Pred časom je Portal Plus objavil zanimiv pogovor z bivšim ministrom za finance Janezom Šušteršičem. Zlasti mi je bilo poučno brati o dogajanju v stranki Državljanska lista v času, ko je bilo objavljeno poročilo Komisije za preprečevanje korupcije, ki je bremenilo takratnega premierja in ljubljanskega župana, in ko se je stranka, po besedah Šušteršiča, razdelila na dve struji, eno za izstop iz Janševe vlade, ki jo je zagovarjal Virant, in drugo za ohranitev statusa quo, ki jo je zagovarjal sam. Zakaj se mi je to zdelo zanimivo? Zato, ker je to tipičen primer, ko nekdo tretji vnese razkol med dva doslej povezana človeka, ki se zaradi tega spreta in se razideta, ne da bi kdaj koli ugotovila, kaj bi se zgodilo, če bi pravočasno spoznala, da razkol ni njuna stvar in naj ga ta tretji reši sam. Ne rečem, da bi bilo to takrat lahko narediti; dosti lažje o tem sodimo zdaj, ko so se pokazale razpoke delovanja komisije, ko se kažejo globoke razpoke delovanja sodstva in ko je razkol končno dosegel tudi takrat nastalo novo koalicijo in imamo nove volitve. Zdaj je bolj jasno, da je bil razkol v DL del te velike mreže razpok in razkolov, ki se širi naprej in ki bo požrl še marsikatero institucijo in stranko, ki se ne bo znala pravočasno zaščititi z ureditvijo notranjih odnosov v smeri preglednosti in večjega zaupanja.
Bolj previdni bodo seveda takoj pomislili, da je bil razkol v takratni vladi in DL povzročen namenoma in da je bila njegova vloga prav v tem, kar je na koncu res povzročil, se pravi, zamenjava vlade, razpad nekega obetajočega prijateljstva in osamitev neke stranke, ki je prav zaradi prijateljstva 6 ljudi obetala veliko, najbrž največ, kar smo doslej videli v našem političnem prostoru, če izvzamemo Demos. Hkrati nam zgled te stranke kljub začasnemu odhodu s prizorišča daje upanje za prihodnost: za izboljšanje stanja v Sloveniji ni nujno potrebna niti kaka velika politična sila niti izjemno pozitivna osebnost, ampak majhna ekipa treh do šestih iskreno povezanih in poštenih ljudi, kar spet ni tako nemogoče. Seveda pa se bo morala taka ekipa naučiti prepoznati v svoji okolici tiste »tretje« ljudi, ki znajo vnašati razkol in ki ponavadi izmuznejo.
Poskusimo zdaj iz teh dogodkov potegniti nekaj priročnih sklepov. Prvič, institucije v tako majhni državi, kot je naša, morajo skrbeti za čim večjo preglednost svojega delovanja in čim večjo stopnjo notranjega in zunanjega zaupanja. Notranje zaupanje seveda ni dovolj, kajti to bi lahko pomenilo, da imamo kliko ljudi, ki si neomajno zaupajo in hkrati niso odgovorni nikomur od zunaj, ker so, tako si mislijo, zunaj tako ali tako sami sovražniki in pokvarjenci, medtem ko so oni čista elita brez greha. Notranje zaupanje pomeni vrednoto samo, če so ljudje v taki instituciji odprti za kritiko od zunaj in ni njihova edina notranja moč v tem, da imajo zunanje sovražnike. Poleg marsikatere stranke mislim, da je temu podlegla tudi komisija za preprečevanje korupcije. Ko so jo vsi tolkli po glavi, je začela tolči nazaj in ni zmogla priznati nobene svoje napake, čeprav so bile nekatere javno dokazane in očitne. Na primer: napačna verzija zakona na njihovih spletnih straneh ali pa neupoštevanje drastične rasti cen nepremičnin v spornem poročilu. Nazadnje je komisija užaljeno odstopila in odšla na boljše pozicije, kjer bodo njeni bivši člani spet delili pravico in pestovali občutek, da se jim je zgodila krivica.
Drugič je pomembno, da imajo politične skupine poleg svoje notranje logike in zaupanja tudi svoje zaupanja vredne zunanje svetovalce in mentorje, ki jih lahko v primeru od zunaj vsiljenih razkolov opozorijo na to, da taki razkoli niso toliko pomembni zaradi svojih vsebinskih dilem, ampak zaradi tega, da se ob njih naučimo ohranjati notranje zaupanje skupaj z zunanjim. To se stranki DL žal ni posrečilo: da bi ohranila (zunanje) zaupanje svojih volivcev in javnosti, je žrtvovala (notranje) zaupanje med vodilnimi v stranki, kar je bilo, kot lahko ugotovimo danes, povsem nepotrebno. Medtem ko se je zunanje zaupanje hitro obrnilo v drugo smer, je notranje nezaupanje stranko pokopalo. Namesto da bi pritisk, ki ga je povzročila objava poročila, stranka ublažila s tem, da bi ustanovila ad hoc posvetovalno telo, ki bi opremljeno s strokovnjaki različnih usmeritev in pogledov preučilo vsebino poročila in podalo svoje mnenje, se je naivno postavila za razsodnika in izdala ostro sodbo, ki je od nje nihče ni pričakoval niti zahteval. Ampak, kakor pravi Šušteršič, junaki stranke so ostali vsaj za silo prijatelji, kar ni slabo.
