Kdo se boji novih binkošti

14

sveti duhVsakoletni binkoštni praznik je tudi priložnost za izpraševanje vesti. Namreč o tem, kakšno in kolikšno vlogo igra Sveti Duh v mojem življenju. Opažam namreč, da se po cerkvah o Svetem Duhu še kar veliko govori, ko pa pride do kakšnega izrednega delovanja Svetega Duha, pa pride do podobne reakcije kot ob izbruhu požara – ta ogenj je treba hitro pogasiti, da ne bo vse zgorelo! Dejansko imamo katoličani prav to hib – da vse prevečkrat uporabljamo »gasilni aparat«, ko se kje pojavi ogenj Svetega Duha.

Na sedmo velikonočno nedeljo sem k Božji besedi, ki jo dnevno dobivam v svoj elektronski poštni predal, dobil tudi »prilogo« – spremno besedilo z razlago. Tokrat je bil to prispevek Anje Kastelic. Med drugim je avtorica zapisala tudi tole: »Eno velja – vzeti Boga zares in mu slediti, pomeni nujno dobiti nasprotnike. Tudi med najbolj gorečimi verniki. Sveti Duh je namreč inovativen, preseneča in ruši človeške predstave in pričakovanja, zato je njegovo delovanje včasih nezaželeno. (podčrtal G. B.) In tisti, ki mu sledi, bo moral vedeti, zaradi katerega imena je pripravljen prenašati tako ali drugačno zasramovanje.«

Ta citat me je spodbudil k razmišljanju – sem pripravljen zaradi delovanja Svetega Duha tudi tvegati lasten ugled? Sem pripravljen narediti prelom med zgolj salonskim krščanstvom, ki morda zajema eno uro na teden, ki jo ponavadi namenjamo Bogu, ter držo, ki je dejansko ves čas slavilna – tudi takrat, ko smo glede molitve v stanju stand-by? Nekaj je jasno: Sveti Duh podira naše kalupe in predsodke in ga je nemogoče spraviti »nazaj v steklenico«. Zato delovanje Duha najlažje preprečimo tako, da ga preprosto zadušimo. Toda, sv. Pavel opozarja: »Duha ne ugašajte!« (1Tes 5, 19) Kolikor hitro se spustimo v takšno početje, smo dejansko že zelo podobni Jezusovim nasprotnikom iz časa njegovega javnega delovanja, namreč pismoukom in farizejem. Posledice zadušitve delovanja Svetega Duha pa so lahko zelo hude: verska praksa katoličanov se hitro zreducira na ritualizem ter ponavljanje besed brez učinka, mnogi katoličani pa zaradi »suhote« v naših cerkvah iščejo poti za rešitev svojih problemov v nekrščanskih duhovnih praksah, največkrat v ezoteriki in t. i. new age duhovnosti, pa tudi v dejavnostih, ki na prvi pogled z (nekrščansko) duhovnostjo nimajo nobene zveze (joga, borilne veščine) ter pri raznih zdravilcih in vedeževalkah. Ker tudi mnogi duhovniki niso poučeni o nevarnosti, ki jih prinaša udeležba pri tovrstnih dejavnostih, se mnogi samo čudijo, zakaj se cerkve vse bolj praznijo in zakaj je tudi duhovnih poklicev vse manj.

