V vsakodnevnem pogovoru uporabljamo izraz »pedofil« v zelo širokem pomenu. V trenutkih, ko je javnost zgrožena nad seksualnim zločinom nad otrokom, je pomembno vedeti, kaj o tej mračni motenosti pravi stroka.
Strokovnjaki za to področje motenj razlikujejo pedofile od oseb, ki spolno zlorabljajo otroke. V klasifikaciji motenj sta to dve različni kategoriji, ki se delno prekrivata. Obstajajo osebe, ki spolno zlorabljajo otroke, ki so tudi pedofili. Obstajajo seksualni zlorabljevalci otrok, ki pa niso pedofili in nazadnje obstaja še kategorija pedofilov, ki izražajo nagnjenost do otrok, čeprav ne izvajajo spolne zlorabe.
Če je tako, kdo je potem pedofil?
Po sodobni psihiatrični definiciji je pedofil oseba, ki svoj seksualni nagon usmerja izključno ali pretežno k otrokom, ki še niso vstopili v puberteto. Zanimivo je, da psihiatrični strokovnjaki postavljajo mejo pri 13 letih, čeprav je pravno v zakonih pedofilija definirana s 15 leti. Prav tako ne moremo osebe mlajše od 16 let šteti za pedofila. Pedofil je lahko usmerjen k otrokom istega ali nasprotnega spola kot je sam.
Raziskave kažejo, da so pedofili običajno vase zaprti, negotovi ljudje, nezrele spolnosti, ki se z odraslo osebo počutijo zelo neprijetno. Tako svoje območje varnosti najdejo samo pri otrocih in k njim usmerjajo svojo seksualnost. Spolno zlorabo otroka izvajajo z uporabo raznih psiholoških trikov, pri čemer izkoriščajo otroško radovednost.
Na drugi strani imajo osebe, ki spolno zlorabljajo otroke psihopatsko strukturo osebnosti, ki ni osvojila inhibicije (nadzora) spolnega nagona in katere seksualni interes je prvenstveno usmerjen na odrasle osebe drugega ali istega spola. To so osebe, ki v določenih situacijah svoj nagon zadovoljujejo tako, da zlorabljajo otroke, pogosto zelo divje in brutalno, kar včasih vključuje posilstvo in umor.
Tisti tip pedofilov, ki seksualno ne zlorablja otrok, svoj izkrivljeni seksualni nagon zadovoljujejo v fantaziji, zaradi česar so usmerjeni na uporabo otroške pornografije. Ta kategorija oseb išče družbo otrok tako zasebno kot poklicno in ni garancije, da v neki primerni situaciji ne bodo poskušali izkoristiti naivnosti otroka in ga potegniti v svoje pedofilske »igrice«.
Določen trend v strokovni literaturi zasleduje mnenje, naj se spolna nagnjenost do otrok, ki so vstopili v puberteto (od 11 do 15 leta), »normalizirala«, tako, da se loči kot posebna kategorija, ki ima tudi svoje ime: hebefilija. Zagovorniki tega trenda poudarjajo, da je uresničevanje seksualnih namer do pubertetnikov kaznivo dejanje, ni pa motnja.
Na razvoj spolne nagnjenosti pri otroku vpliva tako razvijajoča radovednost, prezgodnja seksualizacija skozi medijske vsebine kot nestrokovna seksualna vzgoja in izobraževanje. Starš je tisti, ki mora otroka pripraviti in voditi skozi vse te izzive.
Prevedel Robert Šifrer. Prvič objavljeno na portalu politika.rs. Objavljeno z dovoljenjem avtorja, več o Zoranu Milivojeviću lahko preberete na povezavi.
