Kdo je bil v resnici kriv za vračanje domobrancev?

vracanje domobranciV Pogledih št. 82-82 urednik, lastnik STUDIA SLOVENICA dr. Janez Arnež, Ljubljana, piše o obdobju 1942-1945 o Kreku,[1. Miha Krek (1897-1969), slovenski politik, minister v jugoslovanski vladi v Londonu. V emigraciji predsednik SLS in Narodnega odbora za Slovenijo. Op. ur] Kuharju,[2. Alojzij Kuhar (1895-1958, brat Prežihovega Voranca, duhovnik, sodeloval pri delu kraljeve vlade v Londonu. Op. ur.] slovenskem domobranstvu in usodnem vračanju iz Vetrinja maja leta 1945. Podatki so deloma novi, zgodovinsko pomembni. Določene izjave in trditve pa se mi zdijo zgrešene, zato ta komentar.

Omenjeni so Kuharjevi govori na BBC, kjer je z namenom, da bi rešil domobrance pred pričakovanim partizanskim maščevanjem, fizično eliminacijo, svetoval pristop k Titovim silam. Kuhar in Snoj,[3. Franc Snoj (1902-1962), slovenski politik in gospodarstvenik, med vojno deloval v Londonu, obsojen na Nagodetovem procesu.] ki je imel sina pri domobrancih[4. Snoj je pristopil k novi vladi DFJ (Demokratične federativne Jugoslavije – hibridno ime, ki je označevalo vmesno tvorbo uzurpirane kraljevine pod de facto Titovo oblastjo, pred potvorjenim referendumom leta 1946, s katerim je bila dokončno vpeljana republika, op. ur.), se vrnil in je sinu komaj rešil življenje.] sta bila naivna, tako pravilno komentira pisec, in sta upala, da bosta kaj rešila. V takratnih razmerah je pristop domobrancev k revoluciji bil nemogoč. Ta je bila prepričana v svojo zmago in bi domobrance, ki bi se ji hoteli pridružiti, v najkrajšem času odstranila, tudi fizično. Zadostuje zgled Turjaka (septembra 1943). Partizani so za primer predaje jamčili življenje in varnost 700 vaškim stražarjem. Ob sami predaji so pobili 35 ranjenih nekomunistov. Naslednji dan je bilo 60 pobitih v Velikih Laščah, med njimi tudi dr. Kožuh. Preostale vaške stražarje, ki so bili zdaj v partizanskih delavskih bataljonih, so počasi pobili. Z begom se je rešilo komaj 300 ljudi. Takih predaj in dogovorov je bilo več, vedno z istim rezultatom.[5. Pomemben izviren prispevek o tem je podal kapetan Uroš Šušterič, str. 135 in dalje.]

Zakaj je Kuhar tako govoril močno v prid revolucije in angleške politike združitve obeh taborov po dogovoru o skupni vladi Tita in Šubašića? Ali je dobil tak nalog ali samo namig na BBC, ne vemo. Ali je mogoče, da je bil Kuhar v tistem obdobju naklonjen levemu taboru? Kuharjev brat Lovro, Prežihov Voranc, nekdanji diplomat na ambasadi in konzulatu SZ na Dunaju, je takoj po vojni pisal očetu podpisanega, pismo hranim, naslednje: »Moj brat v Londonu nam je naklonjen in se izogiba politični emigraciji.« Mogoče je Voranc tu mislil na obdobje takoj po končani vojni in revoluciji? Duhovnik Kuhar je 1946 leta iz Londona emigriral v ZDA. Bil je med drugim spreten finančnik in je prišel v New York z delnicami, ki so bile vredne 80 tisoč (takratnih!) dolarjev. S političnimi emigranti se je družil malo ali sploh ne! Zamera zaradi njegovih govorov po BBC-ju je bila velika!

