70-letna gonja proti škofu Rožmanu pustila sled v vsakem izmed nas

70-letna gonja proti škofu Rožmanu pustila sled v vsakem izmed nas

Naj svoje razmišljanje o škofu začnem kar na začetku druge svetovne vojne pri »SLS [ki] je postala sestavni del novega slovenskega klerofašizma, ki je okrepljen s Katoliško akcijo, napovedal vojno vsem naprednim in pozitivnim silam v slovenskem narodu. Tako je razumljivo, da srečamo vodstvo in Rožmana kmalu po okupaciji med prvaki slovenske kontrarevolucije, med katerimi je Rožman – kakor ga bremenijo spisi vojaškega sodišča – »vodil izdajalsko delavnost in služil okupatorju pri prizadevanju njegovega načrtnega iztrebljanja in raznarodovanja slovenskega naroda in dušenja osvobodilne borbe«. […] Potemtakem je Rožmanova krivda (subjektivna ali objektivna, kar je za razvoj dogodkov med NOB postranskega pomena) v tem, da se je ob veliki revolucionarni prelomnici v zgodovini slovenskega naroda obrnil k reakciji in kontrarevoluciji in ne na stran velikanske večine Slovencev, kar bi bil – za časa in pod pogoji okupacije in NOB – kot Slovenec moral storiti.«

Tak zapis je bilo še včeraj zvečer (je še danes) mogoče prebrati v članku oz. geslu o škofu dr. Gregoriju Rožmanu v Slovenskem biografskem leksikonu, vsem dostopen na spletu, avtor gesla pa je Metod Mikuž, ki je že 37 let mrtev. Znotraj Slovenskega biografskega leksikona so Mikužu, nekdanjemu duhovniku in enemu od najpomembnejših utemeljiteljev povojne uradne (in ideološke) slovenske zgodovine, sicer zaupali pripravo predstavitve še enega moža, povezanega z zgodovino našega naroda v času njegove največje preizkušnje. O možu, ki je, preden so ga pokosile krogle strelskega voda, še uspel zaklicati »Naj živi slovenski narod«, je zapisal: »Ker je bila NOB že od začetka tudi ljudska revolucija, Rupnikovega delovanja ne moremo šteti kot kvislinštvo, pač pa je bil Rupnik pravi kontrarevolucionar, čeprav se je med italijansko okupacijo udinjal Italijanom, pod nemško pa Nemcem.«

Vsi, ki so se uprli komunizmu, so v učbenikih rdeče zgodovine dobili negativni predznak

Ob prebiranju takih zapisov vas verjetno prvi hip (upravičeno, da ne bo pomote) prime sveta jeza in bes, češ kako lahko kaj takega danes sploh še kje piše. Škof Rožman je bil vendarle velik Slovenec in dober škof. Toda, ali je res v javnosti, med ljudmi, njegova podoba taka? Večinoma boste v forumih pod različnimi članki, objavljenimi v spletnih medijih, brali, da je bil narodni izdajalec, da je sodeloval z okupatorjem, bil prisoten ob domobranski prisegi Hitlerju na Plečnikovem stadionu. Včasih še kdo navrže, da je kot kakšen strahopetec ob koncu vojne pobegnil iz domovine, kar naj bi še dodatno potrjevalo njegovo krivdo. Take objave oz. komentarji dobijo presenetljivo veliko število všečkov in pritrjevanja.

Bodimo iskreni. Domobranska prisega in njegova prisotnost tudi med mnogimi verniki rojeva nelagodje, razlaga, da se je škof držal v ozadju in da je maševal pred prihodom nemških veljakov, pa nekako ne daje kakšne posebne tolažbe oz. ni prav prepričljiva. Dejstvo je, da je bil tam, ko so bili tam tudi nemški oficirji. Tega ne more nihče zanikati, saj nas na to osrednji mediji vedno znova spomnijo s tisto znano fotografijo škofa na bežigrajskem stadionu. Prepričana sem, da se je ta hip vsem vam pred očmi prikazala točno ta slika in da mi je niti ni treba posebej kazati.

Sedemdesetletna gonja proti škofu Rožmanu pustila sled v vsakem izmed nas

Nič čudnega, saj so nam to sliko prikazovali v vseh teh desetletjih. V vseh medijih, v vseh televizijskih posnetkih in v večini učbenikov zgodovine. Tej sliki ni mogel ubežati nihče. Našli jo bomo celo ob člankih, ki škofa dr. Rožmana sploh ne omenijo. Ampak saj ni treba, kajne. Slika pove več kot tisoč besed. In ta slika se nam je močno usedla v našo notranjost, to si moramo priznati, ob njej pa se rado sprožijo prav tista čustva, ki jih je vztrajno sadila komunistična oblast.

