Kdo je zame ta križani in vstali Kristus? Kaj mi pomeni?

0

Križani in vstali Kristus se je  daroval, mi podaril odpuščanje mojih grehov in mi daje moč za novo življenje. Pred mano odpira z radostjo napolnjeno perspektivo večnega življenja, za kar sem mu neizmerno hvaležna. Rada mu dam vse svoje življenje z vsemi zmožnostmi in sposobnostmi.

Srečen je lahko vsakdo, ki je sposoben še danes priti do te odločitve. Zanj bo postal Veliki petek najpomembnejši in najbolj veličasten praznik njegovega življenja!

Dragi bratje in sestre po veri v Jezusa Kristusa, ob tem prazničnem dnevu, Velikem oziroma črnem petku se bomo skupaj zamislili nad njegovim pomenim, in to s pomočjo biblične besede, zapisane v Mr 15,31–32, kjer beremo:

»Podobno so ga med seboj zasmehovali tudi véliki duhovniki s pismouki in so govorili: ‘Druge je rešil, sebe pa ne more rešiti.  Mesija, Izraelov kralj, naj zdaj stopi s križa, da bomo videli in verovali.’« 

Jezusova usmrtitev je bila na videz taka kot druge, razliko so prepoznali le nekateri

Na današnji dan v duhu gledamo na dogodke, ki so se odvijali pred nekje dva tisoč leti za zidovi Jeruzalema na griču, imenovanem Golgota. Ta kraj je bil določen za izvajanje usmrtitev. Izmed mnogih, ki so bili tam usmrčeni, nas zanima le eden, edini, ki se razlikuje od vseh drugih – to je naš Gospod in Odrešenik Jezus Kristus. Čeprav je bila njegova usmrtitev taka kot vse druge, je On povsem edinstven in edinstveno je tudi njegovo križanje.

Seveda so ga poskušali uvrstiti v kategorijo kriminalcev, kar izraža dejstvo, da je bil križan skupaj z dvema razbojnikoma. In kakšna je bila njegova krivda? Judovski veliki zbor ga je obsodil zato, ker naj bi preklinjal Boga. Pilat pa ga je obsodil zato, ker naj bi bil politični nasprotnik, Rimu nevaren mesija, kralj!

Toda kdor začne primerjati Jezusovo čisto, ljubezni polno življenje z življenjem obeh zločincev, takoj spozna, kako absurdno, nesmiselno je dati Jezusa v vrsto zločincev. To je spoznal celo eden od dveh razbojnikov, ko je dejal: »Midva po pravici, kajti prejemava primerno povračilo za to, kar sva storila, ta pa ni storil nič hudega« (Lk 23,41).

Veliki duhovnik na Golgoti je čakal Jezusovo priznanje krivde, namesto da bi sam priznal svojo

Skesani razbojnik je spoznal to, kar bi morali vedeti predvsem tisti, ki so bili v tem najbolj šolani in učeni, torej veliki duhovniki in pismouki. Veliki duhovnik je bil najvišji predstavnik judovske skupnosti, pismouki pa so bili študirani poklicni poznavalci Božjega zakona. Kljub temu so prav oni povzročili Jezusovo križanje.

Veliki duhovnik, prisoten na Golgoti, je celo čakal, da bi križani Jezus priznal svoj greh in krivdo, da bi potem lahko razglasil odpuščanje tistega greha, katerega Jezus nikoli ni storil, in tiste krivde, ki je pri Jezusu ni mogoče najti. Čakal je na Jezusovo priznanje, čeprav bi on moral svoje grehe izpovedati Jezusu in njega prositi za odpuščanje. In četudi veliki duhovnik tega ni storil, ga je Jezus vseeno vključil v svojo molitev, ki pravi: »Oče odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo!«

Veliki duhovniki in pismouki pa niso samo povzročili Jezusovega križanja, ampak so Jezusa – stoječi pod njegovim križem – celo zasmehovali. Gospodovemu fizičnemu trpljenju dodajajo še ponižujoče besede posmehovanja s čimer dokazujejo svojo brezčutnost.  Toda ravno v besedah posmeha najdemo tudi nekaj izjemnega. Pravijo: »Druge je rešil, sebe pa ne more rešiti.« Jezusovi nasprotniki priznajo: Druge je rešil! S temi tremi kratkimi besedami je pravzaprav do podrobnosti opisano Jezusovo življenje, polno razumevanja, solidarnosti s trpečimi, aktivne pomoči in ljubezni. Tega ne morejo zatajiti niti nasprotniki. In prav tega se je treba zavedati vselej, ko gledamo na trpečega Odrešenika. V mukah na križu namreč umira ta, ki je vse svoje življenje širil svetlobo in ljubezen. Zato tisti, ki imajo zasluge za Jezusovo križanje, ne morejo mimo te resnice, da so obsodili Njega, ki je reševal druge.

Duhovniki in pismouki potrditev, da je Kristus kriv, najdejo v tem, da je druge rešil, sebe pa ne

Če pozorno poslušamo besede velikih duhovnikov in pismoukov, pa v njih začutimo tudi veliko negotovosti. Kaže, da so o tem primeru pod križem veliko razpravljali. Iz njihovih besed je mogoče začutiti, kot če bi jih podzavestno nažiralo vprašanje: Je bila njegova obsodba, za katero smo se odločili skupaj na najvišji ravni, pravična? V medsebojnem pogovoru se želijo utrditi v prepričanju, da je glasovanje v velikem zboru: Vreden je smrti!, odločilo pravilno. V tem prepričanju se želijo utrditi celo s posmehovanjem. Toda ravno njihova lastna izjava: »Druge je reševal!« to njihovo gotovost podira.

