Kdaj je uboj postal človekova pravica?

30
Nikolina Nakić
Nikolina Nakić

Nikolina Nakić je blogerka, novinarka Večernjeg lista in kolumnistka spletne strani Bitno.net. Je mati štirih otrok, tudi deklice Marije, ki ima avtizem. Konec novembra 2014 je bila novinarka prijavljena častnemu razsodišču Hrvaškega novinarskega društva zaradi članka, v katerem kritizira abortus, opozarjajoč, da se uboj nedolžnega bitja ne more imenovati človekova pravica.

Pravzaprav se ne bi smela roditi

Dolgo se že pripravljam pisati o tej težki, boleči in izredno čustveni temi. Morda je prava priložnost obeležitev dneva življenja.

Kje naj začnem? Morda je najbolje – na samem začetku.

Pravzaprav se ne bi smela roditi. Mama je zanosila kot sedemnajstletna gimnazijka, ki je imela odlične ocene, vse je še imela pred sabo. Moj oče je bil štiri leta starejši študent, brez prihodkov, možnosti za odločanje skoraj nista imela. Pritiski so bili veliki, od očitkov o uničeni prihodnosti do sramote, ker se poročata tako mlada, stara le 17 in 21 let.

Takratni šef Petrove bolnice v Zagrebu je bil mamin daljni sorodnik. Poslali so jo k njemu, ubogo, preplašeno, da »reši stvar«.

Zdravnik je obžaloval, češ da je za abortus prepozno… čeprav ni bilo. Ta človek me je prvi prijel v roke, zdravega in okroglega otročička, rojenega ob terminu poroda. Komaj rojeno me je nosil naokrog govoreč: Poglejte, kako lep otrok! To je otrok ljubezni!

Pa tako malo je manjkalo, da se nikoli ne bi rodila. Le ena odločitev, le trenutno usmiljenje je odločilo o življenju, o meni, o mojih otrocih, ki se nikoli ne bi rodili, o možu, ki ga nikoli ne bi spoznala… koliko usod je odvisnih od ene tanke nitke. Tudi če se ta svet ne bi spremenil, se je moj mali svet nepovratno spremenil.

Vsak, prav vsak abortus je taka zgodba. Zgodba o prekinjenem življenju, zgodba o spremenjenih usodah, ki bi se dotaknile mnogih, a se to nikoli ne bo zgodilo. Razen s pomočjo molitve.

Vsako leto na Hrvaškem naredijo od 35 000 do 40 000 splavov

Vsako leto na Hrvaškem naredijo od 35 000 do 40 000 splavov. Poročila Hrvaškega zavoda za javno zdravstvo (HZJZ) se vrtijo okrog številke 5000 (to je 13 abortusov dnevno na Hrvaškem – prosim vas???). Problem je, da so prikazani samo abortusi, prijavljeni v bolnišnicah. Ker se cena abortusa vrti okrog 2000 hrvaških kun (262,86 EUR, povprečna plača na Hrvaškem leta 2013 je bila 710 EUR – op. Vadnjal), se ženska in zdravnik pogosto pogodita za nižjo ceno, poseg pa se prijavi kot pregled, krvavitev, slabost ali se ga evidentira kot nevarnost spontanega splava in se ga tako lahko opravi kot nujno kiretažo (abrazijo). Kdo sploh lahko kontrolira, kaj se godi za zaprtimi vrati ambulante?

Kako smo prišli do tako grozne številke 40 000? Po logični poti in z enostavnim računom. Če bi statistika HZJZ držala, bi pomenilo, da je na Hrvaškem glede na število zanositev zelo poraslo število spontanih splavov in ostalih porodnih zapletov. Matematično gledano to pomeni, da je število zapletov v nosečnosti poraslo za 300 odstotkov! Mar ne bi moral biti ta podatek alarmanten za naše zdravstvo… a se kljub vsemu molči! Zakaj? Zato, ker vsi poznajo resnico.

Da je stvar še hujša, bi bilo ravno to število 40 000 ubitih otrok na leto dovolj, da se obrne negativni trend upadanja prebivalstva na Hrvaškem.

