Kdo lahko dokaže, da nekoč, nekje, na neznan način ni sprejel neznane nagrade?

30

sodisce (Small)Sodba v zadevi Patria temelji na domnevi krivde, in ne na domnevi nedolžnosti.

V mesecu maju, ko Slovenci praznujemo petindvajseto obletnico Majniške deklaracije in slavimo Dan Evrope, ugotavljamo, da se človekove pravice in temeljne svoboščine na kazenskopravnem področju ne spoštujejo v skladu z demokratičnimi ustavnopravnimi načeli.

V Evropski Sloveniji smo svojo zaskrbljenost nad potekom kazenskega postopka v zadevi Patria izrazili že pred letom dni. Takrat smo v posebni izjavi opozorili, da gre za proces, ki sodi med neredke primere, ko pri nas posameznike v postopkih obravnavajo ljudje, ki so celo v javnosti utemeljeno prepoznani bodisi kot njihovi idejnopolitični nasprotniki ali zavezniki. Prav tako smo opozorili, da se proces Patria ne vodi zoper kogarkoli, temveč zoper vodjo opozicije, ter da se odvija nerazumno dolgo, svoje medijske vrhunce pa dosega pred vsakokratnimi volitvami, in je zato po svoji naravi skrajno suspekten.

Naposled tudi končna sodba Višjega sodišča v Ljubljani s precejšnjo zamudo prihaja v času, v katerem bomo v roku nekaj mesecev imeli evropske, lokalne, pa tudi predčasne državnozborske volitve. Tako bo zadeva Patria vnovič vplivala na volilne preference volivcev – s tem pa na samo vhodno legitimnost demokratičnega procesa. Gre torej za perpetuiranje izkrivljanja slovenske demokracija kot take. Parlamentarni politični proces očitno ponovno ne bo vodil v smer tekmovanja programov in konkretnih načrtov za svetlejšo prihodnost Slovenije, pač pa bo usmerjen v izločanje političnih nasprotnikov.

V celotnem dogajanju okrog primera Patria bi morda lahko celo videli nek smisel, če bi navsezadnje dobili vsaj prepričljivo (oprostilno ali obsodilno) pravnomočno sodbo. Vendar se po oceni Društva Evropska Slovenija to ni zgodilo. Sodba Višjega sodišča v Ljubljani, ki je zakrožila po slovenskih medijih še pred vročitvijo obdolžencem, po našem prepričanju močno odstopa od ustavnopravnih jamstev ter dokaznih standardov, ki morajo veljati v kazenskem pravu Republike Slovenije. Je daleč od vodotesnosti, ki jo je pred časom postuliral ustavni sodnik dr. Ernest Petrič.

V sodbi sodišče po eni strani priznava, da zoper obdolženca Janšo ni neposrednih dokazov, po drugi strani pa zaključi, da naj bi šlo za niz nedvoumno ugotovljenih indicev, ki so med seboj tako trdno povezani in se dopolnjujejo, da tvorijo zaprt krog in je na podlagi njih mogoče z gotovostjo sklepati, da je obdolženec storil kaznivo dejanje. Takšen zaključek je absurden. Zakaj?

Sodišče se v sodbi ne trudi z ugotavljanjem, ali je tožilstvu uspelo dokazati, da je obdolženec izpolnil vse potrebne objektivne in subjektivne znake kaznivega dejanja iz 269 čl. KZ ali ne. Te preprosto predpostavlja, oz. o njih sklepa na osnovi interpretacije dvoumnih osebnih zapiskov ali medsebojne komunikacije tretjih oseb, kar označi za indice. S svojim pristopom sodišče obdolženca Janšo postavlja v položaj, v katerem mu po eni strani nalaga breme nasprotnega dokazovanja, po drugi strani pa mu to dokazovanje povsem onemogoči. Kdo lahko dokaže, da nekoč, nekje in na neznan način ni sprejel neke neznane nagrade?

