70-letna gonja proti škofu Rožmanu pustila sled v vsakem izmed nas

42
968
70-letna gonja proti škofu Rožmanu pustila sled v vsakem izmed nas

Naj svoje razmišljanje o škofu začnem kar na začetku druge svetovne vojne pri »SLS [ki] je postala sestavni del novega slovenskega klerofašizma, ki je okrepljen s Katoliško akcijo, napovedal vojno vsem naprednim in pozitivnim silam v slovenskem narodu. Tako je razumljivo, da srečamo vodstvo in Rožmana kmalu po okupaciji med prvaki slovenske kontrarevolucije, med katerimi je Rožman – kakor ga bremenijo spisi vojaškega sodišča – »vodil izdajalsko delavnost in služil okupatorju pri prizadevanju njegovega načrtnega iztrebljanja in raznarodovanja slovenskega naroda in dušenja osvobodilne borbe«. […] Potemtakem je Rožmanova krivda (subjektivna ali objektivna, kar je za razvoj dogodkov med NOB postranskega pomena) v tem, da se je ob veliki revolucionarni prelomnici v zgodovini slovenskega naroda obrnil k reakciji in kontrarevoluciji in ne na stran velikanske večine Slovencev, kar bi bil – za časa in pod pogoji okupacije in NOB – kot Slovenec moral storiti.«

Tak zapis je bilo še včeraj zvečer (je še danes) mogoče prebrati v članku oz. geslu o škofu dr. Gregoriju Rožmanu v Slovenskem biografskem leksikonu, vsem dostopen na spletu, avtor gesla pa je Metod Mikuž, ki je že 37 let mrtev. Znotraj Slovenskega biografskega leksikona so Mikužu, nekdanjemu duhovniku in enemu od najpomembnejših utemeljiteljev povojne uradne (in ideološke) slovenske zgodovine, sicer zaupali pripravo predstavitve še enega moža, povezanega z zgodovino našega naroda v času njegove največje preizkušnje. O možu, ki je, preden so ga pokosile krogle strelskega voda, še uspel zaklicati »Naj živi slovenski narod«, je zapisal: »Ker je bila NOB že od začetka tudi ljudska revolucija, Rupnikovega delovanja ne moremo šteti kot kvislinštvo, pač pa je bil Rupnik pravi kontrarevolucionar, čeprav se je med italijansko okupacijo udinjal Italijanom, pod nemško pa Nemcem.«

Vsi, ki so se uprli komunizmu, so v učbenikih rdeče zgodovine dobili negativni predznak

Ob prebiranju takih zapisov vas verjetno prvi hip (upravičeno, da ne bo pomote) prime sveta jeza in bes, češ kako lahko kaj takega danes sploh še kje piše. Škof Rožman je bil vendarle velik Slovenec in dober škof. Toda, ali je res v javnosti, med ljudmi, njegova podoba taka? Večinoma boste v forumih pod različnimi članki, objavljenimi v spletnih medijih, brali, da je bil narodni izdajalec, da je sodeloval z okupatorjem, bil prisoten ob domobranski prisegi Hitlerju na Plečnikovem stadionu. Včasih še kdo navrže, da je kot kakšen strahopetec ob koncu vojne pobegnil iz domovine, kar naj bi še dodatno potrjevalo njegovo krivdo. Take objave oz. komentarji dobijo presenetljivo veliko število všečkov in pritrjevanja.

Bodimo iskreni. Domobranska prisega in njegova prisotnost tudi med mnogimi verniki rojeva nelagodje, razlaga, da se je škof držal v ozadju in da je maševal pred prihodom nemških veljakov, pa nekako ne daje kakšne posebne tolažbe oz. ni prav prepričljiva. Dejstvo je, da je bil tam, ko so bili tam tudi nemški oficirji. Tega ne more nihče zanikati, saj nas na to osrednji mediji vedno znova spomnijo s tisto znano fotografijo škofa na bežigrajskem stadionu. Prepričana sem, da se je ta hip vsem vam pred očmi prikazala točno ta slika in da mi je niti ni treba posebej kazati.