O čem pravzaprav govorimo?

Abortus je vsaka legalna prekinitev nosečnosti na zahtevo nosečnice. V Jugoslaviji je dovoljen od leta 1952 z Uredbo o postopku za dovoljeno odpravo plodu. Nadaljnje liberalizacije so se zgodile v letih 1960 in 1969 (Splošni zakon o prekinitvi nosečnosti).

Trenutno je v veljavi zakon iz leta 1978, po katerem je dovoljeno prekiniti nosečnost do desetega tedna, kasneje pa po odobritvi zdravniške komisije.

Abortus v zgodnji fazi naredijo z vakuumskim izsesavanjem, s katerim otroka izsesajo. Od 15. tedna nosečnosti dalje se otroka kirurško odstrani – odpre se vrat maternice, za odstranitev fetusa uporabljajo klešče in sesalno cev. Poseg, opravljen od 20. tedna nosečnosti dalje, je pozni splav. Leta 2012 je v eni od zagrebških bolnic mati splavila otroka z dawnovim sindromom v ŠESTEM mesecu nosečnosti! Komisija je, seveda, postopek odobrila. V plodovnico so vbrizgali hipertonično raztopino soli, ki je razjedla otrokovo telo tako od zunaj kot od znotraj, saj je otrok požiral plodno vodo. Umiranje otroka v najtežjih mukah traja do 48 ur, nato se inducira porod mrtvega otroka, ki ga odvržejo v smeti ali zažgejo z ostalimi biološkimi odpadki.

Le otrokove duše niso mogli zažgati, niso je mogli uničiti.

Sprašujem vas – kaj je z nami?!

Sprašujem vas – kaj je z nami, kaj je s celim svetom, da zločin prikazujemo kot človekovo pravico? Kaj se nam je zgodilo? Zakaj zmanjšujemo grozo detomora z opravičili, da bi se abortusi tako ali tako delali v nehigieničnih temnih kleteh? In s pletilkami? Da, veliko bolje je, da se otroci ubijajo v sterilni belini, s kirurškimi rokavicami za enkratno uporabo, s sterilnimi inštrumenti… vse je lepo, čisto, bleščeče, očiščeno z domestosom, tisto malo krvavo pa vržeš v smeti, kot da se ni nič zgodilo.

Ženske so vsaj lahko izbirale. Slabo so izbrale, a so vsaj lahko izbirale. Ubiti otroci pa niso imeli nobene druge možnosti, kot postati mali mučenci – kajti prav to so.

Abortus NIKOLI ni rešitev. Prinaša smrt, krivdo, prinaša žive rane, ki se celo življenje gnojijo in nikoli zacelijo, ker se ne morejo zaceliti – ker je najtežje oprostiti sebi.

V poskusu, da bi opravičili tisto, česar se opravičiti ne da, se zapletamo v lastne laži, prepričujemo sebe in druge, da se življenje ne začne s spočetjem. A ravno stroka v Petrovi bolnici je jasno, glasno in odločno povedala, da se življenje, človeško življenje začne prav takrat, z združenjem moške in ženske spolne celice. Enostavna resnica. Vse drugo ne pije vode.

Ženska sem. Ponosna sem, da sem ženska. Ponosna sem na to, da sem različna od moških, brezmejno sem ponosna na biološko danost, da je moje telo sposobno biti dom novemu človeškemu bitju. Da je sposobno roditi otroka. Z vsem srcem si prizadevam, da ženske nič ne izgubljamo v odnosu do moških. Tudi moje sanje so družba pravičnosti in enakih možnosti.

A abortus ni pravica, ne želim ga kot pravico in grozno mi je ob dejstvu, da obstajajo ženske, ki ga imenujejo »ženska pravica«. S tem onečaščajo svojo bit, svojo posebnost, svojo izjemnost, del Marije, ki jo ima vsaka ženska v sebi. Na kratko – odrekamo se svoje ženskosti in svoje človečnosti.