Neimenovani angleški funkcionar, verjetno z zunanjega ministrstva, je Kreku zasebno povedal: »Domobrancem preti nevarnost prisilne vrnitve ob koncu vojne, če bodo skupaj z Nemci in v nemških uniformah prišli k zahodnim zaveznikom.« To obvestilo je Krek poslal polkovniku slovenskih enot Jugoslovanske vojske v domovini (četnikov) v Sloveniji Ivanu Prezlju. Ta naj bi sporočilo predal domobranskemu poveljniku Francu Krenerju, ki pa je zanikal, da kdaj tako opozorilo prejel. Je pa Prezelj o tem sporočilu javno govoril. Vsekakor poveljstvo domobrancev, ilegala SLS v domovini, nista napravila ničesar v okviru tega sporočila. Tukaj, tako pisec, naj bil bila glavna krivda, da je prišlo do tragičnega vračanja. Ne drži! Gornja zahteva, da naj domobranci ne pridejo na zahod z Nemci, bi mogla tudi biti povezana s Churchillom. Ta je upal, da se bodo nedićevci in ljotićevci, umaknjeni v Slovenijo, uprli Titovi revoluciji. Če bi domobranci ostali doma, bi to bila dodatna sila, ki bi mogla zaustaviti revolucijo …? Gornje opozorilo ni bilo nič novega. Domobranci so vedeli, čutili, da je sodelovanje z Nemci povezano z nevarnostjo. Začuda jim ni bilo nikoli povedano, da je v mednarodnem pravosodju in praksi od 1870 naprej domača policijsko-vojaška sila dovoljena, legitimna in častna. Haaška konvencija iz leta 1907 takšno kolaboracijo celo ukazuje, s prisego lojalnosti okupatorju vred.

V tistem času, jeseni 1944, je bil položaj v domovini takšen, da se ni dalo za sodelovanje z revolucijo napraviti ničesar. Poglejmo opcije:

a) Pristopiti, pridružiti se partizanom. Ti, ki so imeli zmago revolucije malo manj kot v rokah, svojih najhujših nasprotnikov, katerim so napravili toliko neizmernega gorja, ne bi sprejeli. Če pa bi jih formalno sprejeli, bi večino domobrancev prav na hitro eliminirali. Dokaz za to je Turjak septembra leta 1943! To je bil že čas, ko sta Tito in Kardelj že odločila, da bodo vsi domači zajeti oboroženi nasprotniki z ozemlja celotne Jugoslavije usmrčeni. Dokaz: 28. junija 1944 so četniki proslavljali Vidov dan v Batini palači v Ljubljani. OF KPS jih je izdala Gestapu in so bili vsi aretirani in dolge mesece zaprti!

b) Oditi v ilegalo, med četnike, tj. v Jugoslovansko vojsko v domovini, ki je po katastrofi v Grčaricah v Sloveniji poskušala obnoviti svoje enote. Partizani bi – skupaj z okupatorjem, s katerim so ves čas revolucije dejavno sodelovali[6. O tem prim. knjiga Miloslav Samardžić et al., Sodelovanje partizanov z okupatorjem, Založba Ignis, Ljubljana 2012.] – vse te nove ilegalce v najkrajšem času fizično eliminirali. Ne smemo pozabiti na SS generala Rösenerja.[7. Rösener je bil hkrati SS-general in Polizeigeneral, oboje v eni osebi. Domobranci so mu bili podrejeni kot policijskemu generalu. To navajamo zato, ker komunisti dejstvo, da je bil tudi SS-general, pogosto uporabljajo za neresnično obtožbo, da so bili domobranci v resnici enote SS. Op. ur.] Ta je javno povedal, da bi v primeru nereda, dezerterstva pri domobrancih vse te ljudi mobiliziral – kakor so leto ali dve pred tem Gorenjce in Štajerce – in jih poslal na rusko fronto. Nemški okupator je bil proti koncu okupacije silno radikalen, nevaren, pomislimo na februar 1945, ko so za mrtvega nemškega podoficirja blizu Celja pobili 99 talcev.[8. V resnici 100, enega so ustrelili na begu.] Prej je bilo 10 rojakov za mrtvega Nemca zdaj, proti koncu vojne, pa skoraj 100 rojakov za 1 Nemca. Nemci so bili smrtno nevarni vsaj do konca aprila 1945! V Varšavi je bilo 200.000 pobitih!

