Kdo si zares zamišlja tvoje življenje zate?

Ali: »who is really imagining your life for you?«, kot nas je izzval profesor Michael Paul Gallagher, ki je pred dnevi obiskal Slovenijo. V izbrani angleščini, kot dolgoletni profesor angleške literature in ponosen Irec (»Nekaj ponosa je v tem, da govoriš jezik zavojevalcev bolje od zavojevalcev samih«), je na Teološki fakulteti v Ljubljani predaval o izzivih moderne kulture za duhovnost. Jezuit, nekdanji dekan in profesor osnovnega bogoslovja na teološki fakulteti Papeške univerze Gregoriana, je verjetno pri nas poznan predvsem po svoji knjigi Spopad simbolov: uvod v vero in kulturo. Kljub svojim letom pa nikakor ne odgovarja stereotipu profesorja, ki bi vztrajal v akademskem slonokoščenem stolpu. Njegov nastop, verjetno tudi zaradi svojega irskega porekla, je bil slikovit in živahen. S svojo vsebino pa je postavil številne izzive za teološko in osebno razmišljanje ter preobrazbo.

»Kje smo?«

Profesor Gallagher je v svoje predavanje vpletel marsikatero teološko ime in s tem spomnil tudi na ustvarjalnost v teologiji. Na začetku je postavil tezo o poslanstvu teologije: »Izziv za teologijo, kot mediatorko Božjega smisla znotraj modernih kultur, je kako doseči človekovo svobodo skozi njegovo domišljijo.« Da bi to dosegla, potrebuje premik od usmerjenosti na resnico, k ‘evangelizaciji človekove svobode,’ kot pravi kardinal Carlo Maria Martini, saj se v svoji svobodi človek odloča za Boga. Prav kultura pa najbolj vpliva na človekovo svobodo, na življenjski stil in konkretne odločitve. Posamezne kulture si kot nosilke pomenov in simbolov v marsičem zamišljajo naše življenje. Tudi religiozni pomen ne more preživeti brez alternativne kulture, brez ljudi, ki ta pomen z življenjskim stilom gojijo in uresničujejo. Pri tem filozof Charles Taylor ugotavlja, da danes ni krize vere, marveč kriza posameznih oblik vernosti. Porajajoča vera je lahko danes le tista, ki je ukoreninjena v izbiri, ki krepi človekovo duhovno domišljijo in je vir dejanske preobrazbe.

»Kaj hočemo?«

Krščanska teologija se je v zadnjih stoletjih soočala z modernostjo, ki je temeljila na novi znanosti in na novem človekovem samorazumevanju. Danes se srečuje s postmodernostjo, ko govorimo o krhki identiteti, sramežljivemu iskanju in tudi o vrnitvi religioznega. Že hiter pogled na naslovnice revij v kakšnem kiosku nam lahko pove, da se religioznost danes dobro prodaja. Vendar gre pri tem za religioznost, ki od nas ne zahteva miselnih preskokov ali sprememb naših vzorcev obnašanja. Ob tem nas profesor Gallagher spomni na soočenje apostola Pavla s politeistično kulturo na atenskem Aeropagu (Apd 17). Ob tem lahko spremljamo svojevrstno Pavlovo spreobrnjenje od prvenstvene zgroženosti in gnusa nad tujo kulturo, k resnični simpatiji in odkrivanju skupne domišljije in duhovnosti. Pavlovo spreobrnjenje v njegovem odnosu do tuje kulture je princip za vsako naše soočenje z drugačno kulturo.

Domišljija – jezik preobrazbe

Domišljija ne pomeni le bogate fantazije, ampak predvsem način dojemanja in preobražanja realnosti. Zanimivo, da v evangelijih beremo, kako je Jezus množicam govoril izključno v prilikah (Mt 13,34). Profesor Gallagher imenuje prilike povabila k presenečenju, saj so polne različnih detajlov, ki zmorejo spremeniti naše ustaljene predstave. Kako si bomo predstavljali naše življenje, je odvisno od mnogih dejavnikov, ki jim lahko pustimo prosto pot tudi do mere, ko nas preplavijo. Zaradi posameznih medijev, ki nam sporočajo, da je naše življenje pravzaprav trivialno, se naša zmožnost domišljije krči in hromi. Domišljija, sposobnost vizije je vendarle odrešilnega pomena za nas, saj se lahko z njo rešimo svoje majhnosti in sežemo po nečem večjem. Kdo si torej zamišlja tvoje življenje zate?

Foto: Michael Paul Gallagher