Kdaj bo naša levica sledila španski in odpravila dediščino nekdanjega režima

4

Kdaj bomo pri nas imeli pogum odpraviti dediščino naše nekdanje diktature? Kdaj bo naša levica sledila španski? In kaj bi se zgodilo, če bi slovenska desna vlada želela glede levičarske totalitarne preteklosti narediti kaj podobnega, kar glede desničarske totalitarne preteklosti počne španska leva vlada?

Španija s svojo izkušnjo državljanske vojne ponuja zanimive zglede za slovensko težavno soočanje s tem tragičnim obdobjem naše zgodovine.

Diktator Franco je dal postaviti spominski kompleks, v katerem ležijo pobiti z obeh strani, kaj pa pri nas?

Nekdanji španski diktator Francisco Franco je dal v štiridesetih letih severno od Madrida postaviti spominski kompleks Doline padlih, ki je seveda – še posebej potem ko so leta 1975 v cerkvi v kompleksu pokopali tudi njega – glorificiral nacionalistično/desno stran v španskem državljanskem konfliktu. Toda kljub temu je že tedaj Franco govoril o spravi; med trideset do štirideset tisoč posmrtnimi ostanki tam pokopanih je kakih 18.000 z republikanske strani.

Poglejmo sedaj nekoliko bolj na vzhod Sredozemlja, k drugemu Francovemu diktatorskemu sodobniku z nasprotnega pola, Titu (in njegovim slovenskim sopotnikom), za katerega v našem prostoru še vedno ni ustaljeno poimenovanje diktator. Nikoli mu ni prišlo na misel, da bi govoril o spravi, kaj šele, da bi v kaki grobnici dal pokopati npr. pobite domobrance. Pri nas se Titovi duhovni nasledniki ne morejo sprijazniti niti s spomenikom na Kongresnem trgu, ki je bil – pač spričo našega stanja duha – zagonetno poimenovan kot spomenik vsem žrtvam vojn in z vojnami povezanim žrtvam na območju Republike Slovenije. Pomemben del naše levice ni pripravljen iti niti tako daleč, kakor je šel fašistični diktator Franco še za časa svojega življenja.

Španska socialistična vlada ne skriva, da želi odpraviti Francovo politično dediščino

Sedanja socialistična vlada je Francove posmrtne ostanke izkopala in jih prenesla na običajno pokopališče. Zares, španska socialistična vlada brska po preteklosti in prešteva kosti: v spominski kompleks bi rada prenesla žrtve, ki so jih Francove čete med vojno pustile po državi brez pokopa ter izdelala njihov register, vključno z registrom DNK. Poleg tega naj bi zakonske spremembe posegle tudi v teme za pouk o obdobju državljanske vojne v šolah. Pristojna španska ministrica na kritike, da ustvarja nove delitve, odgovarja: “Kaj naj rečemo družinam? Nimamo pravice pozabiti, imamo dolžnost spominjati se … Imamo več izginulih kot Čile in Argentina skupaj.”

Kako bi se v primerjavi s Čilom in Argentino odrezali šele bivša SFRJ ali celo že sama Slovenija!? Španski vladni strokovnjaki ocenjujejo, da naj bi Francov režim med letoma 1936 in 1947 pobil med 140.000 in 150.000 ljudi. Žrtev druge strani naj bi bilo približno za tretjino toliko.

Socialistična vlada poleg tega želi spominski park v Dolini padlih zapreti oz. ga povsem prenoviti. V tem sicer nekateri vidijo poskus omejevanja svobode zbiranja. Se bodo torej oglasili španski kolesarji?

Španska vlada ne skriva, da želi odpraviti Francovo politično dediščino.

Kdaj bomo pri nas imeli pogum odpraviti dediščino naše nekdanje diktature? Kdaj bo naša levica sledila španski? In kaj bi se zgodilo, če bi slovenska desna vlada želela glede levičarske totalitarne preteklosti narediti kaj podobnega, kar glede desničarske totalitarne preteklosti počne španska leva vlada?

4 KOMENTARJI

  1. Tito je dal s svojimi v letih po koncu vojne v drzavi s približno 2 krat manj prebivalstva od Španije pobiti po podatkih njegovega lastnega notranjega ministra Rankovica okoli 560.000 ljudi. Da drugih dejanj totalitarne represije ( zapiranj, udbovskih sledenj, zastrasevanj, razlastitev, diskriminacije vseh vrst itd) tu niti ne razclenjujem in kvantificiram. Formalna opozicija režimu ni bila dovoljena, opozicijskemu izjavljanju bi sledil pregon in zapor. V vseh desetletjih njegovega režima ni bil nikjer objavljen noben članek, ki bi sel direktno proti njemu.

    Proti Janezu Janši je dobesedno vsak dan objavljenih na desetine ostrih, sovražnih komentarjev. V bistvu pamfletov oz celo zaklinjanj. Nekaterim, mnogim je to glavno življenjsko početje, ki jim reze nadpovprečne plače. Nikomur se zato se ni skrival las na glavi ali da bi čutil slabih posledic. Nasprotno, promovira jih prej to početje.

    Ampak diktator v njihovih zgodbi ni bil Josip Broz, diktator je menda Janez Jansa. ( Ne vem, ali bi se rezal, ali jokal ob tem maloumju.)

  2. Franco ni bil diktator, ampak je bil katoliški vladar, skupaj s Salazarjem zadnji katoliški vladar v Evropi. Žal se je v njegovo vlado vrinilo ogromno agentov levice in izdajalcev ( predvsem Opus dei ), vključno s človekom, katerega je Franco postavil za kralja, ki so takoj po njegovi smrti spet vzpostavili levičarski režim, ki ne premore niti osnov civilizacijskih pridobitev, to je, da bi vsaj mrtve pustila na miru.
    Primerjati Franca in Tita je čisti idiotizem, vreden Kocbeka in modernistov.

    • Zadnji in po mojem najbolj katoliški evropski vladar po 2. svetovni vojni je bil belgijski kralj Baudouin.

  3. Znanec iz Španija mi je nekoč v pogovoru o Francu povedal, da je Franco zaščitil svoj narod pred trdimi fašisti in enako trdimi komunisti. Ta gospod, moj strokovni kolega, je zelo razgledan, razmišljujoč in preudaren človek, zato sem mu z veseljem prisluhnil in to delim z vami.

Comments are closed.