Kakšnih 1.300 let pred Kristusom, ko so se skupaj z začetki Mojzesovega peteroknjižja oblikovali tudi prvi obrisi judovske verske, narodne in državne skupnosti, so bile vdove, tujci in sirote najbolj ranljive družbene skupine. O tem govori odlomek iz 2 Mz. Bog je dal Mojzesu navodila, kako naj z zakoni in predpisi zavaruje pravice vdov, tujcev in osirotelih. Te tri skupine, ki jih je Bog hotel zavarovati pred izkoriščanjem, se pogosto znajdejo v depriviligiranem položaju tudi danes.
A če bi Mojzesovo besedilo nastajalo danes, bi se na seznamu ranljivih družbenih skupin znašel še nekdo, in sicer mladi. Ken Robertson, britanski strokovnjak za sociologijo mladih, je v letu po izbruhu svetovne finančne in gospodarske krize zapisal, da je za družbo dolgoročno uničujoče: 1. če se mladi ne morejo zaposliti, 2. če se mladi zaradi nezaposlenosti ne morejo osamosvojiti, 3. če mladi zato, ker nimajo rednih dohodkov, ne morejo plačevati davkov, 4. če si mladi zaradi vsega naštetega ne morejo ustvariti družine in 5. če se mladi ne morejo vključiti v družbeno življenje.
Zelo neokusno in krivično je, če mi, starejša generacija, ki smo bolj ali manj vsi imeli zaposlitev, govorimo, da so si za vse, kar našteva Ken Robertson, mladi krivi sami. Starejši seveda ne pozabimo pripomniti, da gre mladim slabo enostavno zato, ker so v nasprotju z nami razvajeni; da ne iščejo dela, ampak samo zaslužek itd. ‘Dela je dovolj, le poiskati ga je treba,’ s to frazo starejši odgovornost za brezposelnost pripisujemo mladim. Seveda jim delamo krivico, ker nikakor ni res, da je dela, s katerim bi dostojno živeli, za vse dovolj. Radi primerjamo blaginjo po vojni, ko je vladalo splošno pomanjkanje, in blaginjo mladih danes, ko ima večina vsega na pretek. S temi primerjavami ničesar ne razložimo, pač pa starejši sebi pripisujemo etično večvrednost, mladim pa krivdo za opustitev vzvišenih vrednot. In zaključimo: če bi bili mladi danes tako skromni in delavni, kot smo bili mi, ko smo bili mladi, bi jim nič ne manjkalo. Tako govorjenje je izraz ošabnosti, ki kaže na to, da položaja mladih ne razumemo, ga nismo sposobni dojeti in ga nemara tudi nočemo prav videti. To prazno umovanje je v nasprotju z ljubeznijo do bližnjega, o kateri je tekla beseda v današnjem evangeliju.
Angleški sociolog mladih ne obsoja, ampak ugotavlja, da mladi sebe dojemajo kot izgubljeno generacijo, kajti možnosti, ki jih je pred gospodarsko in finančno krizo imela starejša generacija, danes ni več; mladim se prihodnost dejansko zapira. Če je Mojzesova postava ščitila vdove, tujce in sirote, potem česa podobnega za mlade danes ne obstaja. Programi t. i. jamstva za mlade, ki jih poznajo vse države EU, niso kaj prida učinkoviti, kajti usode mladih ne krojijo države, temveč nadnacionalni finančni trgi in korporacije. Države EU nimajo nobene moči, da bi, denimo, omejile zlorabe davčnih oaz, kjer peščica ljudi, tudi na območju EU, kopiči finančno moč, denarja pa prek davkov ne vrača nazaj v izobraževanje in na druga področja, ki bi mladim pomagala izgrajevati perspektivno prihodnost.
