Danes sva s sodelavcem povratek s službene poti izkoristila za dobro debato, ki se je dotaknila tudi vprašanja, kdo nas usmerja, kdo usmerja človeka in človeštvo? Preprosto vprašanje. S katero razsežnostjo človeka sedaj usmerjamo človeštvo? Odgovor na to vprašanje nam bo dal tudi odgovor na to, kam bo človeštvo po tej poti prispelo, kateri cilj bo doseglo.
Če pogledamo v zgodovino človeštva, so dejansko bila uspešna obdobja, ko so ljudje cenili in izredno upoštevali človekovo sposobnost mišljenja. To sposobnost so razvili do te meje, da je postala nosilka razvoja. Poimenovali so jo filozofija. Ljubezen do modrosti. Človekove modrosti, ki je bila predvsem v antiki in renesansi izkoriščena do konca. Brez posveta s filozofi, modreci, modri vladarji niso sprejemali odločitev. Iz filozofije so se razvile druge vede. Torej poenostavljeno – najprej razmislim, nato ukrepam.
Z industrijsko revolucijo je človeku pričelo primanjkovati časa. Čas se je že preje iz ene dobe v drugo hitreje vrtel, a z vsako menjavo generacij se zdi, da se potenca hitrosti veča. Vprašanje, ki se nam lahko postavi, je, do kod zmore naša misel razvijati modrost, da bo še uspela vsaj za vzorec biti gonilo družbe in razvoja. Govorim o redkih izbrancih, ki si bodo še lahko privoščili ta prestiž, da bodo lahko »modrovali« za blagor ljudi. Kajti velika večina človeštva nič več ne modruje. Nek delež ljudi se najbrž odloča na podlagi intuicije, drugi na podlagi tehničnih znanj in spoznanj, drugi na podlagi ekonomskih ali drugih znanj, vse to pa dejansko spada v sfero znanja, ki je izvedeno iz filozofije in modrosti, je njen produkt. Velika večina ljudi se seveda nikoli ni pretirano ukvarjala z modrovanjem, bolj zaskrbljujoče je, da se količina ljudi, ki pa se danes s tem ukvarjajo, po mojih ocenah manjša. Še bolj zaskrbljujoče pa je, da tistih biserov, ki danes razvijajo veščine logičnega mišljenja in napredne filozofske misli, nihče več ne upošteva, nihče se ne zateče k njim po nasvet. Kot da so sami sebi zadostni. Kot da je filozofija sama sebi namen. Ali je dejansko dovolj, da smo odkrili osnovne postulate filozofske misli, sedaj pa smo jo vsaj za nekaj časa pospravili, ker zanjo pač nimamo časa? Ali je to znanje človeštva sedaj postalo neuporabno?
Nisem ravno prepričana, da je za človeštvo dobro, da nam o tem, kaj koristi človeku, družini, družbi, narekujejo spretni marketingi trgovskih podjetij. Prav tako močno dvomim, da se da politiko razvoja človeštva oblikovati samo na osnovi ekonomije, tehnike in družboslovja. Humanizem kot človeškost, bistvo človeka, je za človeka ravno tako pomemben. Umanjkanje te dimenzije se kaže kot vedno večje hlastanje po izpolnitvi nekih pričakovanj tako posameznikov kot skupnosti, ki pa se z njegovo izpolnitvijo ne konča in predstavlja še večji manjko v občutku zadovoljevanja potreb. In ta moment je tržna politika izredno dobro izkoristila, opozarjanje na nevarnost tega pojava pa je ostalo v domeni izključno religij.
V življenju moramo nenehno izbirati. Vsaka posameznikova izbira je del celotne, lahko rečemo vesoljne odločitve. Z njo oblikujemo našo okolico in s tem tudi svojo usodo, sebe. Zato nam je pokojni Vinko Kobal rad govoril: »Boste samo stali ob poti in čakali, ali boste pogumno zakorakali po poti, ki najbrž ne bo najlažja v življenju? Bo vaša pot podobna spirali v nebo ali spirali proti dnu? Kako se boste odločali? S čim boste merili pravilnost odločitve pri izbiri poti? Kaj bo vaš meter?«
Torej – do kdaj še bodo politike razvoja človeštva pustile, da se iskanje rešitev iz situacije, v kateri se je znašlo človeštvo, odvija le na ravneh, za katere je dokazano, da ne prinašajo pravih odgovorov? Kdo bo tisti, ki bo spiralo obrnil v nebo in prisluhnil modrim možem, ki nam imajo veliko pametnega za povedati?