Sedemdesetletna gonja proti škofu Rožmanu pustila sled v vsakem izmed nas

Nič čudnega, saj so nam to sliko prikazovali v vseh teh desetletjih. V vseh medijih, v vseh televizijskih posnetkih in v večini učbenikov zgodovine. Tej sliki ni mogel ubežati nihče. Našli jo bomo celo ob člankih, ki škofa dr. Rožmana sploh ne omenijo. Ampak saj ni treba, kajne. Slika pove več kot tisoč besed. In ta slika se nam je močno usedla v našo notranjost, to si moramo priznati, ob njej pa se rado sprožijo prav tista čustva, ki jih je vztrajno sadila komunistična oblast.

Toda nekakšnega zoprnega občutka ne rojeva samo njegova prisotnost pri prisegi. Tudi njegov odhod iz domovine tistega usodnega maja mnogi katoličani doživljajo z nelagodjem, češ, res se je izneveril svojim vernikom in namesto, da bi ostal z njimi, jih bodril in, če bi bilo treba, dal tudi življenje zanje, se je raje umaknil. Na »naši strani«, če lahko uporabim to dikcijo, so njegov odhod večkrat opravičevali s tem, da naj bi ga ugrabili, da ni vedel kam ga peljejo, da so ga v Celovec spravili pod pretvezo. Tudi to pojasnilo se je zdelo bolj za lase privlečeno. Konec koncev, saj bi lahko prišel tudi nazaj ali pa pravočasno ustavil avto, kajne. Zdi se, da skoraj nekoliko zavistni včasih pogledujemo k Hrvatom in njihovemu blaženemu kardinalu Alojziju Stepinacu. Blagor njim, ker je ostal.

Krščanstvo ne terja od nikogar, da naj gre sam v mučeništvo

Toda, ali ne pravi tudi papež Frančišek, da morajo biti duhovniki biti še posebej blizu prav svojim najbolj trpečim ovcam? Tistim, ki so izgubile vse? Kot so takrat slovenski begunci. Krščanstvo tudi ne terja od nikogar, da naj gre sam v mučeništvo. To namreč ni več mučeništvo.

Ko torej tako premišljujemo o Rožmanu, si pač moramo priznati, da je sedemdesetletna gonja proti škofu pustila sled v vsakem izmed nas. Tudi med katoličani. Šele, ko si priznamo, da vsa ravnanja škofa vidimo in ocenjujemo skozi oči rdeče ideologije, ki je toliko desetletji obvladovala celoten slovenski prostor, ne le javen, pogosto tudi čisto zaseben, lahko začnemo na novo sestavljati Rožmanov lik. Prva stvar, ki jo bomo spoznali je, da o škofu pravzaprav večinoma ne vemo nič drugega kot prav tisto, kar nam je skrbno izbrano servirala pretekla oblast in uradna zgodovina, ki so jo pisali zmagovalci.

Kdo je torej sploh bil škof dr. Gregorij Rožman?

Vsekakor nikakršen narodni izdajalec in sodelavec okupatorja. Še kako dobro je namreč poznal nemški nacionalizem, saj ga je lahko v domačih krajih na Koroškem dodobra spoznal in občutil v svoji mladosti. Pred njim se je moral, tako kot še en veliki koroški Slovenec, dr. Lambert Ehrlich, kot zaveden Slovenec ob koncu prve svetovne vojne umakniti v Ljubljano, kjer se je z veliko vnemo in požrtvovalnostjo razdajal za svoje rojake. Seveda je bil njegov način delovanja drugačen, kot je bilo delovanje njegovega predhodnika škofa dr. Jegliča ali pa dr. Ehrlicha, kar je bilo razumljivo, saj so si bili po značaju popolnoma različni; vsem pa je bila skupna skrb za slovenski narod. Škof Rožman se je tako prepoznal in močno angažiral v pastoralnem delu, kjer je skušal narediti kar največ dobrega za posameznika in celotno narodno skupnost.

V luči tega, da je svoje poslanstvo in poslanstvo svojih duhovnikov videl predvsem v duhovni oskrbi zaupanega mu občestva, je spodbujal katoličane, da so oni tisti, ki morajo vstopiti v javni politični, gospodarski, kulturni prostor, ga s svojim delom spreminjati, plemenititi in delati za skupno dobro. Kot laiki. V tem je bila tudi njegova podpora Katoliški akciji. Leta 1930 je tako pisal svojim duhovnikom, ko jih je spodbujal k ustanavljanju Katoliške akcije v vseh župnijah: »Vzgojite si sodelavce, ki bodo znali vplivati na javno mnenje v župniji, zagovarjati in braniti verske resnice«.[1]

Totalitarizem vedno vse postavi na glavo

Kasneje, že v emigraciji, je bil še vedno trdno prepričan, da je bila Katoliška akcija, kljub nekaterih začetniškim napakam, najboljše, kar je Slovenija v predvojnem času imela. Spodbuda in naročilo škofa dr. Rožmana še kako velja tudi nam danes, ko si katoličani še vedno ne upamo tako samozavestno stopiti v javni prostor, kot bi morali, saj smo vendarle »sol zemlje in luč sveta«. Mimogrede, a ni zanimivo, kako je uspelo povojni oblasti, pa tudi njeni kontinuiteti, očrniti pred narodom tudi Katoliško akcijo?