c) Pobegniti in se skrivati. Ne samo, da tako veliko število pobegov ni bilo mogoče, s pobegom bi tudi izpostavili civiliste nekomuniste likvidacijam, kot je to bilo v obdobju od junija 1941 pa do edinega slovenskega narodnega upora vaških stražarjev, julija 1942.

Da je bilo gornje opozorilo nepotrebno, dokazuje odločba Štaba zaveznikov v Caserti, Italija. Kot je napisal grof Nikolaj Tolstoj v knjigi Minister in poboji (The Minister and the Massacres), se je ta odločba z datumom 30. aprila 1945 glasila: »Zavezniška vojska ne bo vrnila v Jugoslavijo nobenega pobeglega civilista ali vojaka, ki bi se zatekel v njeno okrilje.«

Podani razlog: v Jugoslaviji so imeli državljansko vojno. Odločba je bila očitno tajna, če bi Krek vedel zanjo, bi to nedvomno takoj sporočil našim. Dokaz o tej odločbi: Po tragični vrnitvi domobrancev je ameriški civilni predstavnik v štabu v Caserti vprašal maršala Alexandra, zakaj je vrnil domobrance in druge v Jugoslavijo v nasprotju z gornjo odločbo, da vračanja ne bo. Ta je odgovoril: »To sem storil, ker so ti begunci predstavljali velik problem pri prometu.« Očitna laž angleškega maršala!!!! Domobranci ki so bili v Vetrinju, so imeli kakšnih 10 kamionov in 10 avtomobilov ali še manj! Ti prometa niso mogli niti najmanj ovirati.

Azil

Azil spada med človekove pravice in velja tako za civiliste kot tudi za vojake. Varno bivanje in zatočišče jamči vsem političnim beguncem. Noben mednarodni dogovor ali pogodba ne moreta zanikati te pravice! Slovenski domobranci in civilisti so prosili za azil angleško vojsko 11. maja 1945. Vojska jim je azil odobrila. Zakaj je temu navkljub prišlo do vračanja in kdo je kriv?

Angleži so imeli svoje zasedeno ozemlje v Južni Avstriji na Koroškem. JLA in naši partizani so jih sledeč umikajoči se nemški vojski pri tej zasedbi prehiteli in se za zahtevo Angležev, naj se umaknejo na staro jugoslovansko-avstrijsko mejo, niso zmenili. Konflikt je bil tako težak, da so Angleži že izbrali datum, 5. julij 1945, ko bi vojaško napadli JLA in partizane. Tu je bil že tudi začetek hladne vojne in zavezniki so sklenili, da je treba svetovni komunizem v prvi fazi ustaviti na stari avstrijsko-jugoslovanski meji! V tem težkem trenutku so verjetno na angleško pobudo sklenili s Titom naslednji, za nas SLOVENCE USODNI DOGOVOR, ZLOČIN STOLETJA!

Pogodba sklenjena v Beogradu 14. maja je določala:

a) vse jugoslovanske oborožene enote na Koroškem se bodo do 19. maja 1945 umaknile na staro jugoslovansko-avstrijsko mejo.

b) angleška vojska bo predala in vrnila v Jugoslavijo slovenske domobranske in vse druge srbske in hrvaške vojake v angleški zasedbeni coni, in to začenši s 24. majem 1945. Tako se je zgodilo in to DOKAZUJE, DA SO SAMO IN EDINO ANGLEŽI KRIVI ZA TO VRAČANJE, ZA TA ZLOČIN STOLETJA.

