Kdo je moj bližnji? Razlaga za telebane

22
The Good Samaritan
vir: http://aledocofc.blogspot.com/

O ne prav posebej ljubem odnosu med Judi in Samarijani lahko v novozaveznih spisih beremo na več mestih. Prilika o usmiljenem Samarijanu odseva svojskost judovske (lokalne) zgodovine, kjer so bila vprašanja “medsoseskih” odnosov Judov in Samarijanov svoj čas zelo pereča in aktualna. Zakaj je pravzaprav šlo?  Ko je bilo leta 722 pr. Kr. uničeno še Severno kraljestvo s prestolnico Samarijo, je bil večji del prebivalstva izseljen, na njihovo mesto pa so prišli asirski kolonisti, ki so se kasneje »pomešali« z ostalimi prebivalci Samarije. Po povratku iz izgnanstva so Judje začeli obnavljati tempelj, vendar brez pomoči, ki so jo ponudili Samarijani. Samarijani, mešan narod, so v očeh Judov veljali za nečiste. Sčasoma so se Samarijani formirali v samostojno versko skupnost z lastnim templjem, kar je medsebojnemu sovraštvu in mržnji prilivalo novega ognja. Ni torej slučaj, da je evangelist Luka s priliko o Samarijanu želel bližnjega pokazati prav v »najbolj oddaljenem«, v Samarijanu, ki je valjal za izobčenca in pogana: »Judje namreč nočejo imeti stika s Samarijani« (Jn 4,9). S tem Luka jasno pokaže, da oznanilo o Božjem kraljestvu ni samo teorija, prispodoba iz vsakdanjega življenja, temveč nekaj konkretnega, kar ne more ostati na »akademski« ravni izobražencev ali učiteljev postave.

Kdo je moj bližnji? – Razlaga za telebane

Čeravno je prilika preprost in slikovit način govora v preprostih vsakdanjih podobah, kjer je neka duhovna stvarnost ponazorjena s prispodobo, imamo v današnjem času nemalo težav z razumevanjem (uresničevanjem?) njene vsebine. Avtorica, Martha Bolton, vsebino prilike o usmiljenemu Samarijanu predstavi na humorističen in hudomušen način – za telebane. Ali naj morda zapišemo za butalce?

V uprizoritvi, nekje ob poti v Jeriho, kjer leži ranjenec, nastopajo Janez Firbec, ranjenec, duhovnik, levit in usmiljeni Samarijan.

FIRBEC: Sem Janez Firbec in se vam javljam v živo iz ceste v Jeriho. Tu ob meni leži človek, ki je padel med razbojnike, ki so ga slekli, pretepli, pustili na pol mrtvega in odšli. Seveda smo bili tukaj tudi mi z našimi kamerami. Zanimivo pa je, da nihče ni niti poskušal, da bi pomagal temu ubogemu možu. (DUHOVNIK se približuje.) Poglejte si kar sami. Oprostite? Gospod župnik?!

DUHOVNIK: Da?

FIRBEC: Mi lahko poveste, kako to, da hodite po drugi strani ceste? Kakšen poseben razlog?

DUHOVNIK: Seveda. Na oni strani leži na pol mrtev človek.

FIRBEC: Mu ne boste pomagali?

DUHOVNIK: Mu ne boste vi?

FIRBEC: Jaz sem trenutno v službi.

DUHOVNIK: Jaz pa zamujam na sestanek. (Odide.)

FIRBEC: Ste videli? Nihče noče nič storiti. Počakajte! Mislim, da prihaja levit. Morda bo on pomagal. Gospod?

LEVIT: Želite?

FIRBEC: A vidite tega moža?

LEVIT: Mislite tega, ki krvavi tamle ob cesti?

FIRBEC: Ja, tega ja!

LEVIT: Ja, vidim ga.

FIRBEC: No? A mu ne boste pomagali?

LEVIT (pogleda RANJENCA, nato spet FIRBCA, mirno.) Ne.

FIRBEC: Ne?

LEVIT: Saj nisem zdravnik.

FIRBEC: Pa mu ne bi vseeno pomagali?

LEVIT: Zakaj pa mu vi ne bi pomagali?

FIRBEC: Saj pomagam – poročam o dogodku.

LEVIT: Tudi jaz pomagam. Stojim tu, tako da ima on tam dovolj prostora.

