Kdo je moj bližnji? Razlaga za telebane

The Good Samaritan
vir: http://aledocofc.blogspot.com/

O ne prav posebej ljubem odnosu med Judi in Samarijani lahko v novozaveznih spisih beremo na več mestih. Prilika o usmiljenem Samarijanu odseva svojskost judovske (lokalne) zgodovine, kjer so bila vprašanja “medsoseskih” odnosov Judov in Samarijanov svoj čas zelo pereča in aktualna. Zakaj je pravzaprav šlo?  Ko je bilo leta 722 pr. Kr. uničeno še Severno kraljestvo s prestolnico Samarijo, je bil večji del prebivalstva izseljen, na njihovo mesto pa so prišli asirski kolonisti, ki so se kasneje »pomešali« z ostalimi prebivalci Samarije. Po povratku iz izgnanstva so Judje začeli obnavljati tempelj, vendar brez pomoči, ki so jo ponudili Samarijani. Samarijani, mešan narod, so v očeh Judov veljali za nečiste. Sčasoma so se Samarijani formirali v samostojno versko skupnost z lastnim templjem, kar je medsebojnemu sovraštvu in mržnji prilivalo novega ognja. Ni torej slučaj, da je evangelist Luka s priliko o Samarijanu želel bližnjega pokazati prav v »najbolj oddaljenem«, v Samarijanu, ki je valjal za izobčenca in pogana: »Judje namreč nočejo imeti stika s Samarijani« (Jn 4,9). S tem Luka jasno pokaže, da oznanilo o Božjem kraljestvu ni samo teorija, prispodoba iz vsakdanjega življenja, temveč nekaj konkretnega, kar ne more ostati na »akademski« ravni izobražencev ali učiteljev postave.

Kdo je moj bližnji? – Razlaga za telebane

Čeravno je prilika preprost in slikovit način govora v preprostih vsakdanjih podobah, kjer je neka duhovna stvarnost ponazorjena s prispodobo, imamo v današnjem času nemalo težav z razumevanjem (uresničevanjem?) njene vsebine. Avtorica, Martha Bolton, vsebino prilike o usmiljenemu Samarijanu predstavi na humorističen in hudomušen način – za telebane. Ali naj morda zapišemo za butalce?

V uprizoritvi, nekje ob poti v Jeriho, kjer leži ranjenec, nastopajo Janez Firbec, ranjenec, duhovnik, levit in usmiljeni Samarijan.

FIRBEC: Sem Janez Firbec in se vam javljam v živo iz ceste v Jeriho. Tu ob meni leži človek, ki je padel med razbojnike, ki so ga slekli, pretepli, pustili na pol mrtvega in odšli. Seveda smo bili tukaj tudi mi z našimi kamerami. Zanimivo pa je, da nihče ni niti poskušal, da bi pomagal temu ubogemu možu. (DUHOVNIK se približuje.) Poglejte si kar sami. Oprostite? Gospod župnik?!

DUHOVNIK: Da?

FIRBEC: Mi lahko poveste, kako to, da hodite po drugi strani ceste? Kakšen poseben razlog?

DUHOVNIK: Seveda. Na oni strani leži na pol mrtev človek.

FIRBEC: Mu ne boste pomagali?

DUHOVNIK: Mu ne boste vi?

FIRBEC: Jaz sem trenutno v službi.

DUHOVNIK: Jaz pa zamujam na sestanek. (Odide.)

FIRBEC: Ste videli? Nihče noče nič storiti. Počakajte! Mislim, da prihaja levit. Morda bo on pomagal. Gospod?

LEVIT: Želite?

FIRBEC: A vidite tega moža?

LEVIT: Mislite tega, ki krvavi tamle ob cesti?

FIRBEC: Ja, tega ja!

LEVIT: Ja, vidim ga.

FIRBEC: No? A mu ne boste pomagali?

LEVIT (pogleda RANJENCA, nato spet FIRBCA, mirno.) Ne.

FIRBEC: Ne?

LEVIT: Saj nisem zdravnik.

FIRBEC: Pa mu ne bi vseeno pomagali?

LEVIT: Zakaj pa mu vi ne bi pomagali?

FIRBEC: Saj pomagam – poročam o dogodku.

LEVIT: Tudi jaz pomagam. Stojim tu, tako da ima on tam dovolj prostora.

FIRBEC: Mislim, da potrebuje vsa kaj drugega kot prostor.

LEVIT: Kakorkoli… ne rad se vmešavam v zadeve drugih!

FIRBEC: Kaj pa če bi tamle ob cesti ležal vaš brat? Si ne bi želeli, da bi mu kdo pomagal?

LEVIT: To že. (Stopi do RANJENCA in ga pogleda.) Ampak tale ni moj brat!  (Odide.)

FIRBEC: » … ni moj brat … « To pove vse. Je naša družba res postala tako neusmiljena in hladna? Nam človeško življenje res pomeni tako malo? Človek leži pretepen in oropan v cestnem jarku, umira, vendar ni nikogar, ki bi mu priskočil na pomoč.

SAMARIJAN: Kaj se je tu zgodilo?

FIRBEC: Tega človeka so napadli razbojniki in ga pretepli.

SAMARIJAN: Je vse v redu z njim?

FIRBEC: Ne vem. Po mojem bo podlegel ranam.

SAMARIJAN: In zakaj mu nihče ne pomaga?

FIRBEC: Prav o tem poročam. Vsi gredo kar mimo in samo opazujejo.

SAMARIJAN: Potem mu bom pomagal jaz.

FIRBEC: Sklepam, da ga poznate.

SAMARIJAN: Ne. Bi ga mar moral?

FIRBEC: Če pa mu boste pomagali?!

SAMARIJAN: Zato ni treba, da ga poznam.

FIRBEC: Oprostite, mar niste Samarijan.

SAMARIJAN: Sem.

FIRBEC: Ta človek pa je Jud. Mu boste vseeno pomagali?

SAMARIJAN: Ta človek je moj brat in potrebuje pomoč. To je edino važno.

FIRBEC (medtem ko SAMARIJAN pomaga RANJENCU): Ko bi le več ljudi ravnalo, kot ta usmiljeni Samarijan. Kakšen svet bi to potem bil.

 

Kdo je torej moj bližnji? 

Sveto pismo je dandanes na dosegu trzljaja prsta, a Jezusova beseda ni slišana; ali morda bolj natančno – Jezusova radikalnost ni videna. Zato je dih, s katerim sopejo pljuča današnjega sveta, lahko hladen ali pa vroč. Vendar pomnimo, Janez, avtor Razodetja, v pismu sedmerim cerkvam mlačnosti pač ni očital poganom (prim. Raz 3,16). Zato se v duhu svarila Janeza Krstnika – “Ne domišljajte si, da lahko v sebi govorite: ›Abrahama imamo za očeta‹” -, ne smemo zadovoljiti z držo umskega kavča: smo mar tudi kristjani soodgovorni za današnje stanje duha družbe (Slovenije)?  Če namreč (p)ozdravljamo le svoje brate, kaj delamo posebnega? »Mar tega ne delajo tudi pogani?«

 

 

 

Opomba: besedilo iz knjige Marthe Bolton, A Funny Thing Happened to Me on My Way Through the Bible, je prevedel in uredil Gregor Čušin. Uprizorila jo je gledališka skupina Marta, Marta (Kulturno društvo Obok).