Kavelj 22, blog: Registracija v polževi deželi

Leto je kar prehitro naokrog in spet je napočil čas za registracijo avtomobila, če je izraz sploh primeren za tistile polbus. Avtomobile registriram dvakrat letno, enega okoli božiča, drugega julija. In če decembra grem vsakič na tehnični pregled, in vse , kar spada raven, kljub častitljivi starosti vozila, brez skrbi, pa me poleti vedno grabi nervoza. Ker bi Forest Gump rekel, da je naš polbus kot bonboniera – nikoli ne veš, kaj boš dobil.

Pa pokvarljiva gajba ni edini razlog za skrb, vedno me žuli tudi to, da se bom spet načakal v vrst, ter kot posladek, da mi bodo spet težili s pooblastilom. A o tem kasneje. Avtomobile vedno registriram v LPP centru. Ne vem, zakaj ravno pri njih, ker so se mi vedno zdeli zoprni. Če me spomin ne vara, zato, ker sem v prejšnjih časih hodil na AMZS in so bili še veliko bolj zoprni. S centrom za tehnične preglede je pač tako, kot s frizerjem, da ga ne zamenjaš kar čez noč.

Tako je danes spet napočil dan za pregled. No, napočil je že predvčerajšnjim. Polbus je izpolnil pričakovanja in ni šel iz prve skozi. Nekaj na zadnjih zavorah, kar je bilo jako čudno, ker jih je imel mehanik nedavno tega v obdelavi. Za nameček pa sem imel še pretečen komplet prve pomoči.

Dokaj prijazen možak, ki je preizkušal avto, je pač po testu zavor povedal, da nekaj ni v redu. OK, itak, da nisem bil vesel, ampak se pač zgodi. Bilo je čudno, ampak pri bonbonieri je že tako.

Potem me je povprašal po prvi pomoči. Ponosno sem mu pokazal škatlo in ko je vprašal, ali je še uporaben, sem važno potrdil, da je rok uporabe še veljaven, ker se točno spomnim, kdaj sem ga kupil. Kupil sem ga namreč pri njih na LPP, ko sem prvič šel registrirat avto po vrnitvi iz Nemčije. Pred dobrimi štirimi leti. Možakar je bil z odgovorom zadovoljen, jaz pa sem bolj iz firbca pogledal na nalepko z rokom uporabe in zgroženo ugotovil, da je moj komplet prve pomoči že pol leta pretečen.

Kar je seveda pomenilo samo eno – da so mi takrat, pred leti, na LPP prodali skoraj eno leto star komplet. Morda porečete: “So what, normalno je, da ne morejo vsega prvi dan prodat.” A meni se ne zdi tako. Komplet prve pomoči pač ni mleko ali meso, ki ga bom itak porabil v nekaj dneh in bi bilo torej razumljivo, da ga prodajajo skoraj do izteka roka uporabe. Ne, komplet prve pomoči je pač izdelek, ki ga imamo za vsak slučaj in ga najbrž nikoli ne uporabimo, zato je pomembno, da ima čim daljši rok uporabe. Da mi nekdo proda eno leto star komplet, je zame nekaj takega, kot, če mi proda eno leto stare pnevmatike.

No, z zavorami ni bilo hujšega. Mehanik je moral samo nekaj nastaviti, glede na to, da je imel zavore pred kratkim v obdelavi, je to storil brezplačno, odpeljal avto na tehnični pregled in ga spravil skozi. Kompleta prve pomoči pa iz principa, čeprav imajo ugodno ceno, nisem kupil na LPP, ampak raje nekoliko dražje v Sparu.

Potem je bila na vrsti druga kalvarija. Regsitracija. Ko sem prišel na LPP, me je tam pričakala znana slika. Pet čakajočih in dva delujoča (od kakšnih šestih) šalterjev. Obetal sem si vsaj pol ure čakanja in nisem se zmotil. Med čakanjem seveda klasični deja-vu iz časov, ko smo še hodili dvigovat denar na banko. Nekateri opravijo v treh minutah, drugi pa doktorirajo. Pa najbrž niso krive stranke, ampak se mi zdi, da čim ima nekdo za opravit nekaj več od najosnovnejše rutine, damam na šalterju pade hitrost za 90 odstotkov. Že po tem, kako ubožice držijo miško, se vidi, da se nadrejenim ne zdi pomembno, da bi jih poslali na tečaje računalništva. Ker storilnost itak ni pomembna, moj čas pa še manj.

Več: blog Kavelj 22