FIRBEC: Mislim, da potrebuje vsa kaj drugega kot prostor.

LEVIT: Kakorkoli… ne rad se vmešavam v zadeve drugih!

FIRBEC: Kaj pa če bi tamle ob cesti ležal vaš brat? Si ne bi želeli, da bi mu kdo pomagal?

LEVIT: To že. (Stopi do RANJENCA in ga pogleda.) Ampak tale ni moj brat!  (Odide.)

FIRBEC: » … ni moj brat … « To pove vse. Je naša družba res postala tako neusmiljena in hladna? Nam človeško življenje res pomeni tako malo? Človek leži pretepen in oropan v cestnem jarku, umira, vendar ni nikogar, ki bi mu priskočil na pomoč.

SAMARIJAN: Kaj se je tu zgodilo?

FIRBEC: Tega človeka so napadli razbojniki in ga pretepli.

SAMARIJAN: Je vse v redu z njim?

FIRBEC: Ne vem. Po mojem bo podlegel ranam.

SAMARIJAN: In zakaj mu nihče ne pomaga?

FIRBEC: Prav o tem poročam. Vsi gredo kar mimo in samo opazujejo.

SAMARIJAN: Potem mu bom pomagal jaz.

FIRBEC: Sklepam, da ga poznate.

SAMARIJAN: Ne. Bi ga mar moral?

FIRBEC: Če pa mu boste pomagali?!

SAMARIJAN: Zato ni treba, da ga poznam.

FIRBEC: Oprostite, mar niste Samarijan.

SAMARIJAN: Sem.

FIRBEC: Ta človek pa je Jud. Mu boste vseeno pomagali?

SAMARIJAN: Ta človek je moj brat in potrebuje pomoč. To je edino važno.

FIRBEC (medtem ko SAMARIJAN pomaga RANJENCU): Ko bi le več ljudi ravnalo, kot ta usmiljeni Samarijan. Kakšen svet bi to potem bil.

 

Kdo je torej moj bližnji? 

Sveto pismo je dandanes na dosegu trzljaja prsta, a Jezusova beseda ni slišana; ali morda bolj natančno – Jezusova radikalnost ni videna. Zato je dih, s katerim sopejo pljuča današnjega sveta, lahko hladen ali pa vroč. Vendar pomnimo, Janez, avtor Razodetja, v pismu sedmerim cerkvam mlačnosti pač ni očital poganom (prim. Raz 3,16). Zato se v duhu svarila Janeza Krstnika – “Ne domišljajte si, da lahko v sebi govorite: ›Abrahama imamo za očeta‹” -, ne smemo zadovoljiti z držo umskega kavča: smo mar tudi kristjani soodgovorni za današnje stanje duha družbe (Slovenije)?  Če namreč (p)ozdravljamo le svoje brate, kaj delamo posebnega? »Mar tega ne delajo tudi pogani?«

 

 

 

Opomba: besedilo iz knjige Marthe Bolton, A Funny Thing Happened to Me on My Way Through the Bible, je prevedel in uredil Gregor Čušin. Uprizorila jo je gledališka skupina Marta, Marta (Kulturno društvo Obok).

 

 

22 KOMENTARJI

  1. Gospod Samo,
    naredite “to”, ker ljubite Jezusa in vsi vam bodo verjeli. Polovica vam bo sledila in druga polovica nasprotovala.

    Pričujmo s svojim življenjem in ne dramskimi igricami. 😉

    • Spoštovani,

      hvala, se zavedam velikega razkoraka men pametovanjem (recimo, če tako označim svoje pisanje višje) in udejanjanjem zapisanega.

      Morda pa bo zgornji zapis vendarle komu pripomogel k temu, da bo manj opletal z besedami, in kaj več postoril … 🙂

  2. Vsvetem pismu tudi piše:Če tvoj bližnji greši ga posvariin če te ne posluša pojdi vstran od njega.

    • To se pa splača bolj podrobno navesti, da si osvežimo spomin:

      Brat, ki greši

      Če tvoj brat greši, pojdi in ga posvári na štiri oči. Če te posluša, si pridobil svojega brata. Če pa te ne posluša, vzemi s seboj še enega ali dva, da se vsa zadeva ugotovi po izjavi dveh ali treh prič. Če jih ne posluša, povej Cerkvi. Če pa tudi Cerkve ne posluša, naj ti bo kakor pogan in cestninar.
      (Mt 18, 15-17)

    • Spoštovani,

      v Svetem pismu piše še marsikaj.

