Eno izmed pomembnih načel demokratične politične ureditve je poleg rednih volitev, ki omogočajo zamenjavo oblastnikov, tudi delitev oblasti na različne veje, ki se med seboj nadzorujejo in omejujejo. Danes sicer poznamo tudi četrto vejo oblasti, medije in novinarje, ki jih nihče ne voli, nihče ne nadzoruje, nočejo nobenih omejitev in služijo le najboljšemu plačniku. Že samo dejstvo, da je ena družbena skupina postala tako pomembna, zahteva nadzor, omejitve in pluralnost, ki v Sloveniji manjkajo. V duhu demokratičnega nadzora smo pri nas uvedli tudi službe varovanja raznih pravic. Imamo varuha človekovih pravic, poznamo varuha gledalčevih pravic, pa tudi bolnikovih pravic in informacijskega pooblaščenca, ki skrbi zato, da bi državljani imeli dostop do verodostojnih podatkov iz državnih logov. V zadnjem času pa so nasilju, ki ga vladajoči trojček zganja v družbenem eksperimentu, ki mu pravijo »novi družinski zakonik« ,vse tri sedanje nosilke varovanja teh ali onih pravic pokazale svoje kontinuitetno bistvo in kršile osnovne dolžnosti svoje službe, ki pomenijo varovanje vseh pravic brez razlik.
Varuhinja gledalčevih pravic
Nedavno se je v Olimju zbralo 10.000 ljudi na prazniku družin. Kaj se je tam dogajalo gledalec RTV Slovenija pravzaprav ne ve ničesar. Mediji so gladko spregledali največji množični dogodek v tistem vikendu. Namesto spodobnega poročila, smo gledalci bili primorani gledati neko »evropsko tekmovanje« v košnji nekje na Prekmurskem. Razlika je očitna.
Ker sem se čutil diskriminiranega in neiformiranega, sem pisal Miši Molk, ki mi je celo odgovorila. Napisala je, da so »o družini v maju že veliko poročali«. Za varuhinjo mojih pravic pred vodstvom RTV in ideološko zaplankanimi uredniškimi odbori ni važno, da so gladko spregledali največji dogodek v Sloveniji tisti vikend, ampak se skriva za množičnostjo različnih poročil v mesecu maju o isti temi. Halo!?!? Ali ne poročajo o vsaki bedasti nogometni tekmi iz tretjerazredne nogometne lige? Ali ne poročajo o vsaki proslavi društva za neke vrednote NOB kjer se zbere 100 ljudi, ki se največkrat spominjajo svojih spominov?
Že v lanskem poročilu je varuhinja z očitno antipatijo in zaničevanjem zapisala, da vernikom ni vredno odgovarjati, ker se »organizirano pritožujejo«. Kdo je ona, da določa komu bo odgovarjala in komu ne? Ona je po službi dolžna vsem enako spoštljivo in jasno odgovoriti in povedati, kako je obravnavala, kaj je storila, da bi gledalčeva pritožba našla jasna ušesa. Tako pa zgleda, da svojo službo razume kot novo verzijo politkomisarstva.
Varuhinja človekovih pravic
S človekovimi pravicami je velik križ, ker nihče več ne ve, kaj so in kaj niso človekove pravice. Poleg Deklaracije o človekovih pravicah imamo neskončno dolg spisek raznih deklaracij o teh in onih pravicah. Nihče več ne ve, katere so osnovne in nedotakljive, katere pridobljene, katere pa izmišljene in se jih obravnava kot pravice samo zato, ker jih zagovarja družbeno vplivna skupina. Ob zadnji izjavi o neprimernosti udeležbe otrok na shodu za pravice otrok in družine, ki jo je pripravila CI, se je varuhinja človekovih pravic čutila poklicano, da se oglasi. Ni se pa čutila poklicano, da bi se oglasila, ko vlečejo množice otrok iz ljubljanskih šol v šolskem času in brez soglasja staršev na pohod ob žici kjer jih pitajo s staro in preživelo, lažno in patetično partizanščino. Še sreča, da se je oglasila ob sovražnem govoru igralca, ki bi spet polnil Hudo Jamo! Očitno je, da je varuhinja človekovih pravic dovolila instrumentalizacijo svoje službe za diskriminacijo zagovornikov naravnega reda. Starši imajo pravico, da svoje otroke vzgajajo po lastni vesti in prepričanju. Če jih hočejo peljati na politični shod, ki nikakor ne ogroža njihove varnosti, je pa silno vzgojen in poveden, imajo vso pravico. Očitno varuhinja ne priznava staršem, kar jim pripada kot roditeljem. To je stara »patria potestas«, ki je bila v rimskem času očetova ekskluzivna pravica, v našem času pa si jo očetje in mame enakopravno delijo, država pa pod vplivom vplivnih lobijev vztrajno omejujejo in ruši. Izjava varuhinje kaže na to, da je ona že prišla na zadnjo postajo kjer bo država staršem narekovala kaj smejo in česa ne, ker oni bolje vedo kaj je za otroke dobro in kaj ne.
