Kdo najboljši predsednik v deželi bo tej?

Avtor: Keith Miles. Vir: Finance. Zdajšnji predsednik Danilo Türk ima sicer izkušnje iz službovanja v OZN, a človek se pri njem ne more znebiti vtisa, da bi naredil vse za vnovično vrnitev, čeprav si ga v New Yorku nič kaj ne želijo.

…..

Če si ogledamo tri zdajšnje najpogosteje omenjane kandidate, postanejo razmere v Sloveniji sila zanimive.

1. Danilo Türk

Po mojem mnenju si zdajšnji predsednik republike poskuša prilastiti precej političnega vpliva, kar je še najbolj razvidno iz njegovih poskusov nadzora zunanje politike in slovenske diplomacije. Skoraj takoj po začetku mandata je povzročal številne težave pri imenovanjih veleposlanikov, med katerimi so bili morda najopaznejši zapleti z Dimitrijem Ruplom. Ne glede na splošno mnenje o enem izmed starešin slovenske diplomacije se je zdelo, da so ga izključili iz osebnih razlogov.

Menda naj bi se Türk poleg tega želel udeleževati sej vladnega kabineta. A čeprav je bil Pahor kot premier v splošnem precej šibak, se je vendarle uprl takšni neustavni zamisli. Razdor med ljudstvom na sončni strani Alp je povzročilo tudi predsednikovo odlikovanje nekdanjega načelnika komunistične tajne službe, kar je v tujini sprožilo številne negativne odzive, podobno kot njegovi komentarji ob množičnem grobišču v Hudi jami.

Njegova pristranskost je postala spet očitna ob odlašanju z vnovično izbiro mandatarja, potem ko Jankoviću ni uspelo zbrati dovolj glasov – Slovenija pa je v tujih očeh spet postala država na Balkanu.

2. Borut Pahor

Kar zadeva verjetno namero levice, da za svojega predsedniškega kandidata predlaga Boruta Pahorja, bi se to kaj hitro lahko izkazalo za tvegano potezo, kajti Pahor je politično aktiven že od mladih nog, pred uvedbo demokratičnega sistema v Sloveniji pa je bil član CK KP. Čeprav je pripadal reformističnemu krilu komunistov, ga njegova preteklost le stežka kvalificira za »združevalca naroda«, veliko breme pa je seveda tudi njegova neuspešna vlada. Pa si kot razmeroma mlad državnik res želi zapustiti aktivno politiko? Kljub temu ga lahko označimo kot produkt preteklosti.

3. Milan Zver

Preostane še tretji kandidat – Milan Zver, ki je poklicni politik, o katerem bi lahko dejali, da bi utegnil politikom vrniti vsaj nekaj ljudskega zaupanja in vere. Tudi kar zadeva vprašanji, ali bi se obnesel kot združevalec naroda in ali ima pravilno vizijo svoje možne prihodnje vloge, se zdi, da je zabrenkal na prave strune. Dejal je namreč, da bi moral predsednik zastopati vse in služiti narodu podobno predano kot britanska kraljica, svoja politična stališča pa bi pustil ob strani. To je vsekakor izjemno pomembna izjava, ki kaže, da kot kandidat sprejema politično voljo, kot jo oblikuje parlamentarna demokracija. Hkrati ima fleksibilnost (politično) sredinskega položaja, kamor bi se prva dva kandidata zaradi svoje (levičarske) politične preteklosti umestila mnogo teže.

Oglejte si nadaljevanje kolumne na Finance.si