      Kaj želite povedati? Da je bil napol mrtvi človek ob cesti zakrknjeni grešnik in da ga moramo zato pustiti umreti? Ali mu ne bi pomagali, četudi bi bil grešnik brez pomoči? Hipotetično-retorična vprašanja …

      In nadalje, ali se dojemate kot tistega, ki je posvaril svojega brata? Menite, da imate popolnoma čiste roke? Menite, da ste dovolj modri, da razsojate o tem, kdo je “pogan in cestninar”? Ali se zgolj naslanjate na citat iz Svetega pisma za utrditev lasnega stališča (do sočloveka)?

      • Kaj želim povedati? natanko to, kar sem zapisal: kako postopati ob bratu, ki greši. Gospod Samo, ste mogoče te misli postavili na napačno mesto na tej nepregledni spletni strani?

          • Kristjan mora pomagati tudi grešniku,ni mu pa treba pomagat morilcem ki morijo lasten narod,to so mišljeni komunajzerji.Če bi odpustili njim in se ne branili,danes nebi bilo več nobenega kristjana v sloveniji.Ali bi naj dopustili da vse kristjane pobijejo ker naj bi bili komunisti naši bližnji.

  3. Ooo, kako lepo nazorno. Zdaj pa lahko razumemo. Samo o tem nič ne piše, če moraš biti sočuten tudi z neumnostjo. No ja, sočuten že lahko, pomagaš pa bolj težko, če že nisi pravi Salamon, ki je nekoč prav nič po samaritansko velel presekati dete na dvoje.

    • Brez skrbi, gospa Telebankatina! Bomo sočutni z vami, čeprav vam pomagati ne moremo!

      • Kar trenirajte sočutje, vam bo koristilo. A ste zato tako hitro odreagirali, ker ste mislili, da moj komentarček leti na vas? Pa ne na tako pametnega komentatorja, no!

    • Spoštovani,

      in kdo presoja o tem, kdo spada med neumne in kdo ne?

      Jezus je to presojo – tako evangeliji – prepustil Očetu (v končni fazi), zato vam predlagam, da se tudi vi s tem ne obremenjujete. 🙂

      • Gospod Samo,
        ste prepričani, da vi ne mešate pojma neumnost in greh? In celo neumnost ter zveličanje? Kdo bo zveličan, o tem se bo na sodni dan govorilo in ne, kdo je bil neumen. Zato se s tem nikar ne obremenujte.

        • Spoštovani,

          :)pravzaprav sta oba pojma zelo povezana.

          Pojem “neumen” sem navajal v najširšem smislu. Govoril pa sem zgolj o tem, kdo sme oz. lahko presoja neumnost našega sobrata. Ni nujno, da je to, kar je neumno v naših očeh, dejansko tako pred Božjim obličjem.

          Torej, želel sem odgovoriti v smislu, naj se mi, omejeni ljudje, ne obremenjujemo s tem, kdo je neumen in kdo ne, temveč delamo z njim isto, kot z “umnim”. če namreč presojamo ljudi po nekem kriteriju in potem glede na ta kriterij nudimo pomoč, potem izpademo kot grešniki sami …

  4. Tole je res razlaga za telebane. Toda, teleban je teleban in je najbrž vseeno. Torej, nikar tako ne razlagajte prilik. Zavajte tiste, ki bi lahko razumeli, tistim ki ne razumejo pa ne poveste nič novega. Kajti zakrnjeno srce ne razume prilik.
    Sicer je nekje pisano da je Kristus govoril “njim v prilikah, vam (učencem) pa naravnost”. Torej nam v prilikah, da bi ga dosegli, potem nam bo pa govoril naravnost, predpostavljam. 🙂

    • Spoštovani,

      kot ste zapisali, prilike je moral pojasnjevati celo Jezus sam, pa bi njegovim učencem morale biti jasne, ker je jemal snov iz njihovega okolja. To okolje je dandanes oddaljeno za dve tisočletji … kakšna razlaga torej ne škodi … 🙂

      O tem, kdo je teleban, ter, ali bo to ostal za vedno, pa težko sodimo. Če že opletamo s Svetim pismom, potem nimam podlage za trditev, da bo teleban ostal teleban, čeravno drži, se strinjam, da je mnogokrat tako.