To, kar sedaj govorim, je nemara videti, da ne sodi v nedeljski mašni nagovor. Toda če se pri sv. maši prek branja Božje besede osveščamo, da moramo kot družba skrbeti za skupine, ki so bile ranljive pred več kot tri tisoč leti, ker je to izraz ljubezni do bližnjega, ki je po Jezusovih besedah iz današnjega evangelija prva in največja zapoved, je prav, da danes v cerkvenem prostoru povemo, da se je nekdanjim ranljivim skupinam pridružila ranljivost mladih. A to še ni vse. Velika nevarnost je, da bi Cerkev, pri tem mislim tako na hierarhijo kot na vse druge vernike, spregledala dramo mladih in bi starejši vzvišeno moralizirali, zakaj se mladi ne osamosvojijo. Pred dobrimi 150-timi leti je Cerkev v zgodnjem obdobju industrializacije, spregledala brezvestno izkoriščanje delavcev; Cerkev je prezrla t. i. delavsko vprašanje, in tako milijone delavcev potisnila v naročje komunizma, da so nekaj desetletij pozneje izšli prevarani iz revolucionarnih prevratov. Kajti komunistične partije, ki so uzurpirale delavsko vprašanje, so delavce preoblikovale v proletariat, jih povedle v revolucijo, se z njihovim bojem povzpele na oblast in jim zavladale.
Danes kristjani dramo mladih opazujemo preveč moralistično in površno, podobno kot pred stopetdesetimi leti delavstvo, zato ne snujemo konkretnih korakov, kako bi omejili koncentracijo ekonomske moči v rokah vedno manjšega števila nepojmljivo bogatih, ki delavce postavljajo v suženjsko razmerje. Hkrati, ko kristjani naraščajoče izkoriščanje povsem nemo opazujemo, pa politična levica, pri nas in v svetu, postaja glas mladih. Slovenska desna politika se preveč posveča t. i. identitetnim temam, kot so nacionalnost, preteklost, etika, vrednote, levica pa razmišlja o konkretnim interesih ljudi. Kristjani nesorazmerno veliko govorimo o vrednotah in premalo o težavah, ki ljudi spravljajo v obup. Kot da nas boj za vrednote oprošča boja za preseganje družbene nepravičnosti.
Odlomek iz druge Mojzesove knjige ne daje samo načelnih napotkov, ne podaja samo etičnih stališč, pač pa vsem članom izraelske skupnosti nalaga konkretne naloge, denimo: »Če posodiš denar ubožcu zraven sebe, mu ne nalagaj obresti.« In prav obresti spravljajo dandanes fizične osebe, države in podjetja v suženjsko razmerje, kajti obresti nimajo veliko skupnega z ekonomsko logiko, še manj imajo obresti, kakršne so, etično podlago, pač pa so oduren in povsem arbitraren mehanizem za nadvlado peščice nad večino.
Nadalje govori Božja beseda o plašču, ki ga je dovoljeno vzeti v zastavo samo do sončnega zahoda, kajti plašč v Mojzesovem času ni bil samo eno od oblačil, temveč nepogrešljiva eksistencialna dobrina, edina odeja in edina zaščita pred vremenskimi neprilikami ipd. Vse več ljudi je, ki simbolično gledano, izgubljajo plašč, kar pomeni, da ima zaradi razgrajevanja socialne države – v Sloveniji ta problem še nima tako uničujočih razsežnosti kot marsikje drugje po svetu – vse več ljudi omejen dostop do zdravil, izobrazbe, predvsem pa okrnjen dostop do družbene participacije. Ljudje ne hodijo na volitve samo zato, ker so komod, asocialni in brezbrižni do skupnih zadev, pač pa predvsem zato, ker je vsak dan bolj jasno, da je politika samo transmisija tistih, ki imajo ekonomsko moč, da zato volitve, kvečjemu na lokalni ravni, ne izvolijo ljudi, ki bi imeli efektivno moč, pač pa se politika spreminja v farso, v uprizarjanje demokracije. Zato danes skoraj ne moremo več govoriti o razviti in nerazviti demokraciji, kajti tudi države, ki so še pred leti slovele kot zrele demokracije, postajajo inštrument nadnacionalnih centrov moči.
Kristjani bi morali o ustroju sodobne družbe več vedeti, bolj bi morali poznati mehanizme, ki nas delajo vse bolj brezpravne, obenem pa snovati obrise miroljubnih oblik kljubovanja in etičnih oblik upora. Znova moramo premisliti, kaj danes pomeni zapoved »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.« Na načelni ravni nam je zapoved jasna, toda če naj jo uveljavimo sredi arene življenja, moramo dejavnike te arene tudi poznati.
Pripis uredništva: homilijo je avtor pripravil za 30. nedeljo med letom, pri kateri prebiramo naslednje odlomke iz Svetega pisma: 2 Mz 22,20–26; 1 Tes 1,5c–10; Mt 22,34–40.
