Čas orgazmičnih izlivov levičarjev ob 70. letnici vzpostavitve totalitarnega sistema je pač primeren čas, da si lahko podrobneje ogledamo, kako porazna je bila za slovenski narod 45-letna (1945 – 1990) vladavina komunistov. Tako zelo, da si Slovenci o tega zla 20. stoletja še danes nismo povsem opomogli. Celo več: nekdanji komunisti in udbovci se danes predstavljajo kot največji humanitarci in krvodajalci, vsi drugi, ki ne delijo njihovega socialističnega prepričanja, pa so neoliberalci, kar pomeni, da so izdajalci in fašisti, še posebej če se zavzemajo za privatizacijo. Kar je po svoje povsem razumljivo, saj se bojijo, da bodo tuji lastniki povsem pretrgali rentniške povezave levičarskih kruhoborcev do državnih podjetij, kjer so se zdaj napajali. Pisali smo, kako nikakor ne drži, da je bilo socialistično gospodarstvo uspešno, da socialisti po drugi svetovni vojni niso ustanovili skoraj nobeno novo podjetja in kako je Udba preganjala direktorje, ki so v socializmu samo pomislili na podjetništvo. Tokrat pa si malo bolj natančno oglejmo, kako so komunisti s pomočjo Udbe zase in za svoje sorodnike odlično poskrbeli. V Jugoslaviji (in Sloveniji) je obstajala tako imenovana »vzporedna ekonomija«, ki je levičarski eliti omogočala brezskrbno življenje, razkošje, šolanje otrok v tujini in prenos milijardnih zneskov v tujino. Ti računi v zahodni Evropi in davčnih oazah naj bi obstajali še zdaj.
Hrvaški mediji so leta 2013 odkrili, da je frankfurtska LHB v lasti NLB in ki od 27. decembra 2012 posluje samo še kot finančna družba, leta 2007 odobrila 3,2 milijona evrov kredita podjetju Modestus, ki ga vodi Krešimir Milanović, brat hrvaškega premiera Zorana Milanovića. Na prvo žogo pač nič posebnega, ker je LHB kreditirala tudi slovenske tajkune, med drugim Igorja Bavčarja in Ivana Zidarja. Toda oglasili so se nekateri Hrvati, ki trdijo, da imajo dokumente, ki dokazujejo, da je bila LHB (med nekdanjimi solastniki je bila tudi Zagrebačka banka) ena od tranzitnih udbovskih bank in podjetij, prek katerih se je denar prenakazoval po celi zahodni Evropi in davčnih oazah, zdaj pa se počasi vrača v države nekdanje Jugoslavije. Podjetnik Karlo Starčević in ekonomist Slavko Kulić govorita o ropu, v katerem je samo iz Hrvaške v zadnjih 30 letih izginilo 360 milijard ameriških dolarjev.
Vzporedna ekonomija Udbe je začela nastajati takoj po 2. svetovni vojni. O tem je pred leti za nacionalno televizijo pripovedoval leta 1915 rojeni in leta 2011 umrli nekdanji finančnik Udbe Niko Kavčič (dokumentarni film Vzporedna ekonomija, ima tri dele, si lahko ogledate tukaj). Po vojni je tedanja komunistična oblast, ki se je vladanja državi šele prilagajala in učila, naročila Udbi (oziroma Upravi državne varnosti – UDV), da prebije ekonomsko blokado, pridobi potrebna sredstva za svoje delovanje in za ugodje voditeljev. Ker je bila država v razsulu, gospodarstva pa potem, ko je bila večina »kapitalistov« likvidirana ali pa so pobegnili v Argentino in Avstralijo, ni bilo mogoče postaviti čez noč, so se začeli najprej ukvarjati s tihotapljenjem cigaret in upravljati s črno borzo. Pri tem jim je pomagala predvsem italijanska mafija, s katero so nato prek igralništva ohranili stike vse do osamosvojitve.
V začetku petdesetih let so tihotapstvo zaradi pritožb iz tujine (predvsem Italije) v glavnem opustili (prepustili so ga klasičnim kriminalcem, od katerih so nato pobirali neke vrsto koncesnine), svoje ilegalno delo pa legalizirali z ustanavljanjem podjetij doma, ki so jih uporabili tudi za pranje denarja. »S tem denarjem smo tehnično opremljali svoje službe in ustanavljali podjetja v tujini,« je takrat povedal Kavčič, ki je vodil ekonomsko komisijo pri slovenski Udbi. Po njegovo je o vsem odločal CK KPS oziroma kasneje CK ZKS (tako je ostalo do leta 1990), ki je tudi določal, kam bo šel udbovski denar. Direktorji njihovih podjetij so bili skrbno izbrani, v tujini pa so postavljali slamnate može, v glavnem tuje državljane, ki so jih bogato plačevali.
Eno takih podjetij je bilo Jugo-Mercedes, ki se je leta 1953 preimenovalo v Autocommerce (danes v Skupini ACH), ki je uvažalo vozila Mercedes-Benz. Kavčič je dejal, da je bilo po njih s strani novih voditeljev veliko povpraševanje, saj so jih samo v Slovenijo v enem letu uvozili kar 80, kar je bilo za tisti čas veliko. Tudi novomeška Adria (Mobil) ima udbovski pedigre in tudi ta je danes v Skupini ACH, ki jo je svoj čas obvladoval Herman Rigelnik, v zgodnjih osemdesetih letih v republiškem izvršnem svetu, nato pa je z blagoslovom CK ZKS do leta 1991 vodil velenjsko Gorenje (podjetje je nastalo iz nacionalizirane Špehove delavnice, komunisti so ga financirali z umazanim udbovskim denarjem in uradnim blagoslovom tedanje zvezne in republiške vlade). Enako denimo Revoz (preden ga je prevzel Renault, je nekaj let sestavljal britanske Austine), Kompas (leta 1951 ustanovljen kot Putnik), Iskra, TAM (leta 1941 so ga ustanovili Nemci, po vojni je z njim začela upravljati zvezna Udba), Emona, LHT Škofja Loka, Adria Airways in SCT (nekdaj Gradbeno podjetje za ceste LSR). Skoraj vse so komunisti po drugi svetovni vojni ukradli zakonitim zasebnim lastnikom (temu so pač ljubkovalno rekli nacionalizacija) in dolgo so jih vodili šolani udbovci.
Več lahko preberete na Kavarna Hayek.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