Sodba je tako zgrajena na splošnih očitkih, pri čemer ni niti ene konkretne sledi, ki bi jo s svojim ravnanjem v zaznavnem svetu pustil osrednji obdolženec in bi potrjevala utemeljenost zaključka, da je storilec očitenega kaznivega dejanja. Če ni znano nobeno v prepovedano posledico usmerjeno dejanje obdolženca, s katerim bi ta izpolnil objektivne znake kaznivega dejanja, tudi njegove krivde kot subjektivnega znaka ni mogoče dokazati. Kako naj se dokaže, da se je nekdo svojega dejanja zavedal in ga je hotel storiti, če se niti ne ve, za katero konkretno dejanje naj bi šlo in o njem v zaznavnem svetu tudi ni nikakršnih sledi? Kako je mogoče govoriti o usklajenem delovanju in utemeljevati sostorilstvo obdolženca Janše, če njegovo konkretno delovanje niti ni izkazano?

Z ozirom na navedeno v Društvu Evropska Slovenija ocenjujemo, da sodišče v svoji sodbi v zadevi Patria ni izhajalo iz domneve nedolžnosti, pač pa iz domneve krivde. S svojo argumentacijsko strategijo je dokazno breme tožilstva sprevrglo v breme nasprotnega dokazovanja s strani obdolženca, kar pa je spričo nekonkretiziranosti očitkov absurdno in v naprej obsojeno na neuspeh. V dvomu, ki je očiten celo laičnemu bralcu sodbe, sodišče naposled ni odločilo v korist obdolženca (in dubio pro reo), pač pa v njegovo breme. Sodba je torej v popolnem nasprotju s konkretnimi ustavnopravnimi jamstvi temeljnih pravic obdolžencev v kazenskih postopkih.

Žalostno in skrajno neperspektivno je, da se Slovenija v političnem smislu vse od predvolilnega obdobja v letu 2008 pa do danes vrti po načelu: “Fiat Patria, pereat patria – naj se zgodi Patria, čeprav propade domovina”. Po desetih letih članstva Slovenije v EU in NATO bi morali imeti drugačno, boljšo perspektivo, perspektivo Evropske Slovenije, za katero smo se zavzeli z objavo istoimenskega zbornika s prispevki za nov nacionalni program natanko pred letom dni.

Društvo Evropska Slovenija


30 KOMENTARJI

  1. Zadetek v bistvo negativnega političnega in sodnega delovanja.

    To tudi potrjuje včerajšnja pisna izjava predsednikov sodišč, ki se navezuje na Janšev kazenski postopek, češ da sodišča ne delujejo politično, ki jo je očitno izposloval predsednik vrhovnega sodišča.

    Kako pa naj vedo predsedniki drugih sodišč, kako je potekal postopek zoper Janšo.

    Ta pisna izjava razgalja način delovanja sodišč, ki je podobno kot v politiki, kjer se ne spoštujejo demokratična pravila.

  2. NAjbolj zanimivo je to, da 99 odstotkov vseh teh komentatorjev, kolumnistov itd. ni prebralo obtožnice, še manj pa sodbo. In na Cekuto so popolnoma pozabili, čeprav gre za tipično bolješevistično onemogočanje in zapiranje umetnika, ki je prodrl na zahodne trge. Foušija pač.

    • Igor Pavlič

      Za Cekuto velja pregovor,ki se glasi:”Povej mi,s kom se družiš in povedal ti bom,kdo si!”Tako je to s Cekuto,ki je dejansko prejel denar in to dolgo časa tajil in lagal,nedvomno je bil vpleten v zaroto,ki so jo kovali strici in rdeči botri!
      Pavlič,očitno ti J.Janša ne ustreza,kar je jasno tvoj problem,istočasno pa je problem nas vseh ,čeprav pri tem sebe izključujem,dejstvo da ste vsi,ki dvomite v poštenost človeka,ki je zaradi boljševiškega divjanja v pravosodju že “sedel”,pozabili!
      Žalostno pri vsem tem,je to,da se je prikrito pridružila gonji proti Janši tudi NSi-
      demokratična stranka in SLS,ki so pripravljeni celo stopiti v koalicijo s komunisti
      in največjim Efialtom v slovenski zgodovini Virantom,ki je uničil in razvrednotil
      vse,kar je uspelo SDS in ljudem,ki so mu bili naklonjeni!

