Kdo je ustvaril Ljubljansko banko?

0
36

Niko Kavčič se je nedavno obregnil ob premajhno socialno naravnanost Katarine Kresal in se posmehljivo izražal o sposobnostih slovenske politične elite. Predstavil je tudi svoje poglede na gospodarski razvoj Slovenije.  Gospodarski razvoj, ki bi ga usmerjali ljudje kakršen je bil on sam ali pa kakršni so bili Stane Kavčič, Boris Kriagher ali Boris Kidrič. Novinarjem se je tudi zapisalo, da je Niko Kavčič, predvojni bančni uradnik, neke vrste oče Ljubljanske banke.

Karizmatični očetje

Ko nanese beseda na izvor in zgodovino velikih slovenskih podjetji je v osrčju zgodbe o nastanku in rasti podjetja pogosto mit o ustanovnemu ali najpomembnejšemu direktorju, ki je podjetje ali finančno ustanovo pripeljal iz obrtne ravni na industrijsko raven in ga pretvoril v nacionalnega šampiona. Oče Ljubljanske banke naj bi bil Kavčič, oče Gorenja Atelšek, oče Krke Andrijanič in tako dalje. Pri podjetjih ki so le lokalno pomembna so tudi »očetje« osebe lokalne slave.

Večini teh ustanoviteljev ni moč odrekati poslovnih in voditeljskih sposobnosti ter karizme. V težkih administrativnih okoliščinah so bistveno pripomogli, da so se njihova podjetja vsaj približala mednarodni konkurenčnosti.  A prav okoliščine v katerih je bil fenomen karizmatičnega očeta podjetja mogoč, je potrebno upoštevati, ko se soočamo z miti o slovenskem gospodarskem razvoju. Z miti, ki posredno, v primeru Nika Kavčiča pa tudi neposredno vplivajo na našo sedanjost in prihodnost.

Revolucionarno izhodišče

Še do 28. marca je v ljubljanskem Mestnem muzeju na ogled razstava »Za pomladno kuro priporočamo Planinka čaj!«, ki obiskovalcem pripoveduje o delu ljubljanskega lekarnarja Lea Bahovca, ki je s svojim čaji prodrl na svetovne trge. Obiskovalcu z nekaj občutka za zgodovino podjetništva si ni težko predstavljati, kakšno ugodno izhodiščno pozicijo je imel lekarnar Bahovec v dobi, ko se je Slovenija začela preobražati iz pretežno kmetijskega  v industrijsko gospodarstvo. Če tovariši po drugi vojni ne bi bili pobrali Bahovčevim vsega, bi verjetno imeli danes na slovenskem farmacevtsko tovarno, ki bi na tuje trge prodrla vsaj dvajset let pred Lekom in Krko.

Revolucionarno izhodišče pa ni edini razlog, ki preprečuje, da bi bili model  »očeta« uporaben za današnji čas. Problem socialistične Slovenije ni bil v premajhnem obsegu investicij ampak v zelo nizki učinkovitosti investiranja. Danes lahko slavimo »očete« uspešnih podjetji. In dejstvo je da so bili le ti najbolj iznajdljivi in sposobni v danih razmerah, a tudi ti so delovali  v razmerah, ko kapital ni imel tržne cene in ko so se izgube socializirale. Pozabljamo na tisoče drugih poslovodij, ki jim je sistem omogočal, da so zgolj plavali s tokom. Sistem spodbud v socialistični Sloveniji, žal pa pogosto tudi v tranzicijski Sloveniji, ni bil osredotočen na nagrajevanje inovacij in povečevanja dodane vrednosti na zaposlenega ampak na nagrajevanje socialne funkcije podjetja v družbi.

Le priznanje in očiščenje izgub bo povečalo učinkovitost investicij v prihodnje

Velikemu pritisku za socializiranje (podržavljene) izgub zavoženih podjetniških projektov smo priča tudi danes. In finančno niso nasedla le podjetja v katerih je menedžment zlorabil svojo funkcijo in  uporabil denarni tok podjetja za pridobitev ali povečanje svojega lastništva. Nasedli so tudi projekti, ki so se jih na krilih konjunkture lotili  karizmatični podjetniki z dobrimi nameni.  Podržavljenje teh izgub bi bil slab signal za prihodnost, saj bo gospodarstvo, ki ima že tako ali tako problem z nizko učinkovitostjo investicij spodbudil, da nadaljuje s staro prakso.

Prijava

Za komentiranje se prijavite