Koga sploh moti zvonjenje?

Zvonjenje je pesem v primerjavi s hrupom prometa in strojev

Zadnje čase se zopet veliko piše o problemu zvonjenja, pa ne samo v Dolini pri Trstu, ampak tudi še kje drugje. Ker sem se sam srečal s podobno nevšečnostjo, bi se vseeno rad obregnil ob dogodek v Dolini pri Trstu.

Kdaj zvonjenje moti in koga sploh moti?

Najprej: kdaj zvonjenje moti in koga sploh moti? Če se zvonovi ne oglasijo redno ob običajnem času, navadno dobi duhovnik kup telefonskih klicev, zakaj ni zvonilo. To se dogaja, ko so v zvoniku kakšna dela. So pa tudi dogodki, ko zvon zvoni več, kot je v navadi. Tudi ob takšnih dogodkih so zopet vprašanja: »Zakaj toliko zvoni?« Tu je običajno odgovor: »Ker se opravlja delo pri mehanizmu za zvonjenje.« Če naj serviser preizkusi, ali je delo dobro opravljeno, ali zvonovi pravilno zvonijo, so ustrezno uglašeni itd., pač mora sprožiti zvonjenje. Tako imamo pred seboj dvoje dogajanj: zakaj ne zvoni in zakaj več (preveč?) zvoni. V obeh primerih so bili običajno tisti, ki so se zanimali, s pojasnilom tudi zadovoljni.

Običajno se več zvoni za pogrebe. Dolžina zvonjenja je odvisna od krajevnih navad. Ponekod zvonijo več, drugod manj, so pa tudi cerkveni pogrebi, pri katerih se ne zvoni.

Zvonjenje imamo v glavnem avtomatsko urejeno in običajno traja dve minuti. Mislim, da to ni nobeno pretiravanje. Zvonjenje ima tudi svoj urnik: zjutraj, opoldne in zvečer. Običajno so problemi zaradi jutranjega zvonjenja. Danes je zakonsko urejeno, da se zvoni ob sedmih. So pa tudi vasi, kjer zvonijo ob šestih ali celo prej, ko se začne svitati. To so dogovori med prebivalci, ki obstajajo kot nekakšna vaška tradicija. Prav tako večerno zvonjenje naznanja začetek mraka. Opoldansko običajno ni moteče, ker je drugega hrupa veliko v okolju in se zvoki pomešajo ali pa ljudi ni doma.

Sodišče odločilo, da je treba petelina, ki je pel ob štirih zjutraj, utišati

Zvonjenje postaja moteče v glavnem tedaj, ko se v vas kdo priseli, ki mu zvonjenje ni domače. Ti priseljenci tako na žalost velikokrat prinesejo v naše vasi razdor, katerega vzrok pa ni samo zvonjenje. Naj naštejem samo nekaj primerov. Po naših vaseh imamo pse, ki se običajno svobodno gibljejo po dvorišču, ki je zaprto. Zlasti ponoči se hišam približuje divjad, lahko pa mimo zaide ta ali oni, in tedaj psi lajajo. To je navadno za vaščane normalno, prišleke pa moti. Tako se problem lajanja na žalost velikokrat konča celo na sodišču. Še bolj zanimivo je petelinje petje. Petelini pojejo, ko se svita, to je poleti nekako okrog štirih zjutraj. Tudi tak primer je že končal na sodišču, to pa je gospodarju, ki je bil lastnik ob štirih zjutraj pojočega petelina, izdalo odlok, da ga mora utišati, kar po zdravi kmečki pameti pomeni ubiti.

Pri meni sta se oglasila zakonca, ki sta kupila stanovanje s pogledom na zvonik, češ tako lep pogled imava iz stanovanja … A prišla sta se pritožit, zakaj zvoni. Ne kdaj, koliko časa, ampak zakaj(!) zvoni. Ko sem vprašal, katere veroizpovedi sta, sta oba hkrati rekla: »Katoliške, saj sva cerkveno poročena!« Ostrmel sem. Kaj naj rečem, če sta verna, pa ne vesta, zakaj zvoni vsaj trikrat na dan? Tukaj ni šlo za urnik, ampak zakaj sploh zvoni!