  3. dve pripombi:

    1. koliko ta proces dejansko vpliva na volivne preference v slovenskih okoliščinah je pač poglavje zase. povprečen slovenski volivec je ideološki volivec, kar pomeni, da na volitvah ne izbira, saj je njegova izbira že vnaprej podana. vprašanje je tudi, kako ta proces konkretno vpliva z vidika volilnih možnosti JJ, torej koliko mu ta proces pri nabiranju glasov koristi in koliko škoduje. verjemem pa, da ni namen podpornikov JJ dokazovati, da je stanje nelegitimno zato, ker JJ koristi, tako da se verjetno insinuira, da mu škodi.

    ampak glede na trend podpore, ki jo SDS uživa v zadnjih 10 letih, sam nimam občutka, da bi JJ ta proces z vidika podpore volivcev povzročal kakšno opazno škodo, prej morda obratno, še manj je to očitno, če merimo podporo, ki jo ima v sami stranki. ker tu gre tudi za nasprotni učinek, ko se zaradi sodbe demonizira sodstvo oz. kar državo kot tako, kar spet lahko ima vpliv na izbiro volivca.

    2. druga stvar je logični lapsus, ko se na osnovi nekih potencialnih učinkov sklepa na potencialne vzroke. na volivce vpliva marsikaj, tako v pozitivni kot negativni smeri, glede na posameznega kandidata ali politično opcijo, ampak iz tega potem ne gre sklepati, da so ti učinki bili namerni, prirejeni, umetno povzročeni. da gre za izkrivljanje slovenske demokracije ne moremo dokazati tako, da ugotovimo, da imajo neke okoliščine potencialne učinke na izbiro volivcev, ker take okoliščine bojo vedno obstajale, ampak moramo dokazati, da so te okoliščine kot take nelegitimne. mislim pa, da noben zakon ali ustava ne ščiti politika v tej smeri, da bi se mu zaradi volitev mogla podeliti neka imuniteta, na osnovi katere se ga ne bi smelo kazensko preganjati zato, ker bi to lahko imelo neke učinke na izbiro volivcev. na koncu koncev imajo volivci ustavno pravico do obveščenosti. tako da narobe je, če pač pavšalno in spekulativno izhajamo iz predpostavke, da je sodstvo koruptivno, da ga obvladujejo neke sile z nekim ciljem in potem na podlagi te predpostavke razlagamo učinke njegovih odločitev. to, po moje, ni resno. ne vem, zakaj se ne dopušča možnosti, da sta sodišči na 1. in 2. stopnji preprosto zamočili na strokovnem nivoju, saj to ne bi bilo niti prvič, niti zadnjič, skratka ne namerno, ampak zaradi nesposobnosti. zato pa, na koncu koncev, tudi imamo še vrhovno sodišče, ki naj bi take napake odpravljalo.

    z vsem ostalim se pa strinjam. bi bilo pa dobro, če bi se kakšen strokovnjak za kazensko pravo potrudil pojasniti kaj za hudiča naj bi bila ta “indična sodba”, kako se utemeljuje njeno legitimnost ipd., ker kakor sem jaz to uspel razumeti dejansko gre za sodbo, ki temelji na sklepanju na osnovi nekih indicev, ki so sicer sami po sebi res lahko dokazana dejstva, ampak hkrati kot taki dejansko ne dokazujejo, da je nekdo nekaj storil, ampak kvečjemu to, da obstaja neka možna logična verjetnost, da je nekaj storil. in da je tak pristop znotraj kazenskega prava baje celo mogoč, se meni zdi absurdno, saj se s tem relativizira oz. kar izničuje osnovna načela ustavno kazenskega prava, kar je tudi v tem prispevko poudarjeno.

  4. Nekje sem videl, da je nekdo zapisal približno takole:
    “Klajnškova je svoje nebuloze napisala konfuzno in nerazumljivo, višje sodišče pa je svoje neutemeljene trditve napisalo jasneje, zato bo izpodbijanje lažje”

    • Ko sem Klanjškovo videl na fotki, mi je zgledala kot alkoholičarka. Koliko je res, bo čas pokazal oz. ljudje, ki bodo stegnili jezik ali fotkali. Take ljudi ni težko voditi.

