanjkljivosti omogočajo prikrito lastninsko preoblikovanje in nastajanje kartelov. Treba je izboljšati vlogo bančnega sistema in nadzornih institucij. Preprečiti je treba monopole in preverjati trg vrednostnih papirjev. Treba je izboljšati nadzorni sistem nad postopki zadnje faze privatizacije.” Tanko naenkrat le spozna, da zakonodaja o prevzemih ni v redu, kot je trdil še pred slabim mesecem. Kako je bilo sicer mogoče, da so v EU edino slovenski zakonodajalci in izvršna oblast dopuščali izčrpavanje ciljne gospodarske družbe in tako prispevali k nastanku bančne luknje? Kdo to sedaj plačuje, kdo odgovarja? Plačujemo davkoplačevalci, noben politik pa za to ne odgovarja!? Jože Tanko pa še naprej skrbi za banke, saj nedavno sprašuje vlado, koliko je bilo naznanitev sumov kaznivih dejanj, koliko oseb je naznanjenih in iz katerih bank? Skrb Tanka za banke je seveda odmevna, a skrb za preživetje davkoplačevalce je še bolj potrebna! Velja za vse politike!

Comments are closed.