Ključ za razumevanje tega sovraštva in negativne propagande je vedno isti – vsi, ki so se uprli komunizmu in tistim, ki so hoteli revolucijo, so v učbenikih rdeče zgodovine dobili negativni predznak. To moramo imeti vedno pred očmi, ko iščemo resnico o dogajanju pri nas pred, med in po vojni. Vedno znova se namreč izkaže, da totalitarizem vedno vse postavi na glavo – dobro postane slabo in slabo dobro; resnica postane laž in laž postane resnica.

se nadaljuje …

[1] Zb., 54.

42 KOMENTARJI

  1. “… nam je skrbno izbrano servirala pretekla oblast in uradna zgodovina, ki so jo pisali zmagovalci.”
    Kot prvo – to kar je pisal Mikuž in kar še pisarijo Repe in deloma Pirjevec pa Nećak bi težko poimenovali zgodovina. Ker ne ustreza kriterijem, s katerim zgodovino opredeljujemo kot znanost. Kot drugo – zmagovalci so, če izzvzamemo šport in družabne igre, tisti, ki zmagajo v oboroženih spopadih, bitkah. Rad bi vedel za eno samo bitko, v kateri so zmagali naši boljševiki-partizani, slovenski in jugoslovanski. Ponujajo nam Sutjesko in Neretvo, o katerih je sam Đilas lepo priznal:”Saj smo samo bežali”. Ponujajo nam Dražgoše, kjer gre za izzivanje, nato pa sramotni umik in prepustitev vaščanov na milost in nemilost okupatorjev. Pa zadnje čase Menino planino; naj Franta pošteno pove, koliko sovražnikovih vojakov je padlo. Ponujajo nam osvoboditev Ljubljane, v katero so, izpraznjeno in nebranjeno, vkorakali najprej lokalni slovenski partizani, pa so se morali na ukaz umakniti, da so vanjo uradno prišli “osvoboditelji” Hercegovci. Napadov iz zasede ne moremo šteti za bitke. Zaradi partizanov se 2. svetovna vojna ni končala niti minuto prej. Njihov prispevek je v strateškem smislu popolnoma nepomemben. Naša “zgodovina” pa slavi 1322 jugoslovanskih narodnih herojev, od tega 169 slovenskih. Saj bi bilo smešno, če ne bi bilo žalostno – kar se tiče dejstev. Saj bi človek rad videl, da bi bilo drugače, pa žal ni. Edino pravo odporniško gibanje so imeli Francozi in Poljaki; vse drugo je z vidika prave zgodovine popolnoma nepomembno.

  2. Kapitanov eticni imperativ je, da zadnji zapusti ladjo, ki se potaplja. Nihce me se ni preprical, da je skof Rozman prav storil, ko se je maja 45 umaknil iz Ljubljane. Nenazadnje so mucenistvo na ta nacin pokasirali nicesar krivi duhovniki na celu s skofom Vovkom.

    Tudi ni avtomaticno dejstvo, da je nekdo, ki je koncal kot zrtev komunistov, ze s tem velik pozitivec. General Rupnik je kompleksna osebnost, v katerega opusu se najde svetle in temne plati. Ampak popolna rehibilitacija nekoga, ki je vsaj glede na svoje javne nastope verjel v zmago nemskega rajha in Fuhrerja v njihovi zlocesti ekspanzivni blaznosti in vojni sli in tudi recimo v pravico do mnozicnega pregona judovstva in jejev v tem smislu do konca lojalno okupacijski sili vodil domobransko vojsko, taka rehabilitacija v danasnjem svetu in med razumnimi demokraticno usmerjenimi ljudmi, ne le levicarji, pac ni mogoca.