Potrditev svojega prepričanja, da Jezus ni Božji Sin, najdejo v tem, da samega sebe ni mogel rešiti. Če bi sedaj stopil s križa, bi bili pripravljeni verjeti temu, da je On Kristus, da je resnični Mesija. To bi bilo edino pravo znamenje, dokaz. Toda nič se ne dogaja. Križani Kristus ne stopi s križa. Torej lahko rečejo: Potemtakem ni Kristus, ni Mesija niti ni Božji Sin. Ko se o vsem tem pogovorijo, ko Križanega povsem osmešijo, začutijo olajšanje in mirnejši odidejo domov.

Sploh se ne zavedajo, kako se motijo. Ni res, kar pravijo, da se ni mogel rešiti. Lahko bi se, lahko bi stopil s križa, če bi hotel. Toda v Getsemanskem vrtu se je v molitvi prebil do tega, da hoče izpolniti Očetovo voljo, ko je povedal: »Moj Oče, če ta kelih ne more mimo mene, ne da ga pijem, naj se zgodi tvoja volja« (prim. Mr 26,39).

Okoli stoječi večinoma niso prepoznali pomembnosti dejanja, imeli so svoja stališča do Jezusa

Zakaj ni uporabil svoje moči? Odgovor je v tem, da imajo te resnične, za nasprotnike zasmehujoče besede: »Druge je rešil,« še eno dimenzijo. Niso le opis Jezusovega tuzemskega življenja in delovanja, ampak so večno veljavne besede, ki izražajo njegovo bistvo. To bistvo pa je ljubezen, ki rešuje. Ta stavek velja v vseh treh časovnih razsežnostih: druge je rešil, druge rešuje, druge bo rešil. Ravno v trenutku, ko ga nasprotniki zasmehujejo, češ da sebe ne more rešiti, postaja torej nadvse očitna resnica, da rešuje druge. Prav takrat s svojo darujočo smrtjo rešuje grešnike, torej vse ljudi, tudi nas. Predvsem zanj zato veljajo besede: »Resnično, resnično, povem vam: Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu« (Jn 12,24).

Toda, kdo je v trenutku križanja vedel, da se tu, na tem križu in sedaj odvija dogodek svetovnega pomena?! Za to je vedel le On, saj je poznal smisel svojega trpljenja. Ljudje, stoječi okrog križa, pa so videli le zunanjost dogodka, njegovo bistvo jim je ostalo zakrito.  Za velike duhovnike in pismouke je križanje pomenilo, da so se končno znebili človeka, ki jih je rad soočal z neprijetno in kritično resnico – zato so si oddahnili. Pilat je ta dogodek razumel kot obsodbo nekoga, ki je bil eden od potencialnih upornikov proti rimski okupaciji, čeprav o njegovi krivdi ni bil prepričan. Za vojake izvršne ekipe je bila to ena izmed mnogih usmrtitev, ki jih več sploh ni vznemirjala. Žene iz Galileje so na trpečega Jezusa gledale le z nemo bolečino. Njegovi učenci pa so se iz strahu in v miselnem kaosu razbežali ter skrili.

Pri kom izmed naštetih bi torej lahko našli le drobec védenja oziroma predvidevanja tega, kakšen je tisti pravi smisel Jezusovega križanja? Mogoče to malo sumi in osebno preživlja le skesani razbojnik, ki Jezusa prosi, naj se spomni nanj, ko pride v svoje kraljestvo.

Kdo je zame ta križani in vstali Kristus? Kaj mi pomeni?

Tudi danes ljudje zavzemamo do križanega Jezusa različna stališča. Stališče nekaterih je podobno stališču velikih duhovnikov in pismoukov, ki so njegovo poslanstvo preprosto zavrnili. Drugi so podobni povsem ravnodušnim vojakom, za katere je njegova usmrtitev le ena izmed mnogih. So tudi taki, ki se mu posmehujejo, ker je zanje le naiven pridigar o ljubezni, odpuščanju, usmiljenju – kar je moral plačati z življenjem. Najdejo pa se še taki, ki svojo pripadnost njemu zanikajo zaradi strahu – podobno kot Peter.

A tu je še skupina ljudi, ki je v dogodkih Velikega petka vendarle prepoznala tisto najgloblje bistvo Jezusovega odrešilnega dejanja, ki pa ne ostaja le na ravni razuma, saj človek v tem primeru začuti: Na Golgoti se je zgodilo nekaj, kar se tiče tudi mene osebno. In prvi izmed teh je bil skesani razbojnik, njemu pa je sledilo in še danes sledi ogromna možica drugih.

Dragi bratje in sestre! Na ta današnji dan se tudi pred nas postavlja vprašanje: Kdo je zame ta križani in vstali Kristus? Kaj mi pomeni? Lahko smo srečni, če zmoremo iz globine srca izpovedati in s praktičnim življenjem vedno znova dokazovati: On je moj Rešitelj, brez katerega ne želim preživeti niti enega dneva svojega življenja. Zame se je namreč daroval, mi podaril odpuščanje mojih grehov in mi daje moč za novo življenje. Pred mano odpira z radostjo napolnjeno perspektivo večnega življenja, za kar sem mu neizmerno hvaležna. Rada mu dam vse svoje življenje z vsemi zmožnostmi in sposobnostmi.

Srečen je lahko vsakdo, ki je sposoben še danes priti do te odločitve. Zanj bo postal Veliki petek najpomembnejši in najbolj veličasten praznik njegovega življenja!