Kdo se boji resolucije?

0
39

Avtor: Dominik Frelih

Evropski parlament je 2. aprila 2009 sprejel Resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu. Ob njej sta se poenotili tako evropska levica kot desnica, saj jo je podprla velika večina evropskih poslancev, vključno z vsemi sedmimi slovenskimi poslanci (Brejc, Peterle, Jordan-Cizelj, Novak, Kacin, Juri in Drčar-Murko).

Medtem ko so nekateri desni poslanci resolucijo pozdravili, so njihovi kolegi na levici molčali. Če se je med obravnavo v Državnem zboru kdo že oglasil, se ni zavzemal za to, da bi  resolucijo sprejel, pač pa se mu je zdelo dovolj, da se z njo seznani. Razprava v slovenskem parlamentu in javnosti pa je postala izredno žgoča in brezkompromisna. Državni zbor bo tako očitno pripravljen sprejeti le izjavo o seznanitvi (ang: notes) z resolucijo. Česa iz resolucije se vladna koalicija tako boji? Saj so jo v Evropskem parlamentu vendar podprli njihovi strankarski kolegi. Ali imajo morda prav tisti, ki opažajo, da ima Adriino letalo na liniji Ljubljana-Bruselj nenavaden učinek na potnike? Namreč, nekateri poslanci v Bruslju govorijo eno, doma pa nekaj povsem drugega.

Resolucija o totalitarizmu je dolga manj kot tri strani. V uvodu vsebuje 10 navedb, nadalje 12 preambularnih členov in še 17 običajnih členov. Kateri od njih so neprijetni za naše vladne stranke?

Noben politični organ ali politična stranka nima izključne pravice do razlage zgodovine in ti organi in stranke ne morejo trditi, da so objektivni. (Preambula B)

V Sloveniji tista politična opcija, ki izhaja iz komunistične preteklosti, meni, da ima monopol nad preteklostjo. Objektivnost priznavajo le zgodovinarjem, ki trobijo v isti rog kot oni sami. Ko beseda nanese na konsenz ter potrebo, da se o tako občutljivih stvareh odloča skupaj z opozicijo, nenadoma te govorice ne razumejo več. Janševa vlada (SDS, NSI, SLS in pogojno Desus) zakona o vojnih grobiščih ni želela sprejeti s preglasovanjem. Kot naročeno, naslednji člen pravi, da “se uradnih političnih razlag zgodovinskih dejstev ne bi smelo vsiljevati z večinskimi odločitvami v parlamentih, ker parlament ne more sprejemati zakonodaje za preteklost.” Trenutna vladna večina, v našem primeru SD, LDS, Zares in Desus, bi se morala zavedati, da bo čez nekaj let naslednja politična opcija imela možnost z enako lahkoto sprejeti nekaj drugega. To gre lahko v nedogled, ni pa produktivno. Preglasovanje se pri tako občutljivih temah dolgoročno ne izplača. Namen sprejemanja tovrstnih zakonov je narodna sprava, ne pa večanje polarizacije. Ravno teme polpretekle zgodovine vedno znova prinašajo ostre polemike ter polarizacijo.

Napačne razlage zgodovine lahko spodbujajo politike izključevanja in tako napeljujejo k sovraštvu in rasizmu. (Člen E)

Pahorjeva vlada in parlamentarna večina želi s preglasovanjem sprejeti dokument o povojnih grobiščih. To ne bo prispevalo k spravi v Sloveniji, ampak bo nadaljevalo polarizacijo in poglobilo sovraštvo ter delitve. Taka strategija je zelo kratkovidna.

Z vidika žrtev vseeno, kateri režim jih je iz kakršnega koli razloga prikrajšal za svobodo, jih mučil ali ubijal. (Člen N)

Žrtve so mrtve, njihovi potomci pa želijo zadoščenje vsaj v obliki besedila, ki bi tovrstno nasilje obsodilo, prihodnjim rodovom pa dalo vedeti, da se taki gnusni zločini proti človeštvu najstrožje kaznujejo. Temeljna civilizacijska zahteva je, da so žrtve pokopane z vso pieteto in da se primerno obeleži, zakaj so umrle.

Za okrepitev evropske zavesti o zločinih, ki so jih zagrešili totalitarni in nedemokratični režimi, je potrebno podpirati dokumentiranje in pričevanja o nemirni evropski preteklosti, saj brez spomina ne more biti sprave. (Člen 5)

To naša država tudi pod levo oblastjo nekako dopušča. Zaskrbljujoče pa je, da vsakič, ko se pokažejo kakšna nova odkritja zločinov preteklosti, politiki to relativizirajo kot drugorazredno temo, se žrtvam ne gredo poklonit, v javnosti pa se čez čas pojavijo podatki, koliko denarja gre za tovrstne raziskave, izkopavanja in dokumentiranja. Prav tako se pojavijo namigovanja, koliko novih delovnih mest bi pridobili s tem denarjem. Kot da tega ne plačujejo tudi državljani, ki si želijo razjasnitve zgodovine ter od politike pričakujejo nekoliko več uravnoteženosti, ali da zbiranje dokumentacije ne bi ustvarjalo delovnih mest.