  3. Slovenci se ne moremo tolažiti z nekim atributom “razumnih demokratično usmerjenimi ljudmi”. Našo politično neprepoznavnost ne moremo kar tako skriti za na videz tako velikim sloganom.
    Posebno pametnih ljudi v smislu neke modrosti nikoli nismo imeli. Tudi Rožman je ni imel.
    Njegov blagoslov domobrancev je bila nujna stvar, ki je ni mogel zavrniti vse če bi hotel. Kaj so domobranci sploh hoteli z generalom Rupnikom vred še danes ni jasno. Če so se v svoji neumnosti obrnili stran od kralja bi to lahko bilo še vsaj nevtralno. Na nas je, da iz tega blata najdemo pot. Kar nam je skupnega je nasprotovanje komunističnemu suženjstvu. Če se nam uspe izvleči iz tega potem niso umrli zaman.
    Še vedno nas pa muči ista neumnost. Razen, če ne gre več za neumnost. Kakorkoli, še vedno smo politično gledano nule. Nobeni “razumni demokratično usmerjeni ljudje”. Ampak nerazumno uporniški narod, družba sužnjev, ki tepejo svoje.

  4. “Krščanstvo ne terja od nikogar, da naj gre sam v mučeništvo”

    Vsi niso takega mišljenja. Sv. Tomaž Akvinski je zastopal mišljenje, da morajo duhovniki in škofje raje dati svoje življenje kot prelivati kri. Več v knjižici:
    Jože Pucelj: KO BI LJUBEZNI NE IMEL
    Ljubljana, Župnijski urad Dravlje 2000

  5. Zgodovinarji in raziskovalci seveda morajo razkrivati resnico (zgodovina je zelo živa veda). Prav je, da se čim bolj razčisti naša polpretekla zgodovina in se ji približa. Istočasno pa je jasno, da je ‘uradna’ slovenska zgodovina ena sama laž oziroma še bolj natančno, masa, sestavljena iz nešteto laži in da razčiščevanje skoraj ni mogoče, brez da bi zavrnili “celote”. Razsodnemu človeku je npr. že iz navedenega Mikužovega inserta o škofu Rožmanu jasno, da imamo opravka s psihopatskim pojavom, kar komunizem je. Gre za gmoto nagrmadenih besed, ki so nametane od vsepovsod. Vse je pomešano: paranoja, blaznost, strah, objest, dobrikanje, norost, lažna pričevanja, lažni dokazi … Bučar je že vedel, zakaj je v parlamentu kričal: Samo prek mojega trupla, ko so demokrati hoteli lustracijo. Danes bi bili po zaporih ali kakorkoli kaznovani ne le nosilci norega sistema (politiki, udbovci …), ampak tudi nekdanji politiki in vohuni nižjega ranga, zgodovinarji, publicisti, novinarji ter vsi ostali, ki so v prejšnjem sistemu počeli nečednosti. Ker ni bilo lustracije, se sistem na malo manj rigorozen način nadaljuje, saj je Slovenija ugrabljena (medalja za tega, ki je našel pravi izraz za naše stanje). Večina vzvodov moči (kadrovske, finančne …) je v krvavih tacah komunistov.

    Rožman je svetnik, negativci pa so vsi tisti, ki zatrjujejo, da je on negativec. Kaj je to Slovenija, se vidi že po delovanju umetnikov. Taki članki, kot je tale od ge. Helene, so lahko čudovit navdih za igrani ali dokumentarni film, novelo ali roman ali celo kakšno novo “Guernico”. Vendar to področje ostaja gluho in nemo oziroma je talec banalnosti in svete preproščine. Na drugi strani si od vsega dobrega, kar uživa v Sloveniji, marksistična stran gladko privošči cinizem par exellence, kar partizanski vestern Preboj nedvomno je. Slovenijo je potrebno spremeniti v območju atomov in kvarkov, zastavonoše teh sprememb pa so lahko le neustrašni politiki in modri umetniki.