Toda nekakšnega zoprnega občutka ne rojeva samo njegova prisotnost pri prisegi. Tudi njegov odhod iz domovine tistega usodnega maja mnogi katoličani doživljajo z nelagodjem, češ, res se je izneveril svojim vernikom in namesto, da bi ostal z njimi, jih bodril in, če bi bilo treba, dal tudi življenje zanje, se je raje umaknil. Na »naši strani«, če lahko uporabim to dikcijo, so njegov odhod večkrat opravičevali s tem, da naj bi ga ugrabili, da ni vedel kam ga peljejo, da so ga v Celovec spravili pod pretvezo. Tudi to pojasnilo se je zdelo bolj za lase privlečeno. Konec koncev, saj bi lahko prišel tudi nazaj ali pa pravočasno ustavil avto, kajne. Zdi se, da skoraj nekoliko zavistni včasih pogledujemo k Hrvatom in njihovemu blaženemu kardinalu Alojziju Stepinacu. Blagor njim, ker je ostal.

Krščanstvo ne terja od nikogar, da naj gre sam v mučeništvo

Toda, ali ne pravi tudi papež Frančišek, da morajo biti duhovniki biti še posebej blizu prav svojim najbolj trpečim ovcam? Tistim, ki so izgubile vse? Kot so takrat slovenski begunci. Krščanstvo tudi ne terja od nikogar, da naj gre sam v mučeništvo. To namreč ni več mučeništvo.

Ko torej tako premišljujemo o Rožmanu, si pač moramo priznati, da je sedemdesetletna gonja proti škofu pustila sled v vsakem izmed nas. Tudi med katoličani. Šele, ko si priznamo, da vsa ravnanja škofa vidimo in ocenjujemo skozi oči rdeče ideologije, ki je toliko desetletji obvladovala celoten slovenski prostor, ne le javen, pogosto tudi čisto zaseben, lahko začnemo na novo sestavljati Rožmanov lik. Prva stvar, ki jo bomo spoznali je, da o škofu pravzaprav večinoma ne vemo nič drugega kot prav tisto, kar nam je skrbno izbrano servirala pretekla oblast in uradna zgodovina, ki so jo pisali zmagovalci.

Kdo je torej sploh bil škof dr. Gregorij Rožman?

Vsekakor nikakršen narodni izdajalec in sodelavec okupatorja. Še kako dobro je namreč poznal nemški nacionalizem, saj ga je lahko v domačih krajih na Koroškem dodobra spoznal in občutil v svoji mladosti. Pred njim se je moral, tako kot še en veliki koroški Slovenec, dr. Lambert Ehrlich, kot zaveden Slovenec ob koncu prve svetovne vojne umakniti v Ljubljano, kjer se je z veliko vnemo in požrtvovalnostjo razdajal za svoje rojake. Seveda je bil njegov način delovanja drugačen, kot je bilo delovanje njegovega predhodnika škofa dr. Jegliča ali pa dr. Ehrlicha, kar je bilo razumljivo, saj so si bili po značaju popolnoma različni; vsem pa je bila skupna skrb za slovenski narod. Škof Rožman se je tako prepoznal in močno angažiral v pastoralnem delu, kjer je skušal narediti kar največ dobrega za posameznika in celotno narodno skupnost.

V luči tega, da je svoje poslanstvo in poslanstvo svojih duhovnikov videl predvsem v duhovni oskrbi zaupanega mu občestva, je spodbujal katoličane, da so oni tisti, ki morajo vstopiti v javni politični, gospodarski, kulturni prostor, ga s svojim delom spreminjati, plemenititi in delati za skupno dobro. Kot laiki. V tem je bila tudi njegova podpora Katoliški akciji. Leta 1930 je tako pisal svojim duhovnikom, ko jih je spodbujal k ustanavljanju Katoliške akcije v vseh župnijah: »Vzgojite si sodelavce, ki bodo znali vplivati na javno mnenje v župniji, zagovarjati in braniti verske resnice«.[1]

Totalitarizem vedno vse postavi na glavo

Kasneje, že v emigraciji, je bil še vedno trdno prepričan, da je bila Katoliška akcija, kljub nekaterih začetniškim napakam, najboljše, kar je Slovenija v predvojnem času imela. Spodbuda in naročilo škofa dr. Rožmana še kako velja tudi nam danes, ko si katoličani še vedno ne upamo tako samozavestno stopiti v javni prostor, kot bi morali, saj smo vendarle »sol zemlje in luč sveta«. Mimogrede, a ni zanimivo, kako je uspelo povojni oblasti, pa tudi njeni kontinuiteti, očrniti pred narodom tudi Katoliško akcijo?

Ključ za razumevanje tega sovraštva in negativne propagande je vedno isti – vsi, ki so se uprli komunizmu in tistim, ki so hoteli revolucijo, so v učbenikih rdeče zgodovine dobili negativni predznak. To moramo imeti vedno pred očmi, ko iščemo resnico o dogajanju pri nas pred, med in po vojni. Vedno znova se namreč izkaže, da totalitarizem vedno vse postavi na glavo – dobro postane slabo in slabo dobro; resnica postane laž in laž postane resnica.

se nadaljuje …

[1] Zb., 54.