Predsednik Republike dr. Danilo Türk je 13. julija skupaj z italijanskim in hrvaškim predsednikom v Trstu opravil simbolno gesto poklona požigu slovenskega Narodnega doma in spomeniku ezulom. Nič zato, da je od dogodka minil že več kot mesec; vprašanje zapletenih odnosov med Italijo in Slovenijo nas bo zaposlovalo tudi še vnaprej, kljub omenjenemu dogodku.
Predsedniku Peterletu obiska v Trstu ne bi odpustili
Lojze Peterle, predsedniški kandidat na volitvah leta 2007 si je lahko oddahnil. Ko bi po kakem naključju tedaj postal predsednik in letos spomladi prejel vabilo italijanskega predsednika in dirigenta Mutija na dogodek v Trstu ter bi se ga tudi bil udeležil, bi doživel podoben napad kot ob nesojenemu Oglejskemu sporazumu. Očitali bi mu, da se je podvrgel italijanskemu diktatu, diktatu tistega (komunističnega!) italijanskega predsednika, ki je kljub svojim političnim koreninam “Slovane” označil za barbare in povsem pozabil na fašistično barbarstvo; očitali bi mu, da je pristal na format (italijanski, slovenski in hrvaški predsednik), ki ga je Italija vedno preferirala, a se mu je Slovenija doslej uspešno izogibala, saj so problemi med Italijo in Slovenijo na eni strani in Italijo in Hrvaško na drugi, različni. (Ta format je spet Slovence in Hrvate vrgel v skupni koš “Slovanov”, besedi, ki je vsaj v Trstu vedno imela slabšalen pomen.)
Predsednik dr. Türk v Trstu ni naredil nobene dramatične napake. Nekaj velja že to, da je na spletni strani urada italijanskega predsednika objavljena izjava treh predsednikov tudi v slovenščini (in hrvaščini) – http://www.quirinale.it/elementi/Continua.aspx?tipo=Comunicato&key=10484
Tudi za Italijo le prvi korak do sprave?
A dogodek – majhen, kakor je, za spravo med narodoma, a hkrati verjetno že prevelik za nacionalistični Trst – je lahko le začetek dolge poti do sprave. Bati se je, da ga Italija vidi drugače, kot zaključek te poti, morda celo kot dovolj velik razlog, da prične pogumneje odpirati vprašanje fojb. V omenjeni izjavi je veliko govora o prihodnosti, a zelo nedoločljive besede o preteklosti.
Do spomina na fojbe ima Italija vso pravico in Slovenija bi morala poskrbeti, da lokalni prenapeteži ne preprečujejo spominskih obiskov brezen, ki so na slovenski strani. A Slovenija – vsaj tako kot Avstrijo spominja na Avstrijsko državno pogodbo – bi morala Italijo spomniti na zločine fašizma, na izpolnjevanje pravic Slovencev v Italiji in nenazadnje na skupno poročilo slovensko-italijanske mešane zgodovinsko-kulturne komisije (http://www.mzz.gov.si/fileadmin/pageuploads/Zakonodaja_in_dokumenti/dokumenti/Porocilo_SIZKK.pdf ) , ki je že pred dolgimi leti nastala na uradno pobudo obeh zunanjih ministrstev in predstavlja strokovno soglasje zgodovinarjev obeh držav, a ga italijanska politika sramežljivo skriva.
Italija, soseda s tveganjem
Italija ostaja naša najbolj nestabilna soseda. Če ne bi evropskemu jugu po drugi svetovni vojni grozil komunizem, če ne bi Italija bila za ZDA tudi strateško izjemno zanimiva, in če ne bi iz vseh teh razlogov Italija postala članica NATO in EU, bi jo še veliko bolj kot jo sedaj še naprej pestile politična nestabilnost, revščina juga in organizirani kriminal. Fenomen Berlusconi je produkt teh razmer in morda bo produkt teh razmer tudi vzpon nekdanjega neofašističnega voditelja Finija.
Slovenija s to državo meji, z njo deli tudi sila neprijetno zgodovino, tik za mejo, prav tam, kjer je tudi slovenska manjšina, pa je tudi najbolj trdo jedro italijanskega nacionalizma. Kot taka soseda predstavlja za Slovenijo tudi določeno tveganje, za katerega se zdi, da ga Ljubljana podcenjuje ali celo ne razume.
Se bo po letošnjem dnevu spomina v Trstu italijanski predsednik prišel prihodnje leto poklonit v Gramozno jamo ali na Cesto pri Ajdovščini ali na Bazovico pri Trstu? Za začetek bi – v duhu sprave – na komemoracijo ob mestu katerega izmed fašističnih zločinov morala uradna Ljubljana povabiti vsaj italijanskega veleposlanika.
Priporočeno branje: Bruno Volpi Lisjak, Tržaško morje, Založba Libris
Foto: Wikipedia