  6. Tole nalaganje teže zablode škofa Rožmana na ramena vseh slovenskih katoličanov v stilu “…pustila sled v VSAKEM(!!) izmed nas” me pošteno iritira. V meni ni pustila nobenih sledi. Sicer je res, da so komunisti in njihovi hlapčevski zgodovinarji brutalno uničili narodovo zavest, vendar si je škof Rožman s hahljajočim in prisrčnim rokovanjem z nemškimi oficirji in blagoslovitvijo zapriseg slovenskih fantov zločinskemu tretjemu rajhu zgodovino napisal kar sam. Ob pogledu na fotografije in posnetke tega sramotnega dogodka ne pomaga nobena intelektualna telovadba, racionalizacija, opravičevanje ali relativizacija. Dejanje in drža škofa je bila zavržena. Čemu to nenehno tiščanje Rožmana v ospredje, ki nas, nekatere katoličane spravlja v zadrego, naše nasprotnike pa v upravičeno zmagoslavje? Mar katoličane ne premoremo nobenega drugega neomadeževanega in častnega kristjana ali kristjane, ki bi ga namesto kompromitiranega škofa postavljali na takšen piedestal, kot se to trenutno počne z Rožmanom?
    Kje je sistematično zamolčani takratni mariborski škof Tomažič? Ste njegovo omembo kadarkoli zasledili v katoliških medijih? Mogoče kdaj sporadično, tako mimogrede. Ali ljudje izven Maribora sploh poznajo tega škofa, ki se je pogumno uprl vsakemu sodelovanju z okupatorjem, ter napodil Rožmanove odposlance, ki so mu prišli ponujat možnost ustanavljanja podobnih enot na Štajerskem. Tomažič je seveda zamolčan z razlogom: ob njem se namreč pokaže zmota in zgrešenost Rožmanove drže.
    Medtem ko so Nemci na Štajerskem slovenske duhovnike izganjali, internirali in pobijali, se je Rožman s temi istimi Nemci družil in podaril zaprisegi slovenskih fantov III. rajhu, ki je bil takrat že v zadnjih zdihljajih, dodatno legitimiteto.

    • Bac, komunisti so serijski kolaboranti (začenški s paktom Hitler – Stalin 1939), ampak ves tvoj bes je usmerjen v škofa Rožmana in slovenske fante, kot praviš, ki so zaprisegli Hitlerju. Na njihovem mestu bi v takratnih okoliščinah tudi sam brez moralno-etičnih težav prisegel Hitlerju. Prav zaradi takšnih besnih izpadov na neprave tarče, ki zelo pomagajo pri sistematičnemu manipuliranju sistemskih zgodovinarjev (bolje, tajnih agentov), je tako težko razčiščevati slovensko polpreteklo zgodovin in jo postavljati na čisto. Nenehno imate na repertoarju očitek o prisegi Hitlerju, brez da bi kakorkoli upoštevali takratne okoliščine. Slovenski fantje so Hitlerju prisegli in sprejeli njegovo orožje v izključno samoobrambne namene. Do poletja 1942 so komunistični barbari pobili okrog tisoč civilistov, šele takrat se je ustanovila prva vaška straža. Brez povsem odprtih arhivov in zares poštenih zgodovinarjev in raziskovalcev stvari ne morejo ne naprej ne nazaj. Tako tudi ne more priti do jasne slike glede škofa Tomažiča (in na tisoče drugih zgodb). Če bi kdo mene vprašal, bi mu odgovoril, da se brez “Evrope” stvari ne bodo odločilno premaknile naprej. To je v zadnjem intervjuju v Demokraciji jasno povedal tudi sijajni angleški ekonomist in publicist Keith Miles (poročen s slovenko), ki pravi, da bi morala “Evropa” brezkompromisno vzpodbujati postkomunistične države k razgradnji komunističnih ostankov. Mislim, da je Slovenija na tem področju najbolj zaostala država.

    • “… da je sicer Rožman podpiral ustanovitev vaških straž in domobrancev, Tomažič pa da je odločno odvračal ustanovitev domobrancev na Štajerskem. Toda Tomažič ni nasprotoval samo domobrancem, nasprotoval je prav tako OF in partizanom.”

      Tako v REFERATU O ŠKOFU DR. GREGORIJ ROŽMAN na spletni strani https://www.zaveza.si/referat-skof-gregorij-rozman/ . Ampak sem dobil vtis, da pisec tega referata ne upa odločno postaviti stališče.