Morda bi bilo dobro razmisliti tudi o načinu podeljevanja zakramenta svete birme. Težko rečem, koliko se je ta način spremenil v dvajsetih letih, odkar sem sam prejel ta zakrament. Spominjam se samo, kako smo se pripravljali na birmanske izpite, se »dudlali« na pamet o verskih resnicah, nazadnje prišli na srečanje z birmovalcem, nato pa je sledil »veliki finale«, ki s(m)o ga mnogi čakali – da smo po obredu podeljevanja končno dobili darilo od botra in odšli na piknik, veri in Cerkvi pa končno rekli »adijo«. No, najdejo se tudi svetle izjeme (jaz takrat nisem bil med njimi, to moram priznati). Mnogokrat sem se tudi spraševal, v čem je težava, da je birma bolj zakrament odpada kot potrditve. Dokler mi ni prišla v roke knjižica »Krštenje u Duhu Svetom« (»Krst v Svetem Duhu«), ki jo je napisal potujoči misijonar, frančiškan iz Bosne in Hercegovine p. dr. Ivo Pavić. V njej sem našel zanimivo primerjavo. Imamo skodelico kave, ki ji dodamo sladkor. Toda če ne premešamo kave z žličko, bo kava vseeno ostala grenka – sladkor bo ostal na dnu. Potreben je torej naš delež sodelovanja, da se sladkor raztopi in kava postane sladka in dobi »primeren« okus. Tako je tudi z zakramentom svete birme – darove Svetega Duha dobimo »zapakirane« in jih je treba »odpreti« in aktivirati, začenši s tem, da binkošti, torej dogodek, ki ga opisujejo Apostolska dela, doživimo tudi osebno, kot da bi tudi sami prisostvovali srečanju v binkoštni dvorani, torej v »gornji jedilnici« v hiši, kjer so apostoli na veliki četrtek obhajali zadnjo večerjo skupaj z Jezusom. Kot je znano, je prav tam Jezus naredil poslovilni govor in jim obljubil Svetega Duha, ki je bil že na veliki petek razodet ob Jezusovi smrti, ko je »izročil duha« (Jn 19,30) in ko mu je vojak prebodel stran in »takoj sta pritekli kri in voda« (Jn 19,34). Na veliko noč pa se je Jezus prikazal učencem, dihnil vanje in jim dejal: »Prejmite Svetega Duha.« (Jn 20,22) Nato se je štirideset dni prikazoval učencem ter šel v nebesa. Še prej je učencem naročil, naj ne hodijo iz Jeruzalema, dokler »ne bodo odeti v moč z višave« (Lk 24,49). Z binkoštnim dogodkom pa se je v Jezusovih učencih zgodila velika sprememba – prej so se zapirali in skrivali »iz strahu pred Judi« (Jn 20,19), nato pa so odločno nastopili in goreče oznanjali, kot to pripovedujejo Apostolska dela. Še posebej to velja za prej slabotnega in zaletavega apostola Petra, ki je Jezusa trikrat zatajil. V moči Svetega Duha so namreč apostoli doživeli veliko notranjo preobrazbo.

Kdo ve, morda bi kazalo tudi na sami slovesnosti svete birme po podelitvi zakramenta vse birmance povabiti k skupni molitvi za »aktivacijo« prejetih darov Svetega Duha in za krst v Svetem Duhu. Verjamem, da bo ta ideja delovala bogokletno, dokler bo v glavah nekaterih klerikov ter laikov prevladovala stara miselnost. Pred časom sem tako celo slišal, da dar jezikov, ki se je razodel na binkoštni dan, sploh ne obstaja več (sic!), čeprav ga sam doživljam najmanj enkrat na teden, ko se udeležim srečanja molitvene skupine. Morda bo kdo rekel, češ birmanskih slovesnosti ne smemo spreminjati, ker ni dovoljenja iz Rima. Toda izročilo papežev Janeza XXIII. in Janeza Pavla II., ki sta bila nedavno razglašena za svetnika, govori o tem, da so (bili) Petrovi nasledniki odprti za delovanje Svetega Duha. Sv. Janez XXIII., ki je bil pobudnik drugega vatikanskega koncila, je med drugim zapisal molitev: »Obnovi svoje čudeže v tem našem času, kot v novih binkošti. Naj bo Tvoja Cerkev enih misli in stanovitna v molitvi z Marijo, Jezusovo Materjo. Naj sledi vodstvu svetega Petra in tako nadaljuje kraljevanje Odrešenika, rast kraljestva resnice in pravičnosti, kraljestva ljubezni in miru. Amen.« Sv. Janez Pavel II. pa je ob robu molitve večernic na binkoštni večer leta 1998 dejal, da se to, kar se je pred več kot dva tisoč leti zgodilo v Jeruzalemu, sedaj pojavlja: »…kakor nekoč apostoli, smo se tudi mi zbrali v velikem binkoštnem čenaklu, v hrepenenju po izlitju Duha … In danes se iz te gornje izbe … dviga mogočna molitev: Pridi, Sveti Duh, in prenovi obličje zemlje! Pridi s svojimi sedmerimi darovi, Duh življenja, Duh občestvenosti in ljubezni! Cerkev in svet te potrebujeta. Pridi, Sveti Duh, in daj, da bodo karizme, ki si nam jih zaupal, vedno bolj rodovitne.«

Novih binkošti se nam torej ni treba bati. Pa čeprav nas to izkustvo usmerja iz naših dosedanjih (in dostikrat tudi uležanih) pozicij, iz naše lenobnosti in »zamrznjenosti«. Blaženi Anton Martin Slomšek je nekoč zapisal: »Če hočeš druge vneti, moraš sam goreti.« Zato povabimo Svetega Duha, da se razodene v našem življenju. Že danes.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


14 KOMENTARJI

  1. Živ sveti duh ni tisti, ki ponavlja vedno ista besedila, ampak tisti, ki prihaja iz globine naše duše, zamaknjene v veličino stvarstva.

  2. Če se krščanska duhovnost osredotoči predvsem na ponavljanje besedil in dogem, potem krščanska duhovnost otopi.

    življenje, ki je v harmoniji s stvarstvom, zahteva pristno izrekanje duhovnosti, ki vsakodnevno prihaja iz globin človekove duše, ki se napaja iz stvarstvene duhovnosti.