Že ena prižgana sveča razsvetljuje mrak

Pred nekaj dnevi sem na računalniku zagledala napovednik za film o abortusu, na naslovnici je resnično pretresljiva slika (nisem je hotela vstaviti v besedilo) abortiranega otroka, poleg krvave glavice stoji kovanec. Moj jek, vzdih, je pritegnil pozornost devetletnega sina Roka, ki se mi je prikradel za hrbet in videl sliko (ki sem jo takoj zakrila, a ne dovolj hitro). Na njegovo vprašanje, kaj je to, sem mu povedala resnico, na najblažji način, na kakršnega sploh lahko otroku razložiš nerazložljivo. Vprašal me je samo še to, ali se to počne tudi v bolnišnici v našem mestu. Odgovorila sem – da.

Naslednje jutro, bila je nedelja, se je prikradel do moje postelje, me poljubil in mi rekel: Mama, zbudi se, poglej, kako sončen dan je zunaj! Kaj meniš, se skupaj sprehodiva do bolnišnice, da preprečiva uboj enega otroka?

Ta nedolžni otroški pogled in dobrota v njegovih iskrenih črnih očeh so mi zvabili solze v oči. Naj bi mu rekla: Sin, kaj pa lahko midva storiva? Kaj lahko mi ubogi spremenimo v tem hudobnem svetu?

Potem pa sem se spomnila svojega obiska v Majčinem selu v Medžugorju pred nekaj leti. Ko sem prispela tja, sem bila globoko ganjena nad ljubeznijo, skrbnostjo in dostojanstvom, ki je nudeno ženskam, ki so od vseh zapuščene, dobesedno nagnane na cesto. Kljub temu so se prav odločile. Vsak prostor v tem kompleksu je spominjal na ljubezen in mir, vse je bilo urejeno, čisto in veselo. Pričakovali bi turoben kraj, nesrečne usode, žalostinke? Presenetilo bi vas! Tam se je slavilo Življenje.

V nekem trenutku sem začutila, da me obvladujejo čustva in iz kapelice sem pobegnila v bližnji WC, da sem se zjokala. To so bile solze sreče, solze ganjenosti, nekaj je bilo tudi mojih, saj sem bila takrat v sedmem mesecu nosečnosti, ki jo je lahko rešil le čudež. Dvignila sem glavo in zravnala ramena, da lahko ponosno naprej nosim križ, ki je skrivnostno darovan samo nam ženskam.

Nedavno me je osrečila prebrana novica, da se je oglasila neka ameriška organizacija za zaščito tradicionalnih družinskih vrednot ter rekla: Zgledujmo se po mali katoliški Hrvaški! Spomnila sem se besed blaženega Janeza Pavla, ki nam je ob obisku naše domovine dejal: Hrvati ste luč Evrope!

Smo na dobri poti. Že ena prižgana sveča razsvetljuje mrak. Naša generacija ima možnost narediti nekaj za nas, za naše duše, naš narod in svojo domovino. Te možnosti ne smemo izpustiti.

In ko vas bo nekoč vaš otrok prebudil, tako kot je mene, in vprašal – mama, ata, kaj si ti naredil? – pazite, kaj mu boste odgovorili. Ker bo v vaših očeh prebral resnico in bo to vašo resnico nosil s sabo v življenje. Kakšna bo ta resnica, je odvisno od vas.

»Preden sem te upodobil v materinem telesu, sem te poznal; preden si prišel iz materinega naročja, sem te posvetil, te postavil za preroka narodom« (Jeremija).

Z dovoljenjem avtorice je članek prevedla Irena Vadnjal, ki je v članek vstavila tudi mednaslove.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


30 KOMENTARJI

  1. Vsekakor.
    Vendar, če otrok ni zdrav, potem je tudi nosečnost bolezen. Zato se mi medicinski splavi ne zdijo sporni.
    Da bi bil pa splav človekova pravica pa je lahko samo v bolni družbi.
    Podatki najbrž tudi niso točni. 40000 je verjetno preveč. Ampak, to ne spremeni bistva članka. Tudi 5000 je preveč, ker so to splavi zdravih otrok. Še v starih “temnih” časih so v najslabšem primeru punce poslali kam od doma, k sorodnikom, da so donosile, potem pa je otrok bil oddan v posvojitev, če ni šlo drugače. Danes bi to bilo še lažje in bolje za vse.