      • Zakaj pa Stalinu? Ne enemu, ne drugemu, seveda. Samo po bitki je lahko biti general. In koliko, roko na srce, nas je v JNA v obveznem vojaskem roku prisegalo Titu. Komaj kdo je najbrz odklonil. Posledice bi bile prehude. Tudi Rozman, zavedni koroski Slovenec in prepricljiv dusni pastir, je postopno zdrsel v ta vsaj navidez skrajno servilni odnos do zlocinskih nacisticnih okupatorjev. S spremljanjem brutalne komunisticne revolucije, pobijanjem nekaterih najboljsih med vernimi. Logicno, da ni bil proti samoobrambnemu organiziranju vaskih straz v Sentjostu in okolici leta 1942. Ampak zadeva z domobranstvom je sla predalec, v brezupno smer in je z Rupnikom vodila, kamor je pac vodila. Pa so prihajala vec kot resna opozorila iz Londona, od vodilnih legalne vlade v eksilu. Katoliskih ljudi. Rozman ni hotel nic slabega, pomagal je ogromno ljudem z intervencijami pri okupatorju in drugace, samo pustil se je voditi. In s tem dopustil pot v pogubo. Rupnika so ljubljanski protikomunisticni politiki odstavili. Zal oportunisticno in le nekaj dni pred koncem vojne, mnogo prepozno.

        • Par stvari bi vseeno dopolnil, če ne zameriš:
          “Pustil se je voditi”: On je bil škof, ne more biti vodja neke organizacije izven Cerkve. V tem smislu, kar se njega tiče “zadeva z domobranstvom” ni šla predaleč, ker ji on ni poveljeval niti ni bil zanjo odgovoren. Eanko velja za blagoslov prisege.

          “samoobrambnem organiziranju”: ta pojem je zelo problematičen, zgodovinsko gledano. Samoobramba je praviloma neorganizirana. Organizirana samoobramba pa je silno težavna zadeva, kot se je tudi izkazalo kasneje z domobranstvom toliko bolj. To še niti ni bila prava napoved državljanske vojne proti revoluciji. In to vojno je Rupnik peljal res v neko še danes nedoločljivo smer.

          • Seveda Rozman ni vodil ne politike, ne domobranstva ali katerekoli druge vojske. Bil pa je velika avtoriteta, verjetno najvecja tedanjega slovenstva. Duhovna, moralna. Celo partizani so ga hoteli dobiti na svojo stran in so dokumentirani posredni in neposredni stiki predvsem preko duhovnikov, ki so simpatizirali z njimi ali se jim celo pridruzili.

            Bil pa je Rozman voditelj in najvisji odgovorni katoliskih duhovnikov in bogoslovcev ljubljanske skofije. Odgovoren vsaj objektivno, ce so mnogi duhovniki in zlasti bogoslovci ( dalec nad legitimnimi potrebami domobranske vojske po kuratih) odrveli iz semenisca, od studija in duhovnosti direktno v vojni spopad in po njem v mascevalno pokoncanje komunisticnih zmagovalcev. Odgovoren je bil za vodenje svojih duhovnikov in bogoslovcev. Tudi takih, ki so celo zaceli nositi orozje.

            Kako zalostno mi je recimo na Zalah pogledati recimo grobnico ljubljanskih kriznikov. In videti tam napise cele vrste mladih njihovih fantov in upov v starosti okoli 20 leta z letnico smrti 1945. Zakaj se je te fante, mlade redovnike, spustilo v vojni spopad? To je posredno ob redovnih predstojnikih tudi odgovornost njihovega skofa, ki je zivel par lucajev stran od njihovega pred vojno pomembnega in cvetocega samostana. Vemo, kaj je bilo s Krizankami po vojni. Nikoli se red v ljubljanski zupniji ni vec pobral.

          • Prav veliko pameti ni imel, sem že tudi jaz povedal. Je pa vse to zelo slovensko. In to se bo moralo spremeniti. Če se prav spomnim je bil proti temu. Celo nekatere je ekskomuniciral, ali se motim?
            Vsekakor je slovenski politični intelekt globine krožnika bil že takrat in je tak tudi še danes.

          • Zdravkp .. “samoobrambnem organiziranju”, ta pojem je zelo problematičen, zgodovinsko gledano” …
            —-
            Če tu lahko dodam eno pripombo.
            Ne vem, če to sploh lahko primerjamo s čemerkoli v zgodovini. Da se organizirano spravi neka domača skupina na nedolžne ljudi in jim zaradi svojih interesov začne uničevat domove in jih pobijat. Deluje organizirano pod krinko osvoboditve izpod tujega okupatorja, z namenom da je stanje še bolj neprepoznavno.

