Vrabci na strehah čivkajo, da je sedanja družbena kriza v resnici moralna kriza. Izgubili smo kompas, kaj je prav in kaj narobe, kaj se sme in česa ne. Zašli smo v najhujši relativizem kjer vsak zase in brez družbenega soglasja ali harmonije odloča o dobrem in slabem. O ničemer več se na moralnem področju ne strinjamo. Kar je za ene tajkunstvo, preneha biti zlo, če je tajkun »naš«. Enako velja za vsa ostala področja življenja. Našizem je logika po kateri se prevladujoča družbeno politična srenja odloča, ko gre za premico dobro-zlo. Če je naš, je dobro. Če je njihov, je slabo. Čeprav se vsak človek zaveda, da na tako arbitrarni podlagi ni mogoče govoriti o morali, pa smo zaradi osebnih koristi in pomanjkanja hrbtenice pripravljeni molčati. Laž, kraja, umori, nespoštovanje, nezmerne želje, prešuštva in kar je še takega, se sprejemajo in opravičujejo, kajti človek, ki izgubi moralni kompas, je sposoben vsega.
Dokler so vladajoči še živeli iz krščanskega substrata (vsi naši revolucionarji so bili kot otroci vzgojeni po katoliško) in so ljudje živeli iz zaklada desetih božjih zapovedi, so imeli kaj razgrajevati, kaj uničevati. Ves čas titoizma so poskušali zgraditi nekako »socialistično moralo«, kar pa so že tedaj ljudje sprejemali s posmehom in zaničevanjem. Dediči revolucije pa so se odpovedali naporni moralni vzgoji. Za svoj so sprejeli divji liberalizem in v gospodarstvu nebrzdani kapitalizem »prihvatizacije«. Gabrova šola je prevzela ta miselni vzorec, ko je ateistični socializem preimenovala v »ideološko nevtralnost« in to zapisala v zakon tako, da staršem preprečuje temeljno človekovo pravico do vzgoje otrok v skladu z lastnim prepričanjem, predvsem pa preprečuje v šolah vzgojo, še posebej katoliško vzgojo.
Ker so se nositelji politično družbene moči odpovedali vsakršni moralni vzgoji in so temeljito preprečili Cerkvi, da bi v korist države in družbe opravila to nalogo, stojimo zdaj pred strahotno praznino: kdo bo vzgajal za moralno življenje? V Sloveniji je odgovor: nihče. Verske skupnosti poskušajo to narediti na »svojih dvoriščih« a se morajo boriti proti mogočnemu miselnemu toku ateistične, laicistične provenience in proti vzgoji razpoloženem šolstvu ter s stalnim sejanjem nezadovoljstva in sovraštva, ki priteka med nas iz vseh večinskih medijev. Težava pa je, da takega stanja ne zmore prenašati nobena družba in tega se nekako zavedamo.
Brez spoštovanja staršev (tudi v njihovi narodni in kulturni dimenziji), brez spoštovanja svojega in tujega življenja od rojstva do smrti, brez resnicoljubnosti, brez spoštovanja lastnine (tudi narave), brez spoštovanja zakonske zveze in obvladovanja želja pa tujem imetju in osebi v odnosu z drugim, ne more obstati nobena človeška družba. Sedem od desetih Božjih zapovedi bi morali učiti in spoštovati vsi in povsod.
Država je v preteklosti vedno vpregala religijo, da je zanjo opravila to nalogo. Zaradi tega je religija marsikdaj dobila status »državne« religije in je bila tudi finančno podprta. Danes vemo, da tako ne smemo več iz kakšne religije narediti državno vero, vendar nam zato ostaja nerešeno vprašanje, »kdo bo opravil to nalogo«. Ne bo dobrega sodstva, če ne bo dobrih sodnikov in dobrih zakonov. Ne bo učinkovite policije, če ne bo moralno pokončnih policistov. Ne bo dobrih zakonov, če ne bo dobrih politikov. Ne bo učinkovitega zdravstvenega sistema, če ne bo moralno kvalitetnih zdravnikov. Našteval bi lahko do neskončnosti, za vse poklice in stanove velja enako. Postati dober in pokončen pa je proces, ki zahteva vztrajnost pri vzgojiteljih in čas, da človek dozori. Priprava otrok na samostojno življenje je naloga staršev. Država, verske skupnosti in drugi vzgojni sistemi pa jim morajo pri tem pomagati, nikoli pa jih nadomestiti ali pa celo zamenjati. Preveč je v Sloveniji ljudi, ki želijo staršem vzeti starševske pravice in proti njihovi volje otroke prepričati v svoj prav. Šolski sistem je v tem prav vzorčen primer, kako totalitarno miselnost zapakirati v demokratični paket. O tem sistematičnem kršenju človekovih pravic molči, kakor prejšnji, tudi sedanja varuhinja.
Naša družba se je zavestno odrekla vzgoji in stavila na znanje (Gabrova šola). Zdaj nimamo ne znanja ne moralno pokončnih ljudi. Zdaj vidimo, kaj pomeni, če nihče ne vzgaja ljudstva, da bi znalo izbirati dobro in opuščati zlo. Zagovorniki moralnega relativizma se ob težavah hitro spremenijo v zagovornike policijske ure, trde roke in vseprisotnega nadzora, ker jih vedno skrbi le »jaz«.
Katoliška vzgojna pot
Katoličani zagovarjamo vzgojo na podlagi nespremenljivih moralnih norm, ker se zavedamo, da kdor notranje sprejme moralne drže in si prizadeva za kreposti, je najboljši garant družbe svobode, reda in miru. Zato zagovarjamo red in disciplino v vzgojnem procesu, ker upamo, da bomo tako dosegli družbo kjer bodo svoboda in spoštovanje, red in mir, odgovornost in solidarnost v ravnovesju, kar ustvarja najboljše pogoje, da se lahko vsak uresniči, da je čim manj revščine in kaznivih dejanj. Kljub temu pa se zavedamo, da na zemlji take družbe ne bomo dosegli, ker je dobro naporno in se vedno najde kdo, ki išče bližnjice do lastnega uspeha, t.j. ki v svoji sebičnosti pozabi, da smo ljudje družbena bitja in mora tudi osebno biti v ravnotežju s skupnim, da ne morem vedno in povsod samega sebe postavljati na prvo mesto, ampak je potrebno tudi upoštevati in si prizadevati za skupno dobro.
Rešitev iz naše krize je torej, da spet najdemo soglasje in nalogo moralne vzgoje vrnemo v šolske klopi kot prostor kjer je ta vzgoja najlažje vsem dostopna. Da se tudi brez antipatij in predsodkov dogovorimo, kdo to nalogo prevzame, da v šole sprejmemo verouk (konfesionalno in v pristojnosti verskih skupnosti: za muslimane svojega, za pravoslavne svojega, za protestante svojega in za katoličane svojega) in etiko za tiste, ki ne verujejo. Država, t.j. vsa družba bi od takega koraka imela dolgoročne in neprecenljive koristi. Ljudje bi počasi, a zanesljivo, znali izbirati dobro in se izogibati zlu.
