Kdo si želi biti ljubljen?

1
Scena iz filma Kdo si želi biti ljubljen?
Scena iz filma Kdo si želi biti ljubljen?

Thierry Bizot v avtobiografiji Anonimni katolik predstavi svojo pot spreobrnjenja h koreninam svoje vere, v kateri je bil sicer vzgojen, a je pot k njej našel v svojih srednjih letih. Po tej knjižni predlogi je pisateljeva žena Anne Giafferi posnela tudi film Kdo si želi biti ljubljen? (Qui a envie d’être aimé?). Bralec bo morda z razočaranjem ugotovil, da dejansko ne gre za ekranizacijo knjižne predloge, ampak dejansko za izvrstno filmsko adaptacijo osrednje teme, ki pa je na celuloidu očitno predrugačena v junakih, predvsem pa je umeščena v širši družinski kontekst. Tako glavni junak ni publicist, scenarist in televizijski producent Thierry, ampak uspešen odvetnik Antoine, prav tako pa tudi njegova žena ni režiserka Anne, ampak zdravnica Claire.

V razširjeni biblični perspektivi je celotna zgodba nekako umeščena v okvir prilike o izgubljenem sinu, pri čemer Antoine ni izgubljeni sin, ampak oni, ki je ostal pri očetu, a živi stran od njegove ljubezni. Odnos med Antoinom in njegovim očetom je namreč hladen, predvsem z očetove strani, medtem ko se Antoine zelo trudi in si prizadeva, da bi ga razveselil in osrečil, predvsem pa, da bi bil oče z njim zadovoljen, bil nanj ponosen in ga imel rad. Dejstvo umeščenosti v priliko se še toliko bolj izrazi ob Antoinovem bratu Alainu – »izgubljenem sinu«, ki neodgovorno živi svoje boemsko življenje, a mu oče izkazuje več prijaznosti, naklonjenosti in je skrajno toleranten do njegovega vedenja, kar seveda Antoina močno boli in se čuti, da je pri očetu vedno v drugem planu. Alainu, ki je fičfirič, oče vse dopušča, medtem ko je do Antoina, ki je priden, uspešen in pošten, zelo hladen, oster in zahteven. Tako se Antoine nekako znajde v vlogi starejšega sina iz prilike o izgubljenem sinu, ki je doma, priden, delaven, pošten, marljiv, a živi z neprestanim občutkom, da vendarle ne spada v očetovo hišo in se ne čuti ljubljen. Po drugi strani pa je zavisten na »izgubljenega« brata, ki se ga oče vedno razveseli, ko se pokaže na domačih vratih, mu vse odpusti in mu izkazuje pozornost. Antoine se mora celo srečevati z občutki krivde, ko mu oče očita, da je Alain ponovno odšel zaradi njega in da ga spet lep čas ne bo na spregled. Antoine pri tem doživi krivico, saj je sam naredil vse, kar je bilo v njegovi moči, da bi rešil situacijo: tako je pokril bratov dolg 12.000 € (in se o tem sploh ni pogovoril z ženo!), slednjič pa je on izpadel kot negativec, saj je Alain vso krivdo zvalil nanj, čeprav je za celotno situacijo ob rubežu pohištva v domači hiši odgovoren prav on. Tu pa je še njuna sestra Hortense, ki ugotavlja, da oče nikoli nič ne reče čez Alaina ter ga vedno brezpogojno ščiti, kot da bi bil bolnik ali invalid. Predvsem pa, da ga vedno znova sprejme, kot da se ni nič zgodilo. S še večjo bolečino pa ugotavlja, da sester pa ni v priliki, saj sestre nikogar ne zanimajo in ni nikomur mar zanje. S tem se dejansko odpre še tretja dimenzija – osamljene in zapostavljene sestre.