        • Pravilno, po bitki je lahko biti general. Tako da je pravi odgovor prej: obema! Tako kot smo prisegali tudi Titu. Odreči prisego bi bilo tudi sicer narobe, čeprav je bila neizmerno provokativna. Meni je bilo sicer toliko lažje, ker tedaj še nisem razumel.
          Bac pa pravi, da nanj ni pustilo vtisa, pa se zdi da je pustilo zelo velik odtis. Odtis kladiva v čelu, nič manj. Takšni so mnogi odtisi iz tistih časov.

          Nekateri silno zamerijo župnikom, ker so blagoslavljali talce pred streljanjem. Prosim?!

      • Tudi iz vseh naših komentarjev je jasno, kako je naša polpretekla zgodovina zaradi nerazčiščenosti totalno komplicirana in kompleksna. Vsi bi bili radi pametni, niti sanja pa se nam, kje naj bi začeli, da bi stvar vsaj približno dobila artikuliran tok. Seveda je vsaka izdaja ali kolaboracija sama po sebi negativna. Ob določenih okoliščinah pa lahko dejanja, ki se na prvi pogled zdijo izdajalska, dobijo povsem drug pomen. Tako je z domobransko “kolaboracijo” z nacisti, do katere je prišlo iz samoobrambnih in celo samoohranitvenih razlogov. Ne nazadnje so tovrstne “kolaboracije” po mednarodnih merilih opredeljene kot dopustne. Vse drugače je s kolaboracijo med komunisti in nacisti (pakt Hitler – Stalin), ko so slovenski komunisti (kot člani kominterne) poldrugo leto spoštovali pakt o nenapadanju. Vojna se je zanje začela šele, ko je Hitler napadel Moskvo. A tudi vse, kar se je dogajalo pozneje, je zlagano, sprevrženo, odurno, grozljivo. Osvobodilna fronta je bila najprej Protiimperialistična fronta, komunisti so uzurpirali oldpor proti okupatorju (pod grožnjo smrtne kazni), začetek vstaje je umor slovenskega žandarja, da o pobijanju civilnega prebivalstva med vojno in povojnih pobojih niti ne govorimo. In ob vseh zločinih, ki so tako grozljivi, da jim sploh ne moremo dati imena, se bo Bac in njemu podobni zgražal na škofom Rožmanom in slovenskimi fanti, ki so prisegli Hitlerju. Škof Rožman za dobronamerne Slovence ni le Škof Rožman, ampak slovenski simbol simbolov, izhodiščna točka, iz katere lahko začnemo razčiščevati našo zgodovino, gorčično zrno, iz katerega bo nekoč zraslo veliko drevo resnice. V senci, ki jo bo dajalo, ne bo več mesta za komunizem, največjo zablodo vseh časov.

        • Gospod Bac, iz naslanjača je lahko komentirati, jaz bi, jaz ne bi ipd. Vi bi se tako, kot sedaj mislite, odločili v sedanjem stanju. Ne poznate stvarnih tedanjih okoliščin. Poznate jih iz druge, tretje roke, ko je bila resnica (tudi namerno) že močno zmaličena. Zato so takšne izjave, ki hkrati pomenijo tudi sodbo in obsodbo drugih akterjev problematične, da ne rečem nezrele. Vsekakor pa nekrščanske.

          Če bi se vi tedaj na njihovih mestih znašli v tistih okoliščinah, bi se morda povsem drugače odločili, kot sedaj mislite.

          • So nekatere zadeve, ki se ne spreminjajo. Ena od njih je, da nikoli ne bo dobro, če boš pustil zlu, da te vodi. In ravno to se je zgodilo z domobranci. Lahko bi pričali za Boga, ampak so se prepustili Hitlerju, to je satanovi podobi. Zato niso samo umrli, nastala je še sovraštvo, ki se vleče že sedemdeset let – še svojim otrokom so otežili življenje.

            =========================================
            Mimogrede: Če te resnice škof ne pozna, kako le neki je potem zgledno organiziral pastoralo?

            Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel. (Mt 16,25)

  7. AlFe … “ampak so se prepustili Hitlerju”
    —-
    Neverjetno res !!
    Takole berem na NSZ v poglavju o prisegi domobrancev:
    “Domobranska prisega ni prisega zvestobe Hitlerju ali Nemčiji. Je le obljuba skupnega boja proti komunističnemu nasilju v Sloveniji. Ne za Nemčijo in njene vojaške in političnr cilje, ampak le za slovensko domovino. Po določbi Haaških vojnih konvencij iz leta 1907 gre za ptavno dovoljeno izjavo lojalnosti do okupatorske sile, ki je dala orožje … “

    • Ne da bi pritrjeval Alfeju, niti najmanj, nasprotno, vendar je tu pojem “slovenske domovine” nedefiniran in še danes zgodovnisko neobstoječ. Tako da je NSZ tu izjavila nekaj nezgodovinskega. Zato tudi Haaška konvencija v tem primeru ostaja le pravniška črka na papirju.