  5. Prva tožilka v tem procesu je bila Branka Zobec Hrastarjeva, žena človeka, ki je aretiral Janšo leta 1988. Potem je nenadoma ugotovila, da je ta proces ne “zanima” več in je pobegnila s tožilstva. Zadevo je prevzel Ferlinc, ki je že dobil vzevek For-linč.
    Janšo čaka še ena zadeva v zvezi s tem procesom. Namreč, podal je kazensko ovadbo proti Hrastarjevi, češ, da se je v obtožnem predlogu zlagala, ko je navedla: “… da je Marija Badovinac Crnkovič poslala elektronsko sporočilo Wolfgangu Riedlu in v njem navedla, da je bil Janša seznanjen z izbiro Rotisa in da naj bi celotno zadevo izbire spremljal”
    Izkazalo se je namreč, da e-mail sploh ni bil odposlan Riedlu in, da je šlo za osnutek (tako je izhajalo tudi iz uradnega zaznamka ob pregledu računalnika) in posledično za lažno obtožbo s strani Hrastarjeve.

    Kljub očitni laži pa je bila ovadba zavrnjena in ljubljansko okrožno tožilstvo je proti Janši in Matozu dalo obtožnico zaradi krive ovadbe in žaljive obdolžitve na račun Hrastarjeve.

    Marija Badovinac Crnkovič se je na sodišču opravičila Janši in navedla, da so hoteli narediti vtis na Patrio, in dodala “vsi kdaj kaj naložimo”.

    http://www.youtube.com/watch?v=lrLVFehgYMg

  6. ..indikativno ob tem je, da se ne pojavi in izpostavi kak pravni ekspert ali komentator oz. analitik, ki bi sodbi pritrdil in z analizo pokazal na njeno utemeljenost..

  7. Glede na pisno izjavo sodišč je možno logično sklepati, da je že vnaprej znano, da bo vrhovno sodišče zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti in potrdilo sodbo, sicer ne bi bila podpisana takšna, za sodišča nedopustna izjava.

    Izjava bi bila dopustna, če bi pozivala vsa sodišča, da morajo voditi postopke nepristransko, pošteno in pravično, kar pa še ne bi avtomatsko pomenilo, da Janšev postopek ni bil voden na ta način.

    Evropska konvencija o človekovih pravicah v 6. členu v katerem določa pravico do poštenega sojenja, izrecno zahteva od sodišč evropskih držav, da v sodnih postopkih odločajo neodvisno in nepristransko ter pravično.

  8. Tudi Ustava Republike Slovenije smiselno zahteva od sodnikov oziroma sodišč neodvisnost ( člen 125) in nepristranskost, pravičnost, poštenost ( člen 14, 15, 19, 21,, 28, 29, 30), vendar ne tako jasno in poudarjeno kot Evropska konvencija o človekovih pravicah.

    Se je že vedelo zakaj ni takšne poudarjene jasnine.

  9. Kako spoštovati delo slovstvenega pravosodja, ko deluje tako bizarno?
    Izreče sodbo za dejanja, za katera sumi, da je bila dana obljuba, da se bodo dogodila.
    Ignorira zločine povojnih pobojev, ki so se zgodila.
    Postopke kaznivih dejan pozablja v predalih.
    Za enake prekrške izreka različne sodbe.
    Pravosodna veja oblasti bo moral narediti prenovo od znotraj, da bo lahko postala tretja veja oblasti, sedaj je samo izvršni rabelj ideologije bivšega sistema. svojo neodvisnost razume kot pravico, da ostaja zvesta pravnemu sistemu bivše države.

  10. Vendar je Slovenija dolžna uporabljati pri svojih odločitvah tudi Evropsko konvencijo o človekovih pravicah. Torej tudi naša sodišča.

  11. Izjava Društva Evropska Slovenija :
    Sodba v zadevi Patria temelji na domnevi krivde, in ne na domnevi nedolžnosti.

    S takim načinom sojenja, se lahko obtoži slehernega državljana za isto dejanje. Potreben je le sodnik ustrezne politične pripadnosti.
    Teh pa ima komunistična levica na pretek, zato z lahkoto ohranja politično moč v državi

    Lustracija sodstva je najnujnejši ukrep, ki ga bodo morale izvesti demokratično usmerjene politične sile po svoji volilni zmagi na državnozborskih volitvah.
    V nasprotnem primeru se Sloveniji piše najslabši scenarij.

    Odtod ves ta komunistični gnev nad Janezom Janšo in stranko SDS.