    • “Če otrok ni zdrav, potem je tudi nosečnost bolezen”???

      Mama je noseča, otrok pa ‘bolan’ – zame gre za dve osebi, ki (trenutno) sobivata, vsaka v svojem “stanju”. In običajna pomoč bolnemu, potrebnemu, ogroženemu ni umor, ampak zdravljenje oz. lajšanje. Kdo nam dovoljuje, da človeka zavržemo kot “škart”?

      Patološka nosečnost ima druge vzroke in simptome – rastoči otrok gotovo ne spada mednje!

      • Ali je nosečnost z otrokom z Downovim sindromom bolezen ali ne? Kot da ni dovolj nesreč že tako.
        Te ljubezni nekaterih staršev do teh ubogih otrok ne morem razumeti. To je izzivanje Boga. Sploh, če je to vnaprej znano.
        Enako kot nosečnost, pri kateri je življenje matere ogroženo. Enako bi lahko veljalo, če je življenje otroka ogroženo.

        • Eno je, če je življenje mame ogroženo. V tem primeru se strinjam, da se reši mamo.

          Drugo pa je, če obstaja tveganje za downow sindrom. Tu obstaja le tveganje. Marsikdo, kjer se je pokazalo visoko tveganje – se je rodil zdrav in normalen.

      • Splav kot sicer kirurški poseg. To sem mislil z medicinskim. Tudi kirurški poseg lahko zavrneš iz raznih razlogov. Ali pa sprejmeš.
        Nosečnost ne šteje med bolezni, moja misel je, da če otrok ni zdrav se tudi nosečnost lahko razume kot bolezen.
        Samo moje stališče, seveda. Nisem pa zdravnik. Morda bi kakšen @sarkazem lahko kaj bolj pametnega povedal.

  2. Malo provokativno vprašanje za naše gejevske aktiviste.

    Če bi se izkazalo, da se da že pri nerojenem otroku ugotoviti spolna usmerjenost – a bi v tem primeru splav dovolili? Ali bi bila to homofobija?

  3. Problema splava se lotevate na napačnem koncu. Splav ima v zahodnem svetu avreolo učinkovitosti, tako da se koncept samo še širi naprej.

    Naj utemeljim. Kupite kdaj v samopostrežni sir? Vas zanima, odkod mleko zanj? Verjetno si predstavljate, da se je tako kot pri vaši babici kravica pasla na travniku in ko je teliček že zrasel, so ga odstavili in mamico molzli naprej. No, ni več tako. Že zdavnaj so "tehnologijo" "izboljšali" in na večjih farmah namenjenih "proizvodnji" mleka je teliček škart, ki se ga ubije ob rojstvu. No, tudi ta "postopek" so že izboljšali in dandanes (pa ne le v Novi Zelandiji…) krave umetno oplodijo in nato se v visoki brejosti sproži splav. Takšno kravo lahko molzeš že mesec do dva prej kot sicer. Tehnološki napredek. Splav je najbolj učinkovito orodje v živinoreji. Gotovo bodo kmalu podoben napredek dosegli tudi na farmah kokošjih jajc…

    Dobro vemo, čeprav si mnogi mašijo ušesa, da je naš odnos do živali močno koreliran z odnosom do ljudi. Svetovni vojni sta bili klavnici tako za ljudi kot za živali. Civilizacije, ki se okrutno znašajo nad ljudmi, se enako okrutno znašajo nad manj srečnimi ljudmi. Po drugi strani pa ni presenečenje, če demilitarizirana država prepove tudi športni lov prostoživečih živali.

    Tako da vi kar lajnajte, da je splav človeka umor. Dokler bo splav pri kravah veljal za izjemen napredek, ki omogoča konkurenčno prednost in nekaj centov cenejši sir, bo v naši družbi podoben odnos do splava. Ženska, ki splavi, ima vendar konkurenčno prednost, saj prej lahko napreduje po plačilni lestvici kot tista, ki donosi in da otroka naprej v posvojitev.