Kdo bo varoval moje pravice, če je nositeljica službe že tako pristranska, da o varovanju človekovih pravic ni mogoče več govoriti?
Informacijski pooblaščenec
Ker država rada skriva podatke je v demokratičnih ureditvah služba, ki presodi ali je državljan upravičen do podatkov, ki jih zahteva ali ne. Pri nas to službo poznamo po medijsko prepoznavni in po agresivno suverenem nastopu »jaz sem zakonom« nositeljici te službe. Svojo privrženost kontinuiteti je ta služba pokazala prav v primeru družinskega zakonika, ko je CI prepovedala objavljanje e-naslovov poslancev. CI se je pritožila na pristojno sodišče in pooblaščenka je sama umaknila svojo odredbo, ker je bilo jasno, da je tista odločba ne bi vzdržala. Vendar je dosegla svoj namen, ko je cenzurirala civilno družbo in za trenutek ovirala njene akcije. Kako lahko postane e-naslov poslanca, ki je objavljen na uradni strani parlamenta nekaj, kar ni za javnost? Ali e-naslovi državnih uslužbencev, ki jih najdete na uradnih straneh državnih organov nekaj zasebnega? Mislim, da so celo njihovi službeni telefoni javna zadeva in ker jih preveč uporabljajo le za zasebne namene, so pozabili, da jih plačujemo davkoplačevalci.
Kako naj pooblaščencu, ki naredi kaj takega sploh še kaj zaupamo? Če se spomnim, kako si je privoščila ogled zdravniških kartotek, potem menim, da gospa zelo po svoje razlaga zakon, ki ji daje pristojnosti in menim, da bi bilo potrebno zakon popraviti in zamenjati nositelja službe, ker ne uživa mojega zaupanja.
Zadnji člen nadzora je slabost demokracije
Vsi trije primeri pristranskega in nestrokovnega izvrševanja z davkoplačevalskim denarjem založene službe pričajo o najšibkejšem členu demokratične ureditve. Demokratični nadzor se vedno nekje konča. Zadnja instanca je zato silno pomembna. Če je na vrhu človek, ki ni le strokovno podkovan, ampak tudi značajsko pokončen, pošten in nepristranski, potem demokratični sistem deluje v korist vseh državljanov in družba napreduje. Če pa so na vrhu ljudje, ki teh pogojev ne izpolnjujejo, potem se korupcija širi in družba tone v individualizem, relativizem in krizo kjer so navadni in pošteni državljani plen tajkunov in kontinuite.
Sodelovanje ljudstva je moč demokracije
Če je zadnji člen nadzora šibki člen demokratične ureditve, pa je aktivno sodelovanje ljudi v civilnih združbah in tudi političnih strankah njena moč. Prav CI je šolski primer, da se je vredno izpostaviti in aktivno sodelovati v družbenem življenju. Ko lobiji in vplivne manjšine trčijo ob ozaveščeno večino, se njihova moč začne topiti, kajti njihova moč je v zaprtih prostorih, tkim. »strokovnih krogih« enakomislečih, v ideološkem manipuliranju z mediji, ne pa v odprti razpravi in soočenju argumentov.
Če hočemo torej, da bo naša država izšla iz krize v katero jo je pahnila kontinuiteta s svojim priseganjem na anti-vrednote preteklosti, potem sodelujmo in se angažirajmo, naj nam ne bo vseeno. Bolj bomo sodelovali, manj bomo potrebovali službenih skrbnikov za naše pravice, ki zlahka postanejo plen ideološko ozkih in pristranskih nositeljev teh služb.