    • lustracijo v sodstvu smo že imeli oz. jo še vedno imamo, saj je uzakonjena. v zadnjem odstavku 8. člena zakona o sodniški službi namreč od leta 1994 piše: “Ne glede na določbo prvega odstavka tega člena sodniki, ki so sodili ali odločali v preiskovalnih in sodnih postopkih, v katerih so bile s sodbo kršene temeljne človekove pravice in svoboščine, po izteku svojega mandata ne izpolnjujejo pogojev za izvolitev v sodniško funkcijo.” ta odstavek je v zakon prišel na pobudo SDS oz. jožeta pučnika.

      edini uradno lustrirani sodnik pa je bil prof. dr. ivan bele, ki so mu leta 2001 na podlagi tega odstavka zavrnili kandidaturo za vrhovnega sodnika. to je isti človek, na katerega argumente, proti sodbi v zadevi patria, se velikokrat sklicujejo podporniki JJ. a ni to ironično? 🙂

      • , po izteku svojega mandata ne izpolnjujejo pogojev za izvolitev v sodniško funkcijo
        ================
        in ker je mandat sodnikov trajen… ti se res brez sramu delaš norca iz vsega.

        • Natančno tako Zdravko !
          Čisti komunistični slog.
          Celo brezmejna dobrodušnost in odpuščanje Pučnika jim prideta prav.

        • ne, napačno sklepanje. 🙂 štos je v tem, da je bil sodniški mandat v SFRJ omejen na 8 let, po teh osmih letih pa je lahko sodnik vložil prošnjo za nov mandat. in to se je potem preneslo tudi v slovenski pravni red. skratka, sodniki, ki so dobili mandat še po zakonodaji SFRJ in jim je po osmih letih potekel, so morali ta trajni mandat po slovenski zakonodaji šele pridobiti in jim ni bil podeljen avtomatsko. 🙂

          primer iz prakse:

          npr. da je nek sodnik dobil mandat leta 1988, torej še pod SFRJ. z osamosvojitvijo ta mandat ni postal trajen, ampak je bilo potrebno takega sodnika v tranji mandat ponovno izvoliti, torej po slovenski zakonodaji. 🙂 to pomeni, da so vsi sodniki iz prejšnjega sistema slej ko prej morali v trajni mandat biti izvoljeni, kar pomeni, da je ta odstavek bil pri vseh primerih uporabljen. 🙂 skratki vsi sodniki, ki so sodili v bivši SFRJ so lahko trajen mandat pridobili šele če so izpolnjevali tudi določbe omenjenega odstavka.

          tako da nobenega norca iz sebe se ne delam. 🙂 pa tudi pučnik se ni, ko je ta odstavek predlagal. 🙂

  12. Mnoge priče na Kočevskem procesu – mejniku boljševiškega pravnega reda, kot se je izrazil ” strokovnjak za pravo ” in pisec pamfletov Franček Saje, so samo slišale, neosebno videle, mnoge priče so si popolnoma nasprotovale, druge so spet govorile v prid obtožencev, posebno v prid Šinkarja in Mavca.

    Mnoge priče so bile tudi pijane. Kako objektivno in kako ” po vseh splošno veljavnih načelih procesualnega prava ” je potekal proces, naj navedem samo en primer.

    Tonček Šinkar je bil obtožen, da je moril partizane s temi besedami: ” V imenu peterih Kristusovih ran, naj pogine partizan ” in je partizana zaklal. Seveda je za to bilo treba priče. In priča je prišla. Neki kmet iz Šentjerneja.

    Sodnik mu pravi: ” No, tovariš, ti gotovo poznaš morilca Šinkarja? ”
    ” Seveda ga poznam. Celo v mraku ali ponoči bi ga spoznal, kaj šele pri vseh teh lučeh. ”
    ” Pa ga pokaži.”
    Malo okajeni kmet gre počasi ob vrsti obtožencev in pokaže Mavca. ” Tale je. ”
    Dvorana je utihnila.
    Sodnik je bil v zadregi in pravi: ” Morda te luči motijo, še enkrat jih dobro poglej. ”
    Kmet zopet gre proti drugemu koncu vrste in pokaže Malovrha.
    Predsednik sodišča ves nervozen vstane, gre pred vrsto obtožencev, pokaže Šinkarja in reče: ” Ali ni tale ? ”
    ” Prav imaš, tovariš sodnik, tale bo “, je rekel kmet.

