Kdaj bo ljudstvo pokopalo kralja Petra?

5
Avtor: Boštjan M. Turk. Vir: Siol. Še en regionalno ali celo svetovno pomemben dogodek je tako rekoč nekomentiran smuknil mimo pozornosti domačih medijev, z nekaj izjemami.

Gre za prenos posmrtnih ostankov zadnjega jugoslovanskega kralja Petra, ki je leta 1970 umrl v tujini, potem ko je tri desetletja živel v izgnanstvu. Krsto so iz Chicaga prepeljali v Beograd in jo tam sprejeli z državnimi častmi. Vse je organizirala sedanja srbska vlada, ki je – v primerjavi s prejšnjo – precej bolj levo usmerjena. Srbska država je s tem naredila še en korak k demonopolizaciji zgodovine, kakršne smo se učili v titoističnih učbenikih propadle SFRJ in s kakršno avtorji učbenikov, sicer pa uradni zgodovinarji ZKS in ZKJ (npr. Božo Repe), še danes obremenjujejo osnovno- in srednješolsko mladino. V Srbiji je po rehabilitaciji poveljnika Kraljeve vojske v domovini, Draže Mihajlovića, to bistven korak k uravnoteženju pogleda, predvsem pa k oblikovanju nujnega spoznanja, za kaj je v letih 1941–1945, bolje 1941–2013, v tem prostoru sploh šlo. Šele na teh temeljih je mogoče kakršnokoli sporazumevanje glede vsebine narodne sprave in pogledov v prihodnost.

V Sloveniji bi podoben čudež težko pričakovali. Pri nas v dveh desetletjih nismo bili niti sposobni pokopati ljudi, ki so izgubili življenje v poletju 1945, četudi njihovo število dosega ali celo presega desetino milijona (100.000 žrtev terorja). Na nedavni proslavi slovenske državnosti so celo koalicijski partnerji, ki se razglašajo za neoliberalne (Gregor Virant), nasprotovali umiku rdečih zvezd z obveznega repertoarja parade, kakršen se nam je vzpostavil še v SFRJ in se do danes – mutatis mutandis – ni spremenil.

Avtohtona revolucija, ki je bila izvedena za ceno fizične likvidacije skoraj četrtine slovenskega prebivalstva (sem poleg neposrednih žrtev komunističnega terorja v letih 1941–1945 štejemo tudi ljudi, ki so pred nasilnim sistemom pobegnili na petero kontinentov, njihovo potomstvo pa je danes večinoma asimilirano in za slovenstvo izgubljeno), je prekletstvo naše dediščine, ki ga ne moremo odložiti. Slovenija je tako edina republika nekdanje Jugoslavije, kjer ni bilo preobrazbe v odprti tip družbe, temveč je nekdanjim oblastnikom uspelo zadržati gospodarski in medijski monopol, ki se izraža v t. i. obliki nacionalnega interesa. V tem smo žalostno podobni najbolj problematičnima državama EU, Romuniji in Bolgariji, obvezne vzporednice pa je mogoče potegniti tudi v pas satelitov nekdanje SZ, ki se po načinu upravljanja z državo niso dosti premaknile od sovjetske prakse. Ne Srbija, ne Hrvaška, ne Kosovo, ne Makedonija ne poznajo ničesar podobnega, da o postdaytonski Bosni in Hercegovini ne govorimo.

