Pred časom sem pisal o tem, kako mi gredo na živce novodobne mantre o pomembnosti čim pogostejšega uživanja vode ter standardi čistoče, zaradi katerih skoraj ne smemo več piti vode iz pipe. Zanimivo je seveda, da se je prijelo eno in drugo. Tako, kot je nekoč bilo normalno, da se je na sestankih kadilo in da si bil skoraj čuden, če ga nisi prižgal, je danes normalno, da se pije. Ustekleničeno, pardon, uplasteničeno vodo.
Pa ne le na sestankih, ampak tudi sicer. Povsem običajno je, da se z nekom pogovarjaš, in da sogovornik medtem vsake toliko časa vzame v roko bidon, ga odpre, in srkne požirek. Ne, da bi nekdo, ko je žejen, šel do pipe, si natočil vodo v kozarec in jo spil. Ampak kar tako, po požirkih. Dandanes žeje več ne gasimo, ampak jo preprečujemo. Povsem v skladu total thirst quality. Skratka, kar naprej nekaj pijemo. In to mi izgleda tako, kot če bi kar naprej nekaj jedli. OK, saj razumem, da je tekočina zelo pomembna za zdravje, ampak, za božjo voljo, ne spomnim se, da bi v vseh letih, kar tlačim tole zemljico, slišal za koga, ki bi umrl od žeje, ali pa zaradi premalo pitja imel zdravstvene težave. No, seveda je kdo dehidriral, ampak verjetno v puščavi ali v Himalaji tudi danes nihče ne prodaja bidonov.
Priznam, da me malo moti, če nekdo, s katerim se pogovarjam, vsakih nekaj minut spije požirek vode. Tako, kot bi me motilo, če bi vsakih nekaj minut čopnil grižljaj sendviča. Skratka, težave imam tako z ideologijo pitja vode, kot tudi z vso tehnologijo, ki jo spremlja – od balonov do bidonov. Da ne govorim o tem, da je posledica novodobnih konceptov pitje postane vode. Včasih smo otroci šli v šolsko stranišče, prisesali usteca k pipi in se odžejali. Res, da na stranišču, ampak voda je pa bila sveža. Danes pa si natočimo bidon in ga počasi srkamo, voda pa je vse manj sveža in ima vse bolj sobno temperaturo. No, otroci so pri tem še vedno pametnejši in naš poba mi je že povedal, da ne ostane žejen, kadar pozabi bidon, ampak uporabi našo starodavno tehniko in se napije sveže vode. Tudi to je povedal, da mu tako bolj tekne, ker je bolj mrzla.
Morda pa sem kaj spregledal in je po najnovejših dognanjih medicinske stroke za človeško telo v resnici bolj zdrava postana voda, tako, kot pri lončnicah?
A zadeva je seveda pogosto mnogo manj nedolžna, in je ne moremo vedno jemati samo s humorjem. Danes sem ravno zlagal sobotni nakup v hladilnik, ko se v kuhinji prikaže Miss Blitz, naša srednješolka, s polnim naročjem napol praznih pollitrskih plastenk Ode. Seveda sem punco hotel poučiti o tem, da bi lahko pametneje porabila žepnino, a sem dobil odgovor, da je to od malice. Da pri šolski malici vsakič dobijo zraven še plastenko Ode. Nič krivemu otroku sem sicer še kar prijazno razložil, da je to višek in zapravljanje našega denarja, a gotovo ji je bilo žal, da ni presnetih plastenk prinesla v smeti ob kaki drugi priložnosti. Saj ne, da mi ne bi dala prav, ampak zakaj, zlomka, to pripovedujem njej.
Že tako ali tako imam težave z razumevanjem razširjenosti uplastificirane vode v Evropi, kjer imamo večinoma na pretek odlične pitne vode, in kjer z vso to plastifikacijo zgolj na veliko svinjamo okolje. In tako ali tako je že zaradi tega narobe, da otroke učimo tovrstnega odnosa do vode in do okolja. Ko to postavimo v okvir trenutne gospodarske in posledično socialne situacije, pa vse skupaj postane odvratno in, prav nič ne pretiravam, moralno zavržno. Vsak dan vidimo okoli sebe in v medijih težke zgodbe o lačnih otrocih, potem pa tole.
Več: blog Kavelj 22
