Kdo pa ne bi postal gospodar narodu, ki je po naravi hlapčevski?

0
Če resnica ni všečna eliti, ki večinoma izhaja iz kulturnega marksizma, se takoj vklopi alarm politične korektnosti.

V časih, ko so v Italiji vsaj še nekateri pripadniki desnice imeli določeno mero etičnega dostojanstva in politične kredibilnosti, je časnikar Indro Montanelli v zvezi z Mussolinijem izjavil: »Come si fa a non diventare padroni in un paese di servi?« Po slovensko: »Kdo pa ne bi postal gospodar narodu, ki je po naravi hlapčevski

O Italijanih kot hlapčevskem narodu, ki časti svoje oblastnike, kot s(m)o nekoč častili Tita

Sedaj ko nasploh ves italijanski tisk pa tudi druga sredstva javnega obveščanja soglasno pojejo slavo tej današnji vladi najboljših (governo dei migliori) in ko se pri poročanju pojavljajo primeri že skoraj grotesknega prilizovanja in hlapčevstva – predvsem kar se tiče predsednika vlade Maria Draghija –, navedena Montanellijeva izjava ne bi mogla biti bolj primerna in verodostojna. V tem relativno kratkem obdobju, to se pravi od trenutka, ko se je ta nova vlada najboljših zasidrala v Italiji, pa vse do sedaj smo bili priče številnim novinarskim podvigom, ki so po slogu kos najboljši tradiciji novinarstva, kakršnega je mogoče najti v nekaterih diktatorskih režimih.

Na radiu RAI, na primer, je časnikarka, ki poroča o G7, opisovala vstop premiera Draghija z naravnost slikovito natančnostjo. V tonu pokornega spoštovanja in togega obzira je poročala o tem, kako je oblečen, o barvi kravate, o srajci itd. Manjkala sta samo še podatka o številki čevljev in barvi nogavic …

Taka spolzka barvitost v poročanju bo nekaterim verjetno priklicala v spomin marsikateri članek ali poročilo iz obdobja Titovega režima. Spominjam se, da se je na začetku vladanja najboljših v Italiji kot dokaz za neoporečnost moralno-etične drže predsednika z izredno vnemo poudarjalo, kako Draghi pri nakupih v trgovini čaka v vrsti tako kot vsi drugi(!). Dandanes ni niti papež deležen takega obzira in češčenja, ko vatikanski radio poroča o njem. Lahko bi našteli še veliko drugih primerov, v katerih novinarji pri opisovanju Draghijevih nastopov posvečajo veliko več pozornosti, vneme in zanimanja iskanju primernih pridevnikov za slavospev premierjevi osebnosti kot pa objektivni in konkretni vsebini poročil.

Kdo pa ne bi postal gospodar narodu, ki je po naravi hlapčevski?

Kaže, da so nekateri časnikarji tako zaljubljeni v predsednika Draghija, da jim nehote uide celo kakšna tako imenovana fake news. Kot na primer pri poročanju o srečanju z Bidnom. V zvezi s tem dogodkom je naslovni slogan nekega dnevnika zvenel nekako takole: »Zavezništvo Draghi – Biden: manj subvencij, čas za investicije!« (Messaggero).

Resnici na ljubo pa vemo, da je malo pred tem Biden za subvencije oz. podpore odobril 1900 milijard dolarjev, Draghi pa 40 milijard evrov, od tega je še 32 milijard evrov od Contijeve vlade. Zanimivo, da je ta razširjeni hlapčevski odnos italijanskega državnega novinarstva dandanes dosegel svoj vrhunec, saj so se tradicionalnim trobilom desničarskega tiska in televizijskega omrežja (Berlusconi & company) soglasno pridružili še mnogi drugi časopisi (kot na primer Repubblica), ki so nekoč vsaj nominalno nekako veljali za opozicijske. Ta splošno razširjena hlapčevska drža mass media oz. sredstev za množično obveščanje je odraz hlapčevske drže, ki jo najbrž ima tudi dobršen del italijanskega naroda. Na to dejstvo nas je namreč že opomnil časnikar Montanelli s citatom zgoraj navedenega Mussolinijevega stavka.

Slovenci se od Italijanov, kar se hlapčevstva tiče, nimamo pravzaprav česa novega naučiti

Na to našo hibo nas je že veliko pred Montanellijem opozarjal pisatelj Ivan Cankar. Vemo pa tudi, da se te hibe ne dà kar tako zlepa iznebiti. Za tem hlapčevstvom se namreč skrivajo tudi in predvsem veliki interesi, službe, denar. Ti pa so v veliki meri odvisni od lobijev, ki vladajo v Italiji. Saj so v glavnem ti lobiji – naj omenimo na primer Confindustrie –, ki v zadnjih desetletjih tako ali drugače premikajo politično šahovnico na italijanskem prizorišču, včasih tudi manipulirajo z njo. Tisto pa, kar lahko vsi – s časnikarji vred – naredimo, je, da se tega zavedamo, ker je to edini način, da nismo popolnoma hlapčevski. Kot je rekel neki skesan bivši visok menedžer Coca-Cole, ki sedaj predava, poleg tega pa dela v Italiji za neko neprofitno družbo:

»Hočeš ali nočeš smo vsi odvisni od televizijskih in drugih reklam multinacionalk in pogojeni z njimi. Edini način, da so naše izbire vsaj nekoliko manj pogojene s tem in da se začnemo od vsega tega osvobajati, je, da se te pogojenosti (hlapčevstva, op. a.) zavedamo!«