Pisec se sprašuje, zakaj niso vračali iz Italije? Dejansko niso vračali niti iz Avstrije, dokaz: dve ukrajinski diviziji, 20.000 vojakov v okviru SS, so brez najmanjšega problema preselili v Kanado! En sam Madžar ni bil vrnjen!
Pisec navaja Kreka v pogovoru z P. Rantom (SLS iz Buenos Airesa) in mu pripisuje naslednje težko verjetne izjave: »Krek ni bil daleč od obsodbe domobranstva. Neslovenskega je bilo v domobranstvu več, kot smo mislili …« Nesmisel, netočnost te izjave je tako velika, da bi komaj mogla biti Krekova! Domobranstvo so bile elitne slovenske enote, tvegale so življenja v boju z revolucijo. Njihova povezava z Nemci je bila en sam boj za slovenske interese, še posebno so branili uporabo slovenskega jezika. Bolj slovenski niso mogli biti.

In še Krek: »Če bi bili mi v Londonu brezobzirni, bi morali takoj povedati vse slabosti domobranskega pojava in bi morali podčrtati škofovo slabost, ker je tako močno nastopal proti domačim komunistom, pa skoraj nič proti tistim, ki so šli s fašisti in nacisti, in zelo malo proti okupatorskim odredbam, ki so bile pogosto zelo krvave.« Tragična netočnost, čisti nesmisel – Krekova? Kdo ve???

Škof naj bi bil manj kritičen do komunistov?? Škof Rožman je povedal , česar si drugi niso upali, recimo ob priliki umora bana Natlačena, in še prej, ob umoru Jaroslava Kiklja, da je NOB velika prevara, velika resnica pa krvava revolucija v Sloveniji. In še: naš nepozabni škof je bil edini škof v Evropi, ki si je upal javno in glasno obsoditi fašistične in nacistične grozote.[9. Poleg poljskega primasa Hlondta, Hlondtovo poročilo o nacističnih grozotah je dal leta 1940 prevesti in ga je objavil. Op. ur.] Kako prav je imel, bolj kot Vatikan takrat.

Vprašanje

Zaključim z vprašanjem. Pisec za to tragedijo pripisuje kolektivno krivdo vsem tistim, ki so bili seznanjeni s Krekovim sporočilom – nekaterim domobranskim častnikom, politikom in članom Narodnega odbora. Obtožba ne drži! Zločin stoletja je bil tajno organiziran in do same izvršitve ga ni bilo mogoče niti predvidevati. Edini krivec je angleška vojska, najverjetneje tudi Churchill, ki je za to nujno moral dati svoje soglasje in ukaz. Narodni odbor je napravil, kar je mogel. Dvakrat je posredoval pri angleški vojski, prvič, ko je predstavil domobranstvo, drugič pa že med samim vračanjem.

Minister Krek je ob koncu vojne živel v Rimu. Caserta je blizu. Kako je mogoče, da ni izvedel za silno pomembno odločbo Zavezniškega štaba z dne 30. aprila 1945, da Jugoslovanov ne bodo vračali v DFJ? Domobranci bi ukrepali, če bi za to vedeli! Še slabše: kako, da ni izvedel za odločbo o vračanju domobrancev, ki je vsebovala člen, da tistih, ki se bodo branili pred tem, da bi jih vrnili, k temu ne bodo prisilili? Če bi za to v Vetrinju vedeli, bi bila rešitev na dlani. In slednjič, kako da ni po 8. maju takoj šel v Trst in Celovec? Izgovor, da ni dobil dovoljenja od zaveznikov, ne prepriča. Za pot v Trst ga ni rabil. Andersova poljska armada je bila v Rimu in Trstu, mnogi so z njeno pomočjo potovali v Avstrijo, zakaj ne minister Krek!? Škoda, interveniral je takoj po vrnitvi. Bilo je prepozno.

Besedilo je iz nove knjige Skrita, nepoznana zgodovina NOB – revolucije. Besedilo je bilo napisano 5. maja 2013 v Torontu.