Zadnji šolski dan na eni izmed ljubljanskih osnovnih šol. V šolski avli, v delu, namenjenem nižji stopnji, je otroke in starše pričakal znani štajerski brkač. Pa ne zato, da bi delil avtograme in se poveselil z malčki (četudi večina še nikdar ni slišala zanj), ampak zato, da bi jim nekaj prodal. Denimo zvezke, učbenike, delovne zvezke in peresnice. Ter nekaterim morda tudi Red Bull.
Večina vsega vajenih slovenskih staršev verjetno mojstra Flisarja ni niti opazila, ker nas tako ali tako bombardirajo z vseh strani in se kartonastemu možakarju brez težav umaknemo, veseli, da nas ne nadleguje. Kar pa ne pomeni, da je tovrstno reklamiranje v šolskih prostorih kaj manj problematično.
V devetdesetih letih prejšnjega stoletja, za časa vladavine Gabrove struje, je slovenska šola na stežaj odprla vrata vsem, ki so si želeli napolniti žepe z denarjem staršev. Vem, da se sliši grdo, a v prvi vrsti gre točno za to. Predvsem so na svoj račun prišli založniki, presenečeni pa bi bili, kako veliko vseh sort izobraževalcev se smuka po šolah in ponuja svoje usluge. A če se omejimo na založnike, kot rečeno, v devetdestih so jim šole na široko odprle vrata do naših žepov, zadnjih deset let pa ministri, šolniki in starši potimo krvavi pot, da bi jim vrata vsaj malo priprli. Gre počasi, po milimetrih, a vendarle se premika.
V ilustracijo, kako huda je situacija – nekoč nam je nek učitelj v pogovoru o problematiki (preobsežne) uporabe delovnih zvezkov kar naravnost povedal: “Učitelji smo pokleknili pred založniki, zdaj je na vas, starših, da se uprete!” In res, zadnji dve leti, odkar Svet staršev daje soglasje k ceni predlaganih kompletov delovnih zvezkov, je njihovo število začelo počasi, zelo počasi, upadati. Učitelji pa so se počasi, zelo počasi, začeli zavedati, da imamo starši pravico odločati o tem, kam gre naš denar.
Prav zaradi teh premikov je toliko bolj šokantno, da se v šoli pojavijo reklame za podjetja, ki izdajajo ali prodajajo šolske potrebščine. Pri inkriminirani reklami gre za mariborsko podjetje Kopija-Nova. Človek se seveda vpraša, zakaj med desetinami podjetij, ki se ukvarjajo z istim poslom, šola da prostor na voljo enemu od njih? Dobro vprašanje, šola namreč s tem, da nekemu podjetju doovoli oglaševanje v šolskih prostorih, da temu podjetju seveda prednost pred konkurenco? Zakaj le? Kakšne koristi ima šola od tega? Ali imamo morda kakšne koristi starši? Morda to, da nam olajšajo iskanje trgovine, kjer bomo kupili potrebščine? Kar se mene tiče, s tem staršem predvsem omejijo iskanje najugodnejših ponudnikov.
In tu se človek seveda vpraša, zakaj vodstvo šole dovoli tovrstno oglaševanje. Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja v 72. členu določa, da se lahko dejavnosti, ki niso povezane z dejavnostjo vzgoje in izobraževanja, izvajajo v javni šoli samo z dovoljenjem ravnatelja. To je sicer dokaj ohlapna formulacija, a nikakor si ne znam predstavljati, čemu bi vodstvo dovolilo nekemu podjetju tovrstno oglaševanje in mu s tem seveda omogočilo pridobitev premoženjske koristi.
Pa to sploh ni vse. Na omenjeni ljubljanski šoli je bila ta zgodba še globlja. Tako najdemo reklamo za isto podjetje celo na hrbtni strani naročilnice za naročilo učbenikov iz učbeniškega sklada. In še več, spisek šolskih potrebščin za naslednje šolsko leto je narejen kar v obliki naročilnice za podjetje … uganili ste: Kopija Nova.
Več: blog Kavelj 22