Obžalujemo, da se 20 let po razpadu komunističnih diktatur v srednji in vzhodni Evropi v nekaterih državah članicah še vedno neupravičeno omejuje dostop do dokumentov, ki so pomembni za posameznike ali potrebni za znanstvene raziskave. Vse države članice pozivamo, naj si resnično prizadevajo za odprtje arhivov, tudi arhivov nekdanjih notranjih varnostnih služb, tajne policije in obveščevalnih služb. Pri tem je potrebno zagotoviti, da se to ne bo izrabljalo za politične namene. (Člen 6)

Le s pristno dokumentacijo bo mogoče razjasniti, kaj se je dogajalo in zakaj se je tako zgodilo. Slovenski levi politični opciji ni do tega. Dogodkov iz preteklosti res ne moremo spremeniti, lahko pa jih poskušamo bolje razumeti in tako posledično preprečiti, da se v prihodnosti ne ponovi kaj podobnega ali morda še hujšega. To je mogoče le s poznavanjem pravih vzrokov za morijo in sistematičnim razvijanjem preventivnih mehanizmov. Začenši s spravo. V veliko pomoč pri tem so lahko tudi nevladne organizacije, ki lahko bistveno pripomorejo z zbiranjem informacij.

Pozivamo Svet in Komisijo, naj podpreta in zagovarjata dejavnosti nevladnih organizacij, kot je organizacija Memorial v Ruski federaciji, ki se aktivno ukvarjajo z raziskovanjem in zbiranjem dokumentov, povezanih z zločini iz stalinističnega obdobja. (Člen 11)

V Sloveniji imamo tudi nekaj nevladnih organizacij in združenj, ki se ukvarjajo s pojasnjevanjem polpretekle zgodovine, vendar pa jih na žalost večinoma bolj zanima status quo kot pa pojasnitev dogajanja. Tistih nekaj, ki pozivajo k razčiščenju in zadoščenju za žrtve, pa aktualna politika ne jemlje preveč resno. Prav tako se nevladne organizacije, ki v glavnem dobivajo denar od države (!), ne navdušujejo nad zgodovinsko resnico, ki bi bila drugačna od “uradne” zgodovine druge polovice 20. stoletja. Edino Komisija za prikrita grobišča, ki jo tudi financira država, nekaj premika. Resolucija v 14. členu poziva “h krepitvi obstoječih zadevnih finančnih instrumentov, da bi podprli strokovne zgodovinske raziskave, povezane z zgoraj opisanimi vprašanji”. To pomeni poziv k še več sredstvom za prava preiskovanja in ne za ohranjanje nejasnosti in ene resnice, ki je veljala 50 let.

Končni cilj razkritja in ocene zločinov, ki so jih zagrešili komunistični totalitarni režimi, je sprava, ki jo je mogoče doseči s priznanjem odgovornosti, prošnjo za odpuščanje in spodbujanjem moralne prenove”. (Člen 16)

Kako preprosto zveni vse to. Priznanje odgovornosti, prošnja za odpuščanje in spodbujanje moralne prenove. Pri nas se zatakne že pri prvem, ker nihče ničesar ne prizna. Tako sprava ni mogoča niti teoretično. Ob tem dvomim v resnični pogum tako imenovanih revolucionarnih partizanov, če jih v hlačah ni niti toliko, da bi priznali, kaj so delali med in po vojni. Kako drugačni so od svojih somišljenikov po svetu, recimo v Kambodži pri nekdanjih Rdečih Kmerih, kjer je zloglasni vodja največjega zapora v Phnom Penhu, Duch – s pravim imenom Kaing Guek Eav – priznal krivdo. S tem ko vladna koalicija s premierom Pahorjem na čelu ni sposobna po tolikih letih bolj jasno potrditi besed resolucije, izraža svojo dejansko nemoč in strah pred soočenjem z duhovi preteklosti.

Pozivamo k vzpostavitvi platforme evropskega spomina in vesti, ki bi zagotovila podporo pri povezovanju in sodelovanju med nacionalnimi raziskovalnimi inštituti, specializiranimi za totalitarno zgodovino, in k ustanovitvi vseevropskega dokumentacijskega/spominskega centra za žrtve vseh totalitarnih režimov. (Člen 13)

Slovenija bi se zelo izkazala s predlogom, da bi tak center spomina za vso Evropo postavili kar pri nas, recimo v Kočevskem rogu ali pa v Hudi jami, saj smo edina država EU, ki je izkusila vse tri totalitarizme: fašizem, komunizem in nacizem.

Povezave

Vlada Republike Slovenije: Crimes committed by totalitarian regimes

Prijava

Za komentiranje se prijavite