    Mislite, da boste en problem na silo ali z uvidom in razsvetlitvijo človeštva rešili, medtem ko si boste za drugega mašili ušesa. Naj vam pošteno zaupam, da tako naša družba ne deluje. Enostavno Sizifovo delo, kako ste se ga lotili.

    • Se pravi: ne primerjava hrušk in jabolk, ampak sira in dojenčka?
      Oziroma: prepovemo mesno hrano (= ubijanje živali) in posledično ne bo več “potrebe” po splavu?

      Ah, verjetno napačno sklepam …

      • Žal ni tako enostavno. Največji ljubitelji živali so ponavadi najbolj kruti do ljudi – oziroma jim primanjkuje empatije in občutka za ljudi.

    • Splav, gejevske posvojitve, na koncu tudi evtanazija – so predvsem sredstva ideološkega boja tistih, ki se imajo za napredne proti drugače mislečim.

      Zato ga tako fanatično zagovarjajo – in ne poslušajo drugače mislečih.

  4. Na Časniku ne morem odgovarjati komentatorjem podpisan s svojim imenom, zato bom Alojzu odgovoril kar tukaj – ločeno od njegovega komentarja.

    Ponekod po svetu so prakticirali detomor, če se je rodila punčka. Gre za zaostale zelo militantne kulture, v katerih so številni fantje umirali kot vojaki. Ali pa za ostanek te preživete miselnosti. In v teh državah je nato nastalo neravnovesje – preveč fantov, ki si ne morejo najti nevest. Tudi če bi tehnologija dopuščala izbiro spola pri otroku, bi bila zelo sporna, saj lahko povzroči neravnovesja.

    Podobno je glede pravice, da se nerojenemu otroku ugotovi spolna usmeritev in splavi le, če gre za heteroseksualnega/homoseksualnega/biseksualnega bodočega človeka… Povzročila bi odklone od naravnega deleža homoseksualnih posameznikov v dobro delujoči človeški skupnosti.

    • Posledice “tehnologije izbire spola” občutijo tudi v tako “napredni” državi kot je Kitajska, ki se je šla socialistično uravnilovko na področju rojstev: če samo eden – naj bo fant!

    • Torej z drugimi besedami – torej lahko splaviš otroka, za katerega obstaja tveganje, da bo npr. avtist ali kaj podobnega.

      Ne smeš pa splaviti homoseksualca… Tipično ideološka delitev.

      Dejansko pri umetnih oploditvah ljudje že lahko izbirajo spol otroka. Predvsem homoseksualni pari dejansko v veliki večini izberejo isti spol, kot so sami.

      Jaz vidim problem pri neravnovesju moški/ženske. Ne vidim pa problema, če se število homoseksualno usmerjenih zmanjša.

  5. Zelo, zelo lep članek in z njim se strinjam popolnoma. Splav je umor. Ne vem, kaj reči v primeru diagnoze z Downovim sindromom. Poznam nekaj družin s takšnim otrokom. Zakaj ne bi vprašali njih, če jim je žal, da so otroka obdržali? Ali še bolje, zakaj ne bi vprašali otroke sami, če bi raje videli, da jih ne bi bilo? Splav je v Sloveniji sveta krava, o njem se skorajda ni dovoljeno pogovarjati. Super je, da se objavljajo taki članki.

    • Saj je neumestno, pa vendarle mogoče k temu pomislek: kaj ko bi kaj podobnega vprašali starše, katerih otroci so popolnoma “zabluzili”, čeprav so bili povsem “normalni” in zdravo rojeni ter vzgajani. Za državo so verjetno večji strošek in za starše večja žalost kot otroci z Downovim sindromom. Pa vendarle ne moreš o človeku takole razpravljati: ne o zdravem ne o “prizadetem” ali drugače stigmatiziranem. V zaupanju v Načrt, ki nas presega, verjamem, da ima vsak svoje mesto in namen; smisel zase in za okolico.