  5. Samo, vaš članek je milo rečeno neposrečen, poanta nejasna, misel slabo izpeljana. Zato si nisem mogla kaj, da se vam ne bi malce porogala. No, če jo pri tem dobim nepredvideno po glavi malo nazaj, kaj pa potem. Del igre pač. Pa res mislite, da se da vse slabo stanje pri nas razložiti z eno priliko in še to samo z eno ali dvema plastema (recimo jima brezbrižnost in predsodki) te mnogopomenske zgodbe in ob tem pokazati rešitev prav za vse? Ne bo šlo. Malo premalo.
    Predvsem pa nekaj: članek je komunikacija, ki ima svoj cilj. Je vedno namenjen nekomu. Če samo malce namignete, da cilj uvrščate v zvrst butalcev, ne boste prišli daleč, pa še o sebi lahko poveste kaj preveč in nobeno leporečje več ne pomaga. Ker pa ste še zelo mladi, vam bom materinsko prišepnila: pravijo, da je Bog razdelil pamet najbolj pravično – nič kaj dosti se jih namreč ne pritožuje, da jo ima premalo. 😉

    • Spoštovani,

      hvala za vaše sporočilo.

      Članek zaključujem z očitno samokritiko. Vsak iskren in produktiven dialog se mora – po mojem mnenju – začeti in končati z lastno samokritiko. To je tudi osnovno sporočilo zaključka (to sporočilo pa lahko opazite – ali pač ne – skozi celotno besedilo).

      Zaradi tega bom dejstvo, da vsebine niste povsem razumeli, pripisal lastnim nesposobnostim oz. izrazni nezadostnostni, hkrati pa ne bom analiziral vaših sposobnosti dojemanja večplasnostni zgodbe.

      Torej, NIKAKOR in v NOBENEM pogledu ne mislim, da se da naše stanje razložiti z eno samo priliko. Od kod vam vendar ta misel? In od kod razmišljanje, da želim pokazati rešitev prav za vse? Takšni ovinki ponovno dokazujejo, da mojega pisanja niste razumeli oz. dokazujejo, da se sedaj branite ad hominem in ne z resničnimi argumenti. Da radi dregate, se rogate, pa je dokazal že vaš prvi komentar, in končno še drugi.

      Kakorkoli, besedilo je namenjeno vsem, ki se imajo/imamo za neke vrste kristjane, a ko pridemo do težave, radi kažemo s prstom na druge. Želel sem pokazati, da je morda prvi korak k boljšemu jutri prav omenjena samokritika – kakor pravi tudi slovenski pregovor o pometanju pred lastnim pragom. Butalci in telebani zato, ker smo na nek način tisti, ki znamo hitro opletati z bibličnimi navedki in besedili, ko je potrebno dokazati lasten prav, zmanjka pa nam, ko gre za praktično uporabo teh vsebin. Torej, rešitev imamo na nek način pred nosom, a smo preveč človeški (zamerljivi, preračunljivi, stremuški, porogljivi ipd), da bi zmogli te smernice upoštevati.

      In še glede butalcev in telebanov: omenjena naziva se zelo dobro prodajata – poznate svetovno serijo “za telebane”? Po vašem mnenju, s takšnim načinom naslavljanja bralcev ne bi prišli daleč, vidite, pa gre v resnici za uspešno globalno serijo knjig z uspešno prodajo. Vaša trditev (znova) ne drži. In še to, napisati nekaj za “telebane” je mnogo zahtevnejše, kakor pisati “učene spise” (ki jih v resnici razume le malokdo). Za to so v končni fazi dokaz evangeliji sami.

      Lep pozdrav.

      • To, da poznava oba serije za telebane, čisto pravilno slutite. Ampak žal, veste, vaše dodatne razlage post festum so dokaz, da vam tokrat pač ni uspelo najbolje. Recepcija je povedala svoje: cel nemogoč šmorn, ki ga najbrž niste hoteli. Ste pa kdaj napisali tudi že kaj boljšega. Pa drugič več sreče. In tu končujem. LP.

  6. Odličen prispevek avtorja, ki napeljuje na širšo razlago medsebojne pomoči.

    Tudi tiste, ki bi si jo morale nuditi posamezne skupine znotraj slovenske skupnosti v različnih okoliščinah, ki terjajo medsebojno razumevanje in pomoč.

Comments are closed.