Kdo je predsednik?

59

Kalvarija nemškega predsednika Wulffa, za katero si je bil v največji meri kriv sam, pa tudi letošnje predsedniške volitve pri nas kar same po sebi vabijo k spraševanju, kdo ali kaj naj bi bil predsednik države v parlamentarni republiki.

Pretesna suknja

Da se v njej marsikateri šef države počuti nelagodno, je več kot očitno. Posebej v primeru, da ustava kljub v glavnem reprezentativnim nalogam predpisuje neposredne volitve. Kajti tako izvoljeni predsednik zlahka zviška gleda na poslance in vlado, ki so včasih dobili bistveno manj glasov od njega. Tudi v Sloveniji smo v preteklosti že slišali takšne primerjave. Zato niti ni preveč čudno, če ne samo slovenski, ampak še veliko drugih državnih poglavarjev po Evropi čuti izjemno potrebo po političnem izpostavljanju in se kar naprej trudi širiti svojo vplivno sfero. Zlasti časi, ko so zaradi krize parlamentarne vlade nepriljubljene, zlahka položijo predsednikom, ki na praktičnem polju nimajo velikih pristojnosti in zato tudi ne odgovornosti, v usta veliko ljudstvu všečnih, da, že skoraj populističnih izjav. Posebej brez zavor je v tem smislu deloval nekdanji hrvaški predsednik Mesić.

Nemška zamenjava Christiana Wulffa z Joachimom Gauckom, ki je pred vrati, kaže, kot sem zapisal že v ponedeljek,  v povsem drugo smer. Kaže, da naloga predsednika parlamentarne republike ni stalno sončenje pod medijskimi žarometi ali nastopanje za vsako ceno, marveč pogosto tudi nevidno simbolno povezovanje države v celoto. Zaradi česar je nadstrankarskost, ki je v čisti obliki seveda iluzija in odmaknjenost od dnevnih političnih vprašanj, nuja. Nikakor torej ni potrebno, da bi se tak predsednik na ves glas, pred drugimi in na moč navijaško izrekal o kakem nepomembnem referendumu ali podpiral ali rušil kakšnega problematičnega ministra. So pa trenutki, ko je njegova beseda potrebna in neizogibna. A če se je, preden je napočil čas zanjo, prepogosto oglašal, bo tudi ta obveljala samo za besedo enega od nujno pristranskih političnih igralcev.

Monarhi so se sprijaznili, predsedniki ne

V tem oziru Slovenija in še marsikaka srednjeevropska država niso imele sreče. Po drugi strani krivdo za to nosijo volivci v mlajših evropskih demokracijah, ki si na predsedniškem položaju ne le v nasprotju z možnostmi, ampak celo v nasprotju z duhom parlamentarne demokracije, želijo nekakšne supermane ali kar mesijanske figure, ki se bodo vpletale v najobičajnejše dnevnopolitične posle in reševale vsakdanje težave. Zato izvršna oblast, kadar pride v spor s preambicioznim neposredno izvoljenim predsednikom, v javnem mnenju v teh okoljih običajno potegne kratko. Zunaj Nemčije si ljudje marsikje ne želijo povezovalne figure, kakršna je Joachim Gauck. Želijo si močnega junaka, nekakšnega monarha v republiki.

Toda pri tem pozabljajo, da imajo danes ravno (redki preostali) monarhi v Evropi najmanj težav z načeli parlamentarne vladavine. V dolgem in počasnem procesu zatona svoje realne politične teže so se slednjič sprijaznili s tem, da so simboli, ki spregovorijo redko, toda takrat ima njihova beseda veliko težo. V glavnem. Predsednike v mlajših demokracijah, navsezadnje celo njihove volivce, tak proces, proces slovesa od mesijanskih hotenj na eni in pričakovanj na drugi strani,  v veliki meri šele čaka. Ni pričakovati, da bi bile letošnje predsedniške volitve bistven korak v to smer.

Komentar lahko tudi poslušate:

[audio:https://www.casnik.si/wp-content/uploads/2013/01/Komentar-casnik-casnik-2012-02-29-dr-Ales-Maver-Predsednik.mp3]

Foto: Wikipedia

59 KOMENTARJI

  1. Bojim se, da bom še naprej ostal brez predsednika.

    Niso toliko krivi kandidati, kot volivci,ki po navadi narobe volijo.

    Tuerk vsekakor ni predsednik vseh Slovencev in se je še posebej potrudil, da to tudi ne bi bil.

  2. Danilo Türk je vrhunski predsednik republike in nobenega dvoma ni, da bo jeseni spet izvoljen. Levičarski in sredinski volivci ga v smislu vrednot dojemamo kot svojega in mi smo v prepričljivi večini.

    Destrniški ministrant in tista ne-krop-ne-voda zguba od Pahorja nimata nobenih možnosti.

  3. Sem za ukinitev funkcije pedsednika republike.

    Po dosedanjih izkušnjah so s to funkcijo povezani sami odvečni stroški, umazano plitikantstvo in vsakršna politična, kulturna in moralna škoda.

  4. Ja Jančar bi bil super, vendar bi tretjerazrednega “zihar” ne premagal. Slovenci smo fenomen neumnosti.
    Premagal ga bo pa Pahor, če mu bodo pustili kandidirati. V drugem krogu ga bomo podprli vsi, po tistem “najboljše od slabega”.
    Sem pa prepričana, da bo bil 1000% boljši od sedanjega.

  5. To, da je tretjerazredni sluzavec nevreden te funkcije dokazujejo že levičarski skrajneži na tem portalu, kot sta Belko in krščanski demokrat, pa včasih se jim kdo pridruži.

        • Ne razburjaj se. Saj ne vedo, da jih je povozil čas. Že davno, davno. Še predno so začeli njihovi idoli rovariti v Kraljevini Jugoslaviji.

      • BELKO, pa sploh veš, kaj govoriš?

        Mislim na klerofašizem in na tvojo sredinskost.

        Že samo tvoje omenjanje klerofašizma te umešča na skrajni rob rdečega komunizma.

  6. Kljub vsem pa je Danilo Türk človek in kot tak ne sme biti deležen besed, kot so sluzavec, mi je odvraten …
    Vsekakor pa je na potezi admin, ki bo pokazal, da je žaljenje katerega koli človeka na ten forumu nezaželeno.

    • Ti bi najraje videl, da bi bil šef slovenske države kar ljubljanski nadškof, a ne? Še bolje: kar neposredno papež, ne? No, če tako ljubiš teokracijo, ti predlagam, da se preseliš v Islamsko republiko Iran. Me prav zanima, koliko časa boš zdržal tam …

  7. Imamo odličnega predsednika – možatega, pametnega, strpnega in sočutnega. Jeseni bo dobil nov mandat hvaležnega ljudstva, sem prepričana.

  8. Kakšen bo naslednji napad Tirka na parlament? Zakaj pravnik – za razliko od kmeta in pesnika – ne ve, kaj pomeni “žagati vejo na kateri sediš”?

Comments are closed.