Kavelj 22: Oda razsipnosti

5

Pred časom sem pisal o tem, kako mi gredo na živce novodobne mantre o pomembnosti čim pogostejšega uživanja vode ter standardi čistoče, zaradi katerih skoraj ne smemo več piti vode iz pipe. Zanimivo je seveda, da se je prijelo eno in drugo. Tako, kot je nekoč bilo normalno, da se je na sestankih kadilo in da si bil skoraj čuden, če ga nisi prižgal, je danes normalno, da se pije. Ustekleničeno, pardon, uplasteničeno vodo.

Pa ne le na sestankih, ampak tudi sicer. Povsem običajno je, da se z nekom pogovarjaš, in da sogovornik medtem vsake toliko časa vzame v roko bidon, ga odpre, in srkne požirek. Ne, da bi nekdo, ko je žejen, šel do pipe, si natočil vodo v kozarec in jo spil. Ampak kar tako, po požirkih. Dandanes žeje več ne gasimo, ampak jo preprečujemo. Povsem v skladu total thirst quality. Skratka, kar naprej nekaj pijemo. In to mi izgleda tako, kot če bi kar naprej nekaj jedli. OK, saj razumem, da je tekočina zelo pomembna za zdravje, ampak, za božjo voljo, ne spomnim se, da bi v vseh letih, kar tlačim tole zemljico, slišal za koga, ki bi umrl od žeje, ali pa zaradi premalo pitja imel zdravstvene težave. No, seveda je kdo dehidriral, ampak verjetno v puščavi ali v Himalaji tudi danes nihče ne prodaja bidonov.

Priznam, da me malo moti, če nekdo, s katerim se pogovarjam, vsakih nekaj minut spije požirek vode. Tako, kot bi me motilo, če bi vsakih nekaj minut čopnil grižljaj sendviča. Skratka, težave imam tako z ideologijo pitja vode, kot tudi z vso tehnologijo, ki jo spremlja – od balonov do bidonov. Da ne govorim o tem, da je posledica novodobnih konceptov pitje postane vode. Včasih smo otroci šli v šolsko stranišče, prisesali usteca k pipi in se odžejali. Res, da na stranišču, ampak voda je pa bila sveža. Danes pa si natočimo bidon in ga počasi srkamo, voda pa je vse manj sveža in ima vse bolj sobno temperaturo. No, otroci so pri tem še vedno pametnejši in naš poba mi je že povedal, da ne ostane žejen, kadar pozabi bidon, ampak uporabi našo starodavno tehniko in se napije sveže vode. Tudi to je povedal, da mu tako bolj tekne, ker je bolj mrzla.

Morda pa sem kaj spregledal in je po najnovejših dognanjih medicinske stroke za človeško telo v resnici bolj zdrava postana voda, tako, kot pri lončnicah?

A zadeva je seveda pogosto mnogo manj nedolžna, in je ne moremo vedno jemati samo s humorjem. Danes sem ravno zlagal sobotni nakup v hladilnik, ko se v kuhinji prikaže Miss Blitz, naša srednješolka, s polnim naročjem napol praznih pollitrskih plastenk Ode. Seveda sem punco hotel poučiti o tem, da bi lahko pametneje porabila žepnino, a sem dobil odgovor, da je to od malice. Da pri šolski malici vsakič dobijo zraven še plastenko Ode. Nič krivemu otroku sem sicer še kar prijazno razložil, da je to višek in zapravljanje našega denarja, a gotovo ji je bilo žal, da ni presnetih plastenk prinesla v smeti ob kaki drugi priložnosti. Saj ne, da mi ne bi dala prav, ampak zakaj, zlomka, to pripovedujem njej.

Že tako ali tako imam težave z razumevanjem razširjenosti uplastificirane vode v Evropi, kjer imamo večinoma na pretek odlične pitne vode, in kjer z vso to plastifikacijo zgolj na veliko svinjamo okolje. In tako ali tako je že zaradi tega narobe, da otroke učimo tovrstnega odnosa do vode in do okolja. Ko to postavimo v okvir trenutne gospodarske in posledično socialne situacije, pa vse skupaj postane odvratno in, prav nič ne pretiravam, moralno zavržno. Vsak dan vidimo okoli sebe in v medijih težke zgodbe o lačnih otrocih, potem pa tole.

Več: blog Kavelj 22


5 KOMENTARJI

  1. Dehidracija je hud problem tudi pri vseh športih – tudi rekreativnih. Razen morda sadjejedcev vsi nujno potrebujemo kar nekaj tekočine. Postana voda je pri tem neprimerno boljše sredstvo za odžejanje od vseh vod z okusom, raznih “kol” (soda – po angleško), seveda tudi vseh sokov zlasti tistih s preveč dodanega sladkorja. In koliko je preveč? Vse! 🙂

    Glede primerjave med kvaliteto plastične in tekoče vode, pa imaš absolutno prav. V Združenih Državah smo imeli tekočo vodo kar na hodnikih. Tradicijo je na II gimnazijo najbrž prinesel ravnatelj Ivek. 😉 Tudi po Mariboru se pogosto točno tako odžejam. Pravzaprav sem prvič vodnjak v naravi videl v Bosni. Amanet – zadužbina. Turki so imeli navado postaviti sebi tovrstne spomenike in ne butastih marmornih plošč na pokopališčih.

    Glede srkanja vode na sestankih si najbrž kar uganil, da ne gre za neodložljivo žejo pač pa za novo modno smernico, ki ti gre na živce. A meni se zdi boljša od kakršnekoli alternative s katerokoli drugo pijačo.

  2. Večina vode iz pipe je neprimerno kvalitetnejše kot v plastenkah. Na javnih piapah bi moralo pisati kakšno kvačliteto dosega voda, da se človek sam odloči, če jo bo pil.

    Zelo pomembno je, da zjutraj na tešče spiješ vsaj 3 dcl tople vode, kar prežene vsako bolzen.

  3. Tole je sicer sposojen komentar. Izvira iz vsaj deset let stare kolumne v Sobotni prilogi, pa tudi kolumnist si je vir za besedilo sposodil v tujini.

    Trije razlogi zakaj nam pitje embalirane vode daje občutek ugodja:
    1. Z relativno majhnim finančnim vložkom dobimo občutek premožnosti, saj pijemo vodo, ki nekaj stane. Za razliko od tiste iz pipe, ki je, v količinah, namenjenih pitju, praktično brezplačna.
    2. Embalirana voda je bolj čista (oziroma bolj zdrava – računajte, da gre za starejše besedilo, ko je bilo tako splošno uveljavljeno mnenje).
    3. Za razliko od tistih, ki pijejo vodo iz pipe, pivci embalirane vode skrbijo tudi za okolje – saj reciklirajo.

Comments are closed.