Avtor: Srdjan Cvjetović. Vir: Siol. Nekdanja ministrica za delo Marjeta Cotman ocenjuje, da dogovori gredo v pravo smer, nekdanji sindikalni voditelj Ladislav Kaluža pa je prepričan, da bi bilo boljše brez časovnih pritiskov.
Kako najti pravo mero med nujnimi proračunskimi prihranki na eni strani in ohranjanjem pravic in standardov v javnih službah, je vprašanje, na katero zadnje dni odgovor mrzlično iščejo pogajalci vlade in sindikatov. Dogovor je blizu, a mnenja o tem, kako je do njega prišlo, niso enaka. Ministrica za delo, družino in socialne zadeve v osmi vladi Republike Slovenije (2004–2008) Marjeta Cotman ocenjuje, da so dogovori, zlasti v zadnjih dneh, šli v pravo smer, nekdanji sekretar Sindikata delavcev trgovine Slovenije Ladislav Kaluža pa je prepričan, da bi brez časovnega pritiska, ki ga je izvajala vlada, tako vlada kot tudi sindikati lahko dosegli več.
Marjeta Cotman:
V socialnem dialogu med socialnimi partnerji ne moremo govoriti o zmagovalcih in poražencih, ker so pogajalci enakovredni partnerji. Socialni dialog je tudi odraz demokratične družbe in demokratičnega vodenja neke vlade, a moramo paziti, da so res vsi partnerji enakopravni in da ne pride do izsiljevanja. Na vladni strani in tudi na sindikalni strani se vedno popušča, potem pride do dogovora, ki ga spoštujeta obe strani. Zdajšnji dogovori gredo v pravo smer, zlasti v zadnjih dneh. Predvsem pri nas je specifično socialno dogovarjanje, da se vlada s sindikati pogovarja brez medijev – in to je pozitivno. Mediji imajo včasih negativen predznak, ker socialni partnerji izražajo svojo moč prek medijev, češ da ne bodo popuščali. Pogajalci si vzamejo čas in ločen prostor, za zaprtimi vrati pogovori bolje tečejo, dogovori so bolj zavezujoči in tudi rezultati so boljši. Menim, da je tudi vlada razumno sprejela predloge sindikatov, ki so bili po mojem mnenju pričakovani, njihove zahteve, predvsem glede omejevanja socialnih pravic, so bile realne. Menim, da je dogovor, ki so ga dosegli, v zadovoljstvo vseh državljanov.
Ladislav Kaluža:
Za kakovostna pogajanja je bilo premalo časa, ne glede na razlage vladnih pogajalcev, češ da so se pogajali 150 ur in več. Tako obsežna snov narekuje bolj poglobljena pogajanja, vlada pa je pod pretvezo, da se mudi zaradi Evrope in ne vem koga vse, trmasto vztrajala, da mora sprejeti ves paket ukrepov do 10. maja. V tem vidim njihovo pogajalsko taktiko in na nek način izsiljevanje ter postavljanje druge strani v skoraj nemogoč položaj. Sindikati so v tem času sicer dosegli nekatere bistvene spremembe, zlasti na področju socialnih dodatkov, a bi bila kakovost sprejetih ukrepov mnoga večja za ene in druge, če bi si pogajalci vzeli več časa. Nekatere ukrepe je treba sprejeti, to se glede na stanje javnih financ zavedamo vsi, tudi jaz, a je dejstvo tudi, da Evropa od nas ne zahteva, da moramo proračunski primanjkljaj spraviti pod 3 odstotke že letos. V paktu stabilnosti je zapisan konec leta 2013, mi pa smo spet bolj papeški od papeža in pristajamo na vse, kar nam nekdo diktira. Zaradi te hitrosti se bo pojavil kup drugih odprtih vprašanj, ki so zdaj ostala nerazčiščena, kar bo pustilo posledice predvsem na nekaterih interesnih skupinah.