    In Tonček je bil obsojen na smrt ” po splošno veljavnih nečelih procesualnega prava ” boljševiške partije.

  13. Toliko daljno vidnih in pametnih ljudi je v SLO, ki na daljavo in skozi zidove izrekajo sodbo o sodbi. Nikakor pa jim ne uspe potolči in zatolči te udbo mafijske zalege. Kje je tista mladina, ki je z vse slovensko akcijo v enem dnevu počistila celo Slovenijo. Tem bi sigurno uspelo.

  14. Čim prej pritožbo na evropsko sodišče pa da ti komunajzerski kvazi sodniki dobijo po rilcu

  15. V zvezi z omenjeno sodbo je kritično predvsem dejstvo, da se “nadzorniki” našega pravosodja, ki sedijo v Sodnem svetu, ne zavedajo dejstva, da ob napovedanem “velikem poku,” ob dejstvu, da sta se ob pravem času, na pravi način, na pravem mestu na Finskem znašla predsednik KPK in novinar Praprotnik, ob dejstvu, da so mediji v pripravljenosti čakali na njuno poročilo, za katero je bil vnaprej očitno pripravljen tudi prevod, da je takoj odreagiralo tudi pravosodje, ki normalno reagira skrajno počasi, da sta Zalarjeva izbranca Fišer in Masleša upravičila svoj izbor z izbiro “pravega” tožilca in sodnika, ne zavedajo, da poleg “INDIČNEGA KROGA”, ki ga je sodstvo obravnavalo, obstaja še “indični krog POLITIČNEGA DELOVANJA PRAVOSODJA!”
    Prav ta indični krog pa je za slovensko pravosodje katastrofa!
    Katastrofa je tudi dejstvo, da je vlada Alenke Bratušek ob mirnem opazovanju dogajanja, PREPOVEDALA OBJAVO MASK DEMOKRACIJE, ki razkriva prav ta indični krog!
    Slednji indični krog pa ima to lastnost, da ga je možno in potrebno podpreti z dokazi!
    Zato bo gospod Vlaj kot predsednik Sodnega sveta moral sprejeti odločitev, za kakšno pravosodje se Sodni svet zavzema!
    Mi pa lahko ob nedotakljivosti represije samo opazujemo dogajanje!

  16. Le kakšno “vodotesnost” bo odločitvam našega pravosodja pripisalo Vrhovno sodišče in morebiti celo Ustavno sodišče?
    Bo potrebna popolna diskreditacija stroke, ki že sedaj ne uživa potrebnega ugleda?
    Stopnje ugleda namreč ustanovam de določa stopnja njihovega možnega represivnega delovanja, pač pa verodostojnost, pravičnost in moralnost njihovih odločitev!
    Tega pa se iz totalitarizma podedovani in v totalitarizem konservirani organi preslabo zavedajo!

  17. Osebno pa se sprašujem, zakaj bi bila podkupnina sploh potrebna. Na razpis sta bila prijavljena dva proizvajalca oklepnikov, Patria, z preizkušenimi in kvalitetnimi vozili in Sistemska tehnika z vozilom na papirju in obljubo Ropa, da bo posel njen. Pri vsem tem, je bil oklepnik Sistemske tehnike dražji. Izbira je bila torej lahka in jasna, čeprav je izpadel domači proizvajalec. Čemu torej domnevne podkupnine. Po moji logiki, se je bilo treba znebiti nevarnega Janše in v Murgljah je nastala afera Patria z sodelovanjem nekaterih (Kos, Cvikelj izd)

  18. Da podkupnine ni bilo, je jasno tudi sodstvu. Zato so Janši sodili za “sprejem obljube nagrade za drugega!”
    Dokazov ni, zato so mu skonstruirali indično sodbo.
    Taka sodba lahko v toalitarizmu doleti vsakogar!
    Ima pa naše pravosodje možnost za konkretna izsiljevanja nagrade za drugega soditi Jankoviču, pa se zadeve očitno ne premaknejo z mrtve točke.
    Obstaja kar nekaj podjetnikov, ki jih je Jankovič kot župan izsiljeval, da morajo dati Ljubljani določena sredstva, če hočejo izvajati dela v tem mestu! Torej?
    Kam se je izgubila pravna država?
    Nikamor, ker pravne države še nismo imeli!

Comments are closed.