Kdo nam bo (še) lahko delil pravičnost?

Foto: Odbor 2014.
Foto: Odbor 2014.

Civilna pobuda Resnica in sočutje je nedavno odprla razstavo v celicah enega izmed številnih zaporov bivšega režima na Beethovnovi v Ljubljani, opuščenega v šestdesetih (dokončno v osemdesetih) letih prejšnjega stoletja. Ljubljančan, ki je prišel na razstavo, je pripovedoval, kako je iz kleti drugega zapora v križišču na Resljevi cesti večkrat slišal krike mučenih zapornikov, ki še vedno odmevajo v njegovem srcu, da se pogosto vrača k usodi zaprtih nesrečnikov. Podobno kot celice na Beethovnovi tudi drugi kraji trpljenja in mučenja še vedno niso urejeni kot kraji spomina in opomina. Slikarji, ki so sami pospravljali celice za razstavo, so med drugim po kotih še našli izstreljene tulce nabojev. O razstavi in pobudi se – podobno kot o neurejenih grobiščih – javno malo ali nič ni govorilo. Mediji, tudi tako imenovani nacionalni, se teh tem žal izogibajo. Tako so ob obletnici osvoboditve Auschwitza 29. 1. na Odmevih RTV SLO naštevali vsa druga taborišča: od Armencev do Bošnjakov, o povojnih v Sloveniji ni bilo niti besede, kakor da bi Slovenci in druge povojne žrtve pri nas ne bili ljudje, vredni imena. Taka slovenska »medijska svoboda« pa v osebni in družbeni podzavesti vzdržuje razdor in seje nemir med nami.

Na drugi strani pa so nas nacionalni mediji posiljevali z obletnico odhoda komunistov iz Beograda. Kje je čut za človeškost, če se javno poveličuje ljudi, ki so do osamosvojitve organizirano sodelovali pri zatiranju, nadziranju in zapiranju žrtev ter zlorabljali sodstvo in druge represivne organe za zatiranje svobode. Tako stanje duha pri nas omogoča omenjenim, da še nadaljujejo z usužnjevanjem slovenskih državljanov in preprečujejo normalno delovanje zakonodajne, izvršne, sodne in medijske oblasti ter gospodarstva. Slovenci zato ostajamo ujetniki laži in krivic ter žrtve političnega, socialnega in ekonomskega zatiranja.

Rablji imajo privilegije, žrtve so zamolčane, svojci in njihovi somišljeniki pa so drugorazredni državljani. Poveličuje se socialistične odnose, ki jih itak nikoli ni bilo, saj gre v resnici za premišljeno strategijo zagotavljanja privilegijev bivše elite in njenih naslednikov, kakor je že pred petdesetimi leti povedal partijski republiški sekretar za pravosodje: »Želimo ustvariti pogoje, da bi se sodišča čim bolj uveljavila kot aktivni dejavnik v preobrazbi človeka in socialističnih odnosov. /…/ Za urejanje tega problema so zainteresirane razen pravosodja tudi družbeno-politične skupnosti, ki volijo in razrešujejo sodnike ter sodišča tudi financirajo.«

Te naveze še danes pravosodje usmerjajo po meri privilegiranih, tokrat paradržavnih družbeno-političnih skupnosti. Te ohranjajo nepreglednost v sodstvu, onemogočajo privatizacijo in preprečujejo prizadevanja za rehabilitacijo žrtev. V posmeh demokraciji Forum 21 prireja posvet o človekovih pravicah, kjer sodeluje bivši funkcionar, ki je v polpreteklem režimu z Leninom zatrdil: »V tem smislu je kazensko pravo sredstvo za ‘zatiranje in za sistematičen boj proti določenemu delu prebivalstva’.« Seveda je v tem razrednem izključevanju tudi deloval in očitno je namera omenjene združbe, da v sodstvu in drugih vejah oblasti to še traja.

Resnica in sočutje in Odbor 2014 pa si kot demokratični civilni pobudi prizadevata za očiščenje te osebne in družbene pohabljenosti. Zato vas, drage Slovenke in Slovenci, državljanke in državljani, pozivamo k iskanju in spoštovanju resnice. To je prvenstvena naloga odgovornih v javnem življenju, v politiki, sodstvu in medijih. Le spoštovanje resnice in pravice ter dobrega imena vsakega človeka, posebej zamolčanih žrtev polpreteklosti ter novih žrtev omenjenih družbenih stranpoti, lahko oblikuje kulturo sočutja ter vsem zatiranim vrne človeško dostojanstvo. Le to je pot, da pomorjeni dobijo ime, dostojen grob in večni mir. Ureditev medsebojnih odnosov med živimi in mrtvimi, spoštovanje vseh, posebno lastniških razmerij, ter odprto gospodarsko in ostalo družbeno poslovanje pa sta sestavni del družbenega očiščenja in normalne demokracije. Že srednjeveški misleci pa so zapisali, da gorje narodu, kjer se vladajoča elita, ki mora deliti pravico, pokvari. Kdo nam bo sicer še lahko delil pravičnost? Zato je skrb in odgovornost vsakega državljana, da imamo voditelje, ki bodo iskali resnico, delili pravičnost vsem ter spoštovali svobodo vsakega državljana, še posebej prizadetega. Ni rekel Jezus zaman: »Če se pa sol spridi, s čim se bo solila.« Zato, demokrati vseh dežel, združite se!

Pripis: razmišljanje je bilo najprej objavljeno v reviji Zaveza.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.