Tretjič, v slovenskem političnem in medijskem prostoru jahajo jezdeci, ki niso nujno vidni in opazni v javnosti, in ki nosijo v sebi nepomirljiv razkol. Žal se nanje kmalu uglasijo njim podobni ljudje s svojimi lastnimi strahovi in sovraštvom, kar povzroči, da nastane vtis, da se vsi samo še zmerjamo, obsojamo in sovražimo. Slovenija je, gledano globalno in na hitro, žrtev teh redkih posameznikov, ki so s svojimi razkoli razkrili našo globoko čustveno nesamostojnost in reaktivnost, ter našo nezaščitenost in ranljivost, ko vsi samo še krivimo drug drugega za to, kar počnemo sami, in ko se zdi, da živimo v popolnoma nezaupljivem, nevarnem in tveganem svetu. Odstranitev teh posameznikov iz javnega prostora bo dolga in poštena borba. Potrebno bo veliko prijateljskega zaupanja in pogovorov, veliko javnega razkrivanja malih umazanih podrobnosti in napak, veliko razkrivanja lastnih slabosti in veliko iskrenosti.
Četrtič, v svetu, kjer je pod površino zanikanja in prefidnega govora veliko prikritega sovraštva, ne smemo nikoli uporabljati meril normalnega sveta in kriterijev pridobljenih iz lastnih izkušenj. Perfidnost namreč pomeni, da se vam ljudje na funkcijah lažejo, medtem ko vas mirno gledajo v oči in se vedejo kot nedolžne ovčke. Na primer, neki minister zagovarja prestavitev datuma referenduma s tem, da je referendum, ki ga ima sicer za čisto neumnost, »preveč pomembna stvar«. To je hudo sprenevedanje in anomalija javnega govora, zlasti ker se vanjo nihče ne obregne in ker s tem uporabljanje besed v javnem prostoru postane izživljanje nad drugače mislečimi. Toda kljub temu, da lahko občasno zalotimo kakega ministra pri sejanju sovraštva, ljudje zelo redko pridemo v stik z zgoraj omenjenimi ljudmi, zlasti pa jih ne vidimo takrat, ko so v akciji. Zato moramo to, kar se nam zdi verjetno, vedno preveriti ob tem, kar se dogaja, in ne s tem, kar bi bilo za nas normalno in kar si želimo ali nam je všeč. Velikokrat berem, kako ljudje pri nas veselo izjavljajo, da ne verjamejo v zarote in stare sile in strice iz ozadja, in ko to rečejo, so celo ponosni nase, ker mislijo, da so s tem s stvarjo opravili in da so naredili nekakšno herojsko miselno delo. Oni ne verjamejo v zarote in zato zarot ni. Ni prisluškovanja, ni tajnih služb, ni medijskih podtikanj niti montiranih sodnih procesov. Oni živijo v normalnem svetu in hočejo še naprej živeti v takem svetu, in kdor tega ne vidi tako, je nenormalen. Toda stvar sploh ni taka. Samo pomislimo: kakšna zarota pa bi to bila, da bi zanjo vedeli vsi in jo vsi prepoznali. Na primer: potem ko smo desetletja poslušali zgodbo o hrabrem uporu komunistov aprila 1941 zoper pakt med kraljevino Jugoslavijo in nacistično Nemčijo, smo lahko po odprtju arhivov v Londonu prebrali, da je oficirski puč financirala tajna služba Velike Britanije. Temu lahko rečemo zarota ali pa poiščemo boljši izraz, toda to ne spremeni dejstva, da je šlo za dogajanje, ki je bilo povsem prikrito in je vplivalo na nadaljnji razvoj dogodkov.
Mišljenje, da zarot ni in jih tudi ne more biti in da kdor vanje verjame, je bedak, je velika poenostavitev in velika zmota črno-belega razmišljanja, po katerem ima vedno lahko prav samo ena od obeh strani. Lahko namreč, da v splošnem ni zarot, toda to ne izključuje dejstva, da so se vedno bolj ali manj uspešno tudi dogajale. Mišljenje, ki pravi, da zarot ni, in da zato pri nas »najverjetneje« živimo v »še kar normalnem« svetu, se lahko hitro izkaže za sestavni del zarote oz. njenega zanikanja, ki prispeva k pasivizaciji javnosti in zapiranju oči pred neprijetnimi dejstvi, ki so vsem na očeh. Če zarot ni, potem lahko prikrito počnemo karkoli, ne da bi bilo s tem kaj narobe. Če ni zarot, potem nismo daleč od razmišljanja, ki pravi, da tudi storilcev ni.
Petič, ne drži samo, da lahko spremembe v svetu povzroči že majhna skupina zvestih in iskrenih ljudi, ampak je to tudi edini način, da se v svetu sploh kaj spremeni na bolje (M. Mead). Glede na to, da boste pri nas zaman iskali nekoga na funkciji ali s težo v javnosti, ki bi povedal o sebi kaj ranljivega in pokazal, kako v življenju ne moremo uiti svojim strahovom ali kako težko je premagati lastne skušnjave, grešnost, nasilnost, pohlep, laž ali oblike odvisnosti, zdaj ostane samo še vprašanje, kdo bo pri tem prvi.
Dr. Tomaž Erzar je sodelavec in soustanovitelj Študijsko-raziskovalnega centra za družino (ŠRCD) v Ljubljani, ki skupaj z ustanovo Memores, Radijem Ognjišče, spletnim medijem Časnik in drugimi sodelavci za leto 2015 pripravlja niz dogodkov in dejavnosti v zvezi z obeleženjem sedemdesetletnice konca druge svetovne vojne pod skupnim imenom “Resnica in sočutje 1945-2015”.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