Kraljestvo nacionalnega interesa se je zdelo s sklepom Ustavnega sodišča, ki je sprostilo uveljavitev zakona o slabi banki in državnemu holdingu, še pred tremi tedni del preteklosti, takšno pot nam je v letu 2012 uspelo prehoditi. Z demonopolizacijo gospodarstva bi dobili bistveno bolj normalen tip družbe, od katerega bi imel korist najprej – navaden državljan. A žal ni bilo in ne bo tako. Rok Praprotnik, čigar investitura na mesto podpredsednika usodne protikorupcijske komisije diši po vplivu odvetnika Mira Senice, je z “dosjejem Janez Janša” državo pahnil v eno od večjih kriz po osamosvojitvi. Zanjo so najprej odgovorni ljudje znotraj Državljanske liste, ki so prvi prijeli za ogenj. Predvsem je tu Gregor Virant: ta še zdaj ne zna pravilno oceniti, v kakšnen kolosalen projekt se je pustil zapeljati (bolje ujeti). Če je leta 1993 z oblikovanjem velike koalicije Lojze Peterle s krščanskimi demokrati ustavljal kolo zgodovine in je leta 1997 isto napako za njim ponovil Marjan Podobnik, zdaj to počne Gregor Virant, s predvidljivimi posledicami tako za državo kot za lastno politično usodo. Ne Peterle ne Podobnik nista preživela. To bo doletelo tudi Gregorja Viranta. Njegova usoda pa bo za spoznanje bolj kruta. Pregrešil se je ne samo zoper logiko zgodovine, temveč tudi zoper njeno etiko. Vse, kar je v življenju dosegel, dolguje namreč okolju Slovenske demokratske stranke ali njenemu predsedniku, od ministrovanja v letih 2004–2008 do vodenja Državnega zbora. Brez Janeza Janše za Gregorja Viranta ne bi vedeli. In prav njemu zdaj zabija nož v hrbet. A takšna praksa ni brez literarnozgodovinskega poduka. V Dantejevi Božanski komediji so namreč v devetem krogu pekla, najbližje Luciferju, izdajalci dobrotnikov in prijateljev, toliko jih je “cenil” veliki srednjeveški umetnik!

Kadar Gregor Virant torej govori o etiki – o njej pa govori veliko – ima to približno enako tehtnost, kot če bi nam voda pripovedovala, kako dobro se počuti v ognju. Nobene.

A vse to nas ne sme zmotiti pri oceni bistvenega: tri stranke na čelu z Gregorjem Virantom so namreč razbile koalicijo zato, ker bi ta posledično odpravila državo privilegijev in prinesla republiko – za vse državljane. Virant je tako kmetič na šahovnici, Erjavec in Žerjav nič večja. Če se vrnemo k prvim odstavkom, pa lahko vnovič ostrmimo pred dejstvom, kako živa je oblast postkomunistov in kaj vse so pripravljeni narediti zanjo.

V tem jim ne seže do gležnjev niti metropola nekdanje skupne države.

Vir: Siol


5 KOMENTARJI

  1. Kakšno ceno imajo izdajalci nam pove slika, ki jo imam še po dveh deset letih pred očmi.

    Ko je bil za predsednika vlade izvoljen Janez Drnovše se je sprehodil med poslanci, ki so mu čestitali za izvolitev, med njimi je bil tudi Pucko, ki je to izvolitev omogočil, na TV so jasno pokazali kako mu je nudil roko, da bi mu čestital, a jo je Drnovšek namenoma prezrlo. Od takrat je Pucko izginil iz javnosti, ostal je samo naziv “puckizem”.

    Virant na isti poti si. SREČNO !!!

  2. Joj, joj, joj.

    Že dolgo si nisem privoščil, a B.M.Turk pa res biva v pekel-nebesa svetu…

    Ne razumem, kako lahko že z nekim Dimitrijem ohranja ta koncept. Razen če so nebesa res in zgolj samo JJ, ki pač včasih potrebuje tudi kakšno taktično kolaboracijo, a sam ostaja Nedotaknjeni.

    Če bi malo bolj prenapenjal texte, bi se dalo reči, da pač fura gloso.
    A to je nek prefinjen vmesni slog, nekaj kjer ne veš, ali tolikšno karikiranje ne namiguje ravno nasprotnega od sprva branega… (in gre torej za satiro na desnico;)

  3. “tri stranke na čelu z Gregorjem Virantom so namreč razbile koalicijo zato, ker bi ta posledično odpravila državo privilegijev in prinesla republiko – za vse državljane.”

    Turk je povedal bistvo problema. “Res publica” v neposrednem prevodu pomeni “javna stvar” (latinščina). Celo mnoge države, ki so formalno še vedno monarhije, so sprejele republikanski princip v svojo notranjo ureditev z odpravo stanov ter uvedbo enakopravnosti državljanov. Kralji so samo še simbol nekdanje moči, v glavnem se pojavljajo kot glavni igralci v rumenem tisku.

    Pri nas pa je situacija obratna. Imamo formalno republiko, vsebinsko pa še vedno privilegirano rdeče plemstvo. Slabša je le še Severna Koreja, ki ima celo dedno oblast in je neke vrste komunistična monarhija. Slovenska družbena platforma je v svojem bistvu še vedno stanovska. In vloga Zbora za republiko je prav ta, da v slovenski družbeni prostor uvaja vrednote republike. Proti delitvi na prvo in drugorazredne državljane. Sem spadajo tudi “drugorazredne teme”.

Comments are closed.