    Stvarstveni oziroma življenjski razvoj zahteva razvijajočo krščansko duhovnost, ki mora biti na takšni višini, da lahko premaqa sleherno zlo in stranpot.

  3. Dobro Gašper,tvoji članki s duhovno vsebino, so zelo dobri.
    Sveti Duh želi,da dojamemo,da smo njegovi učenci,ki se morajo celo življenje UČITI.Ko se prenehamo učiti in se izpopolnjevati,nazadujemo,poklicani pa smo,da postanemo,POPOLNI kot naš nebeški Oče.Tisti,ki iskreno veruje ima tudi globoko željo po izpopolnjevanju.

  4. To je spet neka prikrita propaganda za Prenovo v Duhu, ki jo g. Blažič redno izvaja. Vsakič, ko se omenja nove binkošti mi postane skoraj slabo. Vsi jih videvajo že 50 let v vsaki “novosti” ki so zgodi, Cerkev pa tone in tone vse globlje.
    Kaj je ta dar jezikov? Takrat so apostole zaradi tega daru vsi razumeli, danes pa teh blebetajočih ljudi ne razume nihče. Ta dar je torej v teh skupinicah sam sebi namen. Nekakšno razkazovanje domnevnega Svetega Duha? Kdor nima nobenih izrednih darov se pa potem sprašuje kaj je narobe z njim?
    Sv. Janez od Križa je svetoval izbegavanje nadnaravnega. Verjeti njemu ali g. Blažiču? Res težko vprašanje. 🙂

    Sveti Janez od Križa piše:
    “Zares sem zgrožen zaradi tega kar se dogaja danes med nami: osebe, ki so šele začele meditirati mi pravijo “Bog mi je to povedal” ali “takšen odgovor sem dobil od Boga” vse to ni drugega kot iluzija in fantazija. Te osebe govorijo same sebi.”
    in
    “Potrebno je, da duša zavrže z zaprtimi očmi vse fenomene (videnja, vonjave, okuse,..in ostalo nadnaravno) neglede na to iz katere strani prihajajo. Če ne bi naredil tako, bi dala priložnost hudiču, da jo zavede in bi ji pomagal na tak način da dobi poleg Božjih uslug tudi tiste hudičeve. Slednje bi se povečevale prve pa zmanjšale; tako bi prišlo do stanja da bi imela celega hudiča in nič Boga.”

    • Pa saj sem že nekajkrat povedal, da je Blažič kripto-satanist. Zato me njegovo bluzenje ne preseneča.

      • Če bi se hudič trudil za mir, pravičnost, resnico, ljubezen in hvalil Jezusove nauke, bi stal za njim vse dotlej, dokler bi to počenjal.

      • Ne sodite,da ne boste sojeni(Mt7,1-2).
        vera je božji dar,ki pa od nas zahteva,da se zanj trudimo po svojih močeh(talentih),berimo sv.Pismo,predvsem evangelje,zamislimo se pri Mateju 5,6,7.

  5. Tedaj je Jezus spregovoril in rekel: »Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa otročičem. (Mt 11, 25)

  6. Meni je vedno znova zanimivo, kako se ob takih stvareh pojavi močan kontra-učinek. Osebno me ne moti, če ima kdo drugačna mnenja. In tudi sam menim, da izredni darovi niso nek nujen pogoj za zveličanje. Lahko pa mnogim ljudem pomagajo odkriti Boga.
    V tretjem poglavju Janezovega evangelija beremo o pogovoru Jezusa z Nikodemom. Jezus omenja nujnost "rojstva od zgoraj", a pove, da s tem ni mišljeno (ponovno) telesno rojstvo, ampak rojstvo v Duhu. Kdor je to sam izkusil, ve, o čem govorim. In tudi hitro opazim razliko pri človeku, ki je ali ni doživel te notranje preobrazbe v moči Svetega Duha, kadar govori o verskih zadevah. Ravno g. Toni Kmet, duhovnik mariborske nadškofije, je včeraj v cerkvi v Dravljah (LJ) razlagal, kako so pod vplivom janzenizma in racionalizma cenzorji "oklestili" mnoge življenjepise svetnikov, črtali vse čudeže v njihovem življenju… Je pa g. Toni tudi dodal, da ima ljubezen (agape) prednost pred karizmami.
    Tu bi dodal, da se služba in karizma znotraj Cerkve ne nasprotujeta, ampak dopolnjujeta. Lahko sta tudi v medsebojni napetosti, o tem ni dvoma. Sem se pa ob tem spomnil, kako so mnogi svetniki in svetnice, denimo redovnice, doživele zamanjenje, vendar so se na ukaz predstojnika oz. predstojnice takoj vrnile v "realni svet" – in to v imenu svete pokorščine.
    In še to: dandanes opažam, koliko ljudi potrebuje pomoč zaradi duhovnih zvezanosti, urokov, prekletstev… Ker se tudi mnogim katoličanom govorjenje o teh zadevah zdi skrajno trapasto, ostanejo mnoge težave sodobnega človeka nerazložljive in nerešljive.. Kar je velika škoda. In potem srečuješ mnoge katoličane, ki ob nedeljah sedijo v cerkvenih klopeh, čez teden pa čakajo v vrstah pred vrati bioenergetika, reiki zdravilca, vedeževalke… V povsem legitimni želji po ozdravljenju se lahkomiselno ujamejo v satanove mreže. Ko pa se pojavi možnost, kako v moči Božje milosti pomagati ljudem, da postanejo svobodni v Kristusu, se žal dostikrat pojavijo tudi tisti, ki v imenu istega Boga hočejo to preprečiti. Tudi o tem govori Anja Kastelic:
    http://bom-vrgla-mreze.blogspot.com/2014/05/obrezani-po-nasih-kalupih.html