      • V originalnem tekstu je sicer pojem “slovenska domovina” v narekovaju, tako da so se pisci tega teksta pomena tega pojma očitno zavedali.
        Narekovaj sem namerno izpustila, ker sem celoten tekst dala v narekovaj, se opravičujem!
        Torej sporen izraz v tekstu je “slovenska domovina”? Zakaj ?
        Sicer pa so se sami imenovali domobranci, kar že ime samo pove, da so se ustanovili zaradi obrambe svojih domov in svojih življenj.

      • Pojem “Slovenska domovina”, kot ga razumem sama, zajema prostor kjer so živeli (in še vedno živimo) Slovenci.
        V različnih časih pod različnimi oblikami in vladavinami, na primer pod Avstroogrsko in nazadnje v skupnosti narodov v Jugoslaviji.
        Svoje države v času druge svetovne vojne žal še nismo imeli.
        Imeli pa smo svoj jezik, svojo kulturo in … domove.
        Domobranci so se ustanovili v bran tem svojim domovom, ki so bili ogroženi. In v bran temu prostoru, torej “domovini”.

    • Ja, gospa Amelie! Tako pač je! Če so bile Vaške straže brez dvoma policijske sile, to za Domobrance težko trdimo.

      No, ampak za moj komentar je pomembno: “pod poveljstvom vodje velike Nemčije”. Namesto k Bogu so šli pod poveljstvo satana in zato njihov boj in njihova žrtev nista obrodila sadov.

  8. AlFe, vi ste dokaz, kaj se zgodi, če človek Sveto pismo ne bere po duhu njenega sporočila, temveč po mrtvi črki na papirju.

    Za pravega kristjana, s Kristusom v srcu, je Sveto pismo odrešujoče (kar je njegov namen), če se ne bere tako, ampak po mrtvi črki na papirju, žal lahko oddaljuje od odrešitve in poglablja padec.

    Če se zgodi slednje, beremo bedarije, kakršne ste napisali zgoraj.

  9. Proti Rožmanu so bile storjene procesne napake in nepravilnosti. To pa ga ne odvezuje krivde. Morali bi mu ponovno soditi postmortem in potem bi Slovenci vedeli kaj je bil. Vendar je Drobnič v času Janševe vlade poskrbel, da to ni mogoče. Zakaj? Pa enostavno zato, ker je dobro vedel, da obstaja množica dokumentov, fotografij in tudi še kakšno pričevanje, ki bi pokazalo škofa v pravi izdajalsko kolaborantski luči in bi bil po vsej verjetnosti še enkrat obsojen. Predlagam ponovno sodenje. Vse ostalo je hipokarcija in politikantstvo.

  10. Pa še to. Tamara Griessman sploh ni zgodovinarka. Je navadna propagandistka. Vsak kvazi zgodovinar, ki se sklicuje samo na pakt Ribentrop – Molotov in trdi, da je ta sprožil 2. SV vojno je milo rečeno ignorant. Za tak pakt bi danes tvorcem dali Noelovo nagrado za mir, ker je v bistvu bil mirovna pogodba. Stalin ga je podpisal, ker se je zavedal, da je nepripravljen na morebitni spopad z Hitlerjevo Nemčijo. To se je izkazalo takrat, ko je Hitler napadel Rusijo. Na njenih mejah ni bilo nobenega odpora. Hitler se je na vojno pripravljal od takrat, ko je postal kancler Nemčije in Zahod mu je to dovolil. Še več, celo podpiral je Hitlerjeve težnje po osvojitvi Evrope npr. s Minhenskim sporazumom (to je bil pravi pakt) ali pa s tem, ko je EU dovolila anshluss Avstrije. Hitler je jasno zapisal v svojem ”programu” Mein Kampf, da morajo vsi Slovani biti iztrebljeni in to že v 20 letih. Jasno je zapisal, da so Slovani smrtni sovražniki. In Pečarjeva, ki ni zgodovinarka, tega ne ve ali ne upošteva.

Prijava

Za komentiranje se prijavite