    • V Sloveniji se o tem ne da pogovarjati, ker je to predvsem ideološka tema – ki za levake predstavlja nedotakljivo zmago nad ostalimi.

      In sem spada splav, feminizem (smo videli, kako so feministke preprečile kongres ženstvenih žensk), gejevski aktivizem, pripravlja se pa tudi že evtanazija.

  6. Ženska, ki splavi, ima vendar konkurenčno prednost, saj prej lahko napreduje po plačilni lestvici kot tista, ki donosi in da otroka naprej v posvojitev.
    ====================
    Od vsega blebetanja, vendarle ena pametna misel, Igor.

      • Predpostavljam, da je Igor to mislil dovolj sarkastično. Za našo megamarket kulturo se zdi misel aktualno resnična. Če ne končaš šole si mrtev. Kako torej drugače rešiti najstniško nosečnost, recimo. Ne dvomim, da marsikdo gleda na splav na način.

  7. Kdaj je uboj postal človekova pravica?

    Od takrat, ko je človek rekel, da Boga ni in da on, človek določa pravila. Torej iz davnih časov je to tako. Nazadnje pa je v naši kulturi to znanstveno utemeljeval Darwin oziroma pozneje evolucionisti in vladajoči so imeli znanstveno pokritje za svoje zločine.

  8. Marta, žal ne morem urejeno sodelovati v debati, ker "Časnikov" WordPress pozna samo nekatere črke s slovenske tipkovnice. Tako z vaše tipkovnice prepozna č, ć, ki je takoj zraven njega, pa ne. Ker se ne nameravam odreči svojemu priimku, pač pišem odgovor tukaj spodaj.

    Seveda ima največje probleme ravno najštevilčnejši narod na svetu. Ravno Kitajce sem imel najbolj v mislih. Zdaj jih tepe tradicionalistično razmišljanje, da je moški spol boljši. In imajo tam rojene punce večjo izbiro kot fantje…

    In še glede jabolk in hrušk, sira in zarodkov. Seveda je tako zelo preprosto. Odnos do živali je močno koreliran z odnosom do ljudi.

    Drug primer. Odrasli, ki tepejo pse, so bolj nagnjeni k brutalnemu fizičnemu kaznovanju otrok. In obratno. Starši, ki se jim ena po riti ne zdi nič narobe, bodo prej udarili psa. Ne samo, da obstaja korelacija, ampak se da z istimi metodami lotiti obeh problemov. Če nočete, da se otroci med seboj tepejo, jim prepovejte tepsti živali. Če jih boste nagovarjali k pretepanju živali, potem vaš otrok v gruči takšnih otrok ne bo varen. Tudi če mu najamete varnostnika! Veliko enostavneje je privzgojiti ustrezen odnos do nasilja nad vsemi živimi bitji v paketu, kot graditi visoke plotove svojemu getu.

    V primeru splava pa besedo varnostnik samo zamenjajte z zakonodajalsko prisilo. Ne, s prepovedjo splava pri ljudeh ne boste dosegli prav ničesar, dokler ta ista družba potiska prehrambeno industrijo v sistematične splave pri kravah ter potrošnike potiska v medijsko temo glede tega. Ta tema je za medije tabu. O tem nihče ne govori. In podobno dejstvo, da veliko punc mora splaviti, ker sicer izpadejo iz uveljavljenih tokov v naši družbi, ni medijsko zanimivo.

    Še enkrat. Ne bo vam uspelo problema napasti direktno. Samo osmešili se boste kot verski fanatiki. A opozorite na trpljenje živali in ljudje bodo takoj opazili, da se enako pravzaprav dogaja tudi njihovim mladim sosedam. In ukrepali…

    • In podobno dejstvo, da veliko punc mora splaviti, ker sicer izpadejo iz uveljavljenih tokov v naši družbi, ni medijsko zanimivo.
      ==============
      Tudi en dober stavek. Vse drugo pa govoriš o nečem o čemer bi bilo bolje da poslušaš druge. Ne gre ti tole ne o vzgoji otrok, ne o čem drugem.

