Borut Pahor zamudil v Dražgošah, ker ni zapustil prizorišča prireditve, sedaj so na vrsti organi pregona kaznivega dejanja sovražnega govora.
Na državne organe naslavljam javno vprašanje, kako bodo ukrepali proti »slavnostni« govornici v Dražgošah, ki je, ne samo da je govorila neresnico, pač pa je sejala sovraštvo in narodno nestrpnost do drugače mislečih? Do tistih, ki se ne strinjamo s sovraštvom do RKC. In tistih, ki se v celoti ne strinjamo s prikazovano resnico o medvojni in povojni revoluciji na slovenskih tleh, ki je v imenu OF zanetila razdor in sovraštvo v slovenskem narodu. Dokaz, da je temu tako je, so odkritja vedno novih grobišč in morišč, ki dokazujejo genocid komunističnega sistema do vseh, ki se niso strinjali z njihovo ideologijo. Oživljanje duha časa, ki je bil za slovenski narod najbolj krut v njegovi tisočletni zgodovini, je po 75. letih sovražno in nedopustno dejanje. Po kazenskem zakoniku je to celo kaznivo početje, ki se ga preganja po uradni dolžnosti.
Ob tem se mi postavlja moralno in pietetno vprašanje, kako je njen govor slišala vsa leva (sedanja komunistična buržuazija) politična smetana, zbrana ob spomeniku? Ob spomeniku, kjer v kostnici počivajo posmrtni ostanki za dražgoško tragedijo nič krivih domačinov, ki so bili pokopani na vaškem pokopališču. Nekdaj deset let kasneje pa so jih od tam brez pietete in s silo vzeli in prenesli v kostnico pod spomenikom.
Zakaj se še danes, bolj ko se želimo odmakniti od nekega časa, ki slovenskemu narodu ni v ponos, nekateri še vedno naslajajo nad simboli, ki ponazarjajo revolucijo in genocid? Namesto, da bi se s pieteto in spoštovanjem poklonili žrtvam, nastopajo s sovražnim govorom do nič krivih žrtev in današnje generacije njihovih potomcev?
Ko sem med udeleženci videl predsednik države Boruta Pahorja, ki je za spravo slovenskega naroda kot državnik in politik naredil največ, ne samo v besedi pač pa tudi z dejanji, mislim, da bi moral biti med prvimi, ki bi tak govor obsodil. Prvo priložnost je zamudil že v Dražgošah, ker ni zapustil prizorišča prireditve, saj je bila govornica sovražna do vseh iskreno mislečih ljudi, še najbolj pa proti tistim, ki se zavzemajo za narodno spravo (pomiritev) za enotnost ter proti vsem ki se ne strinjajo z delitvami, ki jih je zasejala revolucija. Predsednik Borut Pahor, ki je sicer politični levičar, je v času prvega petletnega mandata naredil prve korake do sprave, zato ga je v ponovni mandat podprla tudi slovenska desnica. Vemo, levica je volila svoje kandidate, Pahor ni bil med njimi. Mislim, da mu dobro misleči ljudje lahko rečemo samo hvala.
Najbolj me je presenetilo, da je govor brala mlada intelektualka, rojena daleč po drugi svetovni vojni, ki ni okusila državljanske vojne in ne medvojnih ter povojnih morij. Tudi ni živela v enopartijskem sistemu, ki je razdelil slovenski narod na prvo razredne, ki imajo vse privilegije, in drugo razredne državljanke in državljane, ki imajo zaprta usta o resnici…(!?). Več o govornici, ki po videzu sodeč ni živela v tistih prvih lepih časih pomankanja osnovnih življenjskih potrebščin, ni vredno izgubljati besed.
Strinjam se, da se pietetna dražgoška komemoracija ohrani. Vendar tja v prihodnje sovražni govori in simboli totalitarne dobe ne sodijo. Spominjati se moramo civilnih in partizanskih žrtev. V opomin na takratni nesmiselni in nepotrebni, a tragični medvojni dogodek. Da se kaj takega nikoli ne ponovi!