    Osebno me ne moti, če kdo ob mojem pisanju reče podobno kot tisti, ki so ob binkoštnem dogodku posmehljivo rekli "Sladkega vina so se napili." Morda je to tudi znamenje, da sem na pravi poti, a moram še naprej ostati v ponižnosti in priznati svojo majhnost, ker sem pač zmotljiv človek.

  7. Tokrat dober prispevek g. Blažiča.

    OK, sam nisem prepričan, da je rešitev za ta perečih problem ravno Prenova v Duhu, ampak pač ok, v trenutnih razmerah je mogoče tudi to pozitivno.

    Veseli me, da je nekdo o tem odkrito in direktno sprgovoril. Gre namreč za IZJEMNO VELIK in PEREČ problem, ki uničuje Cerkev pri nas in so ga celo pristojni v Cerkvi predolgo pometali pod preprogo. Je pa zelo zelo hud in preprosto nekaj bo potrebno narediti. Sicer nismo v tem osamljeni, to je problem povsod na Zahodu, ampak to nam ne more biti v neko tolažbo.

    Globino problema nam lepo osvetli celo to, da po mojih podatkih celo veliko bivših ‘škofijcev’ neha hoditi k maši. Torej gre za ene enormne kulturne in socialne pritiske, ki jih je izjemno težko premagati.

    In tu pridemo do srčike problema. Če odpove osebni zgled staršev in sorodstva že v štartu potem je celotna duhovna bitka izgubljena vnaprej. Na žalost je polovičarstva po družinah ogromno – kot je to opisal že pisec članka. Preberite si samo kakšen forum in na njem napisana razmišljanja staršev. Odpad je definitivno ZELO velik. Pogosto ne gre samo za indiferentnost ampak, celo za popoln obrat v sovražnost Cerkvi.

    En tak primer (ćeprav kasnejši) je recimo novinar Karba, ki se je šolal celo na TEOF, a mu to ni nič pomagalo, da ne bi prav zasovražil kardinala Rodeta in z njim medijsko obračunal.

    To pomeni, da je pri nas nekaj HUDO narobe v verskem življenju po družinah, po skupnostih. Zadnjič sem poslušal bivšega škofa Piriha, ki je v pridigi ob praznovanju birme prvič ostro naslovil tudi to temo in opozoril na pomen vzgoje za vero s strani staršev in sorodnikov in naj ne pričakujejo vsega od škofov. In da je vere med ljudmi zelo malo in naj ljudje prevzamejo odgovornost za svoje duhovno življenje – seveda ob usmerjanju s strani škofov in duhovnikov. Nepričakovano zelo oster govor, ki pa je bil (presenetljivo?) dobro sprejet s strani prisotnih. Ljudje so ZBRANO poslušali.

    Torej še enkrat, situacija je zelo slaba in enkrat se bodo morali odgovorni za Cerkveno pastoralo o tej stvari
    pogovoriti iskrano in prevzeti ODGOVORNOST za prihodnost.

    • Kako pa veste, da je novinar Karba zasovražil kardinala Rodeta? Kako mu lahko očitate sovražnost do Cerkve?

      Šolanje na TEOF je sicer odprto za vsakogar, celo za sataniste, če bi se jim zahotelo.

  8. Dodal bi še to… Moj članek ni bil mišljen kot "reklama" za Karizmatično prenovo.. daleč od tega. Sveti Duh ni "last" Karizmatične prenove, temveč celotne Cerkve. In tudi to, kar je zapisano v Svetem pismu, je namenjeno vsem.
    Dobro je, da je tudi škof Pirih opozoril na veliko krizo. Mogoče je naš problem v mentaliteti. Še vedno živimo v prepričanju, da je vse odvisno zgolj od naših naporov. Morda bi za spremembo lahko šli pred Najsvetejše in rekli: "Gospod, kaj hočeš da storimo?"

Comments are closed.