      Ne bo vam uspelo problema napasti direktno. Samo osmešili se boste kot verski fanatiki.
      ================
      Tudi to je pametna misel. Žal jo potem razveljaviš popolnoma, že takoj v naslednjem stavku.

    • Igor, verjamem, da nam ne bo uspelo ničesar spremeniti, ker je to pravica, ki je zapisana v ustavi. Naprednjekarji brusijo nože proti nekaterim organizacijam že, če samo govorijo proti splavi – kaj bi šele bilo, če bi se hoteli lotiti prepovedi.

      Vaša primerjava s splavi teličkov pa tudi ne pije vode. Ljudje delajo splav že od nekdaj. Znana je metoda ošiljenega korenčka. To lahko pomeni, da delanje splavov nima nobene veze z grdim ravnanjem do živali (in se strinjam, nagnusno je, pa ne samo pri kravah), ali pa, da smo se od nekdaj grdo obnašali do živali in da nam je to prirojeno. Poleg tega verjetno veste, da vam bodo določene osebe, ki bodo z vso silo, že nasiljem, branile pravico do splava, izpraskale oči, če boste kaj žalega storili kaki mački.

      Vem, da splava ne bomo izkoreninili, če ga bomo prepovedali. In še enkrat, težko ga bomo prepovedali. Toda vedno in povsod, kadar nanese beseda na splav, je treba jasno povedati, da je to umor nerojenega otroka in da to pod nobenim pogojem ni sprejemljivo. Pa me prav briga, za kaj me bo kdo imel.

  9. Janez, vem, da so med vegetarijanci mnenja o splavu močno deljena in prepričan sem, da je podobno pri feministkah.

    Zakonska prepoved splava ima od nekdaj slab sloves, ker je šlo za maskiran boj za patriarhalno ureditev. "Kurba, kaj si zanosila? Zdaj pa se še poroči z neodgovornežem. A meniš, da lahko ženska kar sama živi, ali kaj." Zaradi tega z direktno metodo ne boste prišli nikamor.

    Tudi sam imam težave z branilci patriarhalne ureditve in sem bil presenečen, kje sem jih našel. Vi bi zagotovo trdili, da gre za trdnjave levice. Skratka, če dojenčkov ata pove, da si želi skrbništvo za otroka, ga najprej v gostilni vprašajo, če je pedofil. In nato te uradne ustanove tudi še enkrat in v podobnem tonu vprašajo isto vprašanje. Le da sem do uradnih inštitucij (kot odličnjak v šoli) imel privzgojen odličen odnos in sem jih resno jemal. Izkaže se, da boljše odnese tisti, ki jim takoj nazaj zabrusijo, naj podjebavajo koga drugega. Se opravičujem za besede iz mojega prvega jezika, ki veliko natančneje kot katerekoli slovenske opisujejo realnost.

    • Igor, ne verjamem, da boste še prebrali moj odgovor, a vendarle – pa naj gre v zrak. Torej, lahko da imate glede patriarhalne ureditve prav. Toda mene prav malo briga patriarhalna ureditev. Čisto zares. Dol mi visi. Pač pa mi gre za življenje otroka. Za bitje, ki si želi od samega spočetja naprej živeti. To je bistvo vsega. In mi gremo in ga ubijemo tam, kjer bi biti najbolj varen – v materinem telesu. Za mene je čuden, kdor lahko poleg te grozljive realnosti vidi še kake maskirane zarote. Že samo prej omenjeno dejstvo bi moralo biti dovolj, da zmrazi še takega cinika (ne rečem, da ste vi cinik). Še nekaj glede patriarhalnega sistema. Bral sem, da splav največkrat hoče moški, ne ženska. “Draga, ful te imam rad. Ampak veš, zdaj še ni čas za tega otroka.” In ženska splavi. Čez en teden pa: “Draga, saj te imam rad, ampak tvojo prijateljico imam pa še rajši. Saj vem, da boš razumela.” Tak tip si ne zasluži imena človek, ker to ni, pač pa je zoprn mozolj na riti.

Comments are closed.