Tudi Hortense hrepeni po tem, da bi bila ljubljena. To je poskušala že z več moškimi, a se ji je vedno ponesrečilo. Za odnos s filmskim scenografom trdi, da je res pravi, a se slednjič izkaže, da ni bil in da je bilo že veliko nepravih. Svoje težave skuša reševati na terapiji, a se slednjič samo vrti okoli svojih ran in neljubljenosti. Z razliko od nje Antoine svojo osebnostno rast doživlja ob svoji rasti v veri. Njegova pot ni usmerjena v iskanje patologije, ampak v soočanje s samim seboj in vstopanjem v ljubljenost. Pri tem je seveda nevarnost, da bi izpeljali poenostavitev, češ da vera zdravi, terapija pa ne. V Antoinovem primeru to deluje, saj živi tudi v pristnem, močnem in ljubečem odnosu z ženo, medtem ko je Hortense v mnogo bolj kompleksni situaciji, iz katere je psihoterapija ne bo nujno »čudežno« ozdravila (saj sama ugotavlja, da se nikamor ne mudi in da bo še dolgo hodila na terapijo), prav gotovo pa bi ji bila lahko v veliko pomoč pri osebnostni rasti, še toliko bolj, če bi si ob predelovanju svoje preteklosti upala stopiti tudi na pot vere in tako na obeh področji (terapija in odnos z Bogom) vstopala v ozdravljanje ran in neljubljenosti.

S tem je na neki način izpostavljena povezanost osebnostne rasti z duhovno. Horstense se ukvarja samo s sabo in svojimi težavami. Antoine, ki se prav tako sooča s svojimi težavami in travmami z očetom, se z vsem tem spopada tudi v luči vere in tako na poti iskanja svoje vere, sebe in odnosa z Bogom tudi začne odkrivati in prepoznavati svojo ranjenost – neljubljenost, a v tem zraste. Hortense pa se slednjič vrti samo okoli ranjenosti. Pri tem seveda ne pade slaba luč na terapijo, saj ima v procesu osebnostne in duhovne rasti lahko močan pomen, ampak je izpostavljeno predvsem v kontekstu vrtenja okoli sebe, kar počne Hortense in ne zmore najti pravega izhoda, medtem ko ga Antione odkriva, kot ji v pogovoru tudi prizna.

Osrednja tema se prav gotov vrti okrog vprašanja, s katerim duhovnik začne svojo katehezo: »Kdo izmed vas si želi biti ljubljen? Se bojite odgovoriti na to preprosto vprašanje? Kdo si želi biti ljubljen?« S tem je izpostavljena pot, na katero stopa vsak od udeležencev srečanja, še posebej glavni junak Antoine. Duhovnik ne začne takoj govoriti o Bogu, oznanjati in evangelizirati, ampak naslovi temeljno potrebo vsakega človeka – biti ljubljen, nekomu pripadati in biti od njega sprejet.

Po katehezi se Antoine v pogovoru s prijatelji posmehuje dogodku, a jim hkrati nevede razkriva temeljno sporočilo prvega srečanja: v želji, da bi bili ljubljeni, iščemo ljubezen v užitkih, bogastvu, potrditvah …, kar vse človeka pusti praznega. V tem ga izpolni le Bog, ki je Ljubezen in lahko človeku spremeni življenje. Tudi cinizem in posmeh, ki spremljata Antoinovo pripovedovanje, ne prekrijeta in zadušita tega temeljnega sporočila.

Kasneje Antoine razlaga ženi, da se mu je ob katehezah na neki način razodel Bog, Jezus in da sta se ga dotaknila njegova zgodba in sporočilo. Claire ugotovi, da bi temu lahko rekli dotik milosti. Pomembno pri tem pa je dobro prikazano dejstvo, ki ga sicer lahko spremljamo skozi celoten film, da se je to spreobrnjenje zgodilo postopoma, ne da bi ga glavni junak sploh opazil. To je dejansko najpogostejša pot spreobrnjenja – postopoma, počasi, ne da bi opazili, morda s kakšnimi ključnimi dogodki in trenutki, a po večini brez bombastičnosti in izrednosti.
Morda je prav v tem največja in najmočnejša sporočilnost filma: spreobrnjenje ni nekaj bombastičnega, ampak proces, ki ob človekovi odprtosti in odkrivanju Resnice počasi preoblikuje srce in življenje samo.

Pripis uredništva: DVD filma Kdo si želi biti ljubljen, ki ga je izdala Založba Emanuel, lahko naročite na Časniku.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


1 komentar

  1. Ljudje vede ali nevede pogrešajo filme, ki delovali vzgledno, kako je mogoče ljubiti in biti ljubljen v vsakdanjem življenju.

    Pa ne le kot kot mladostnik ali zakonec, ampak kot sočlovek soljudem.

Comments are closed.