Zvonjenje jih moti zaradi tihega odpora proti veri in Cerkvi ter vsemu, kar sodi zraven

Zadnje čase smo priča raznih peticij, ki jih nekateri organizirajo proti urniku zvonjenja ali celo proti zvonjenju, češ da onesnažuje(!) okolje … Če podrobneje pogledamo te peticije, vidimo, da se podpisujejo v glavnem tujci, domačinov ni veliko. Med podpisniki se dobijo tudi takšni, ki živijo v okolju, koder se zvonjenje sploh ne sliši. Prav zanimivo!

Problem zase je tudi bitje stolpne ure. Stari avstro-ogrski način, ki smo ga poznali in ponekod še živi, da ura bije dvakrat – polno uro in pol, lahko pa tudi četrt, pol in tri četrt poleg polne ure, je že marsikje ukinjen. Srečali ga boste še redno po Avstriji, na Madžarskem in tudi na Bavarskem.

Pa še razmislek: zakaj je problem zvonjenje? Zakaj nekatere moti? Poleg odgovorov, da se pač ne da spati, počivati, da otroke zbudi …, obstaja še neki drug razlog, ki ga radi obidemo. To je tihi odpor do vsega, kar je versko, in zvonjenje seveda tudi spada sem. Tisti, ki menite, da pretiravam, se motite. – V sedanjem času je močan odpor do vsega, kar zadeva vero in Cerkev. Ta odpor se vedno bolj zapaža tudi pri navideznih vernikih, zato ni taka težava v kraju dobiti dovolj podpisov proti zvonjenju, proti procesiji … Edino, v kar se ti naši dobrotniki še niso začeli zaganjati, so pogrebi. Velika večina nas še vedno živi v nekem času, ki ga ni več. Ni ga odpihil covid, ampak družba, ki postaja vse bolj razkristjanjena, protiverska.

Tako spoznamo, da ob vseh teh naših kvaziproblemih glede zvonjenja ni vprašanje zvonjenje kot tako, kot se na veliko piše, ampak odpor do Cerkve in s tem tudi do vere nasploh.

Nekateri pokončni so se znali postaviti za zvonjenje

Ob koncu naj navedem še en primer. V polpreteklem času so v Tolminu zapazili, da ko zvoni, je televizijski program moten. Duhovnik je poklical tehnike in ugotovili so, da se tega ne da odpraviti. Šlo je za dobre tri minute. Uradni prijatelji Cerkve so nahujskali nekega moža, ki je bil napol slep, da je hodil od trgovine do trgovine in od lokala do lokala in povsod postavljal isto vprašanje: »Tudi pri vas ne vidite televizije, ko zvoni?« Tako je prišel tudi do brivca. Ko ga možak vpraša, mu brivec odgovori: »Ti, sliš, ko zvoni, mi molimo, ne gledamo televizije!« Tedaj se je možicelj zbrihtal, da so ga pofarbani Tminci nafarbali, in jo je tiho pocvirnal domov.

Ob rob naj dodam še košček polemike, ko je leta 2009 vršalo po Ljubljani zaradi zvonjenja. Med drugim je bila zahteva, da utihnejo šišenski zvonovi. Domačini so se temu odločno uprli in zvonovi zvonijo še danes. Takle je bil pa eden od odgovorov domačina:

»Cerkve so stale tam, že precej predno ste se vi blagovolili preseliti v njihovo bližino. Kdo vas je pa prosil, da greste tja? Obstaja cel kup lokacij bolj stran. Kolikor vem, je vedno prišlek tisti, ki se prilagaja. A Celovško cesto boste tudi zaprli, da ne bo ponoči hrupa? Pa železniški promet prepovedali? Pa letala? Malo ste občutljivi, ker je to ravno cerkev, se mi zdi! Mene ne moti, pa sem sto metrov od turna, v isti višini in je zelo glasno. Pa spim brez posebnih težav.«

Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj, ki je danes ogrožen, podprete z donacijo.