Zadnje tedne in mesece nas naši mediji obilno zalagajo z objavami o Cerkvi in njenih najvidnejših predstavnikih. V njih izstopa iskanje »velikih zgodb«, pri čemer se težko znebimo občutka, da tovrstno poročanje – poleg zgolj na sumih temelječega jemanja dobrega imena najvidnejšim cerkvenim predstavnikom – spremlja namen popolne moralne diskreditacije Cerkve, spodbujanje proticerkvenega razpoloženja v širši družbeni skupnosti ter smešenje in blatenje škofov, duhovnikov in vernikov.
Primerna tarča slovenskih medijev lahko kaj hitro postane vsakdo izmed nas, dovolj je že, da smo katoličani! O tem smo se lahko prepričali ob nedavni objavi v Delu, ki postavlja pod vprašaj strokovnost priznanega slovenskega znanstvenika prof. dr. Jožeta Balažica in Inštitut za sodno medicino, katerega predstojnik je. Oboje zgolj zato, ker dr. Balažic v javnosti ne skriva, da je katoličan in ker je ob nedavnem družinskem referendumu v javnosti izrazil svoje osebno nasprotovanje družinskemu zakoniku.
Vsi, ki prof. dr. Jožeta Balažica poznamo osebno, vemo, da ga pri njegovem delu poleg številnih drugih odlik, spremljata nesporna strokovnost in izjemen etični čut. Zato je blatenje njegovega imena in diskreditacija njegove strokovnosti s strani medijev toliko bolj zavržna.
Ustava RS vsem državljanom in državljankam zagotavlja enakost pred zakonom, svobodo izražanja in svobodo vesti . V primeru medijske obravnave prof. dr. Jožeta Balažica gre torej za očiten primer javne diskriminacije posameznika na osnovi njegovega verskega prepričanja, ki ne sodi v sodobno demokratično družbo.
Lahko se samo vprašamo, ali bi se naši mediji podobnega poročanja poslužili tudi, če bi na istem (uglednem) delovnem mestu bil npr. ateist, musliman, jud ali pa nekdo, ki je v javnosti ob spornem družinskem zakoniku zagovarjal drugačno mnenje kot dr. Balažic. To seveda ne pomeni, da bi dejanje bilo manj zavržno, žal pa lahko ugotovimo, da bi bilo v takem primeru tovrstno poročanje manj verjetno.
Ob tem se ni lahko znebiti vtisa, da je namen takšne medijske obravnave katoličanov slednjim sporočiti, da je bolje, da o svojem prepričanju molčijo in ga skrivajo, saj se v nasprotnem primeru zna zgoditi, da bodo deležni diskreditacije, neutemeljenega vnašanja dvoma v njihovo strokovnost in v najslabšem primeru, izgube svojega delovnega mesta.
Preganjanje ni v zgodovini Cerkve nič novega. Tistim, ki so deležni preganjanja, ker živijo to, kar so v svojem srcu spoznali, da je prav, pa velja naše iskreno občudovanje zaradi njihovega pričevanja, spodbuda k vztrajanju v dobrem in pogumu ter nenazadnje evangeljske besede: »Ne bojte se« (Lk 12,4).
dr. Mojca Bertoncel, Reteče
