Kavarna Hayek: Vzpon zla

Te dni mineva 100 let, odkar se je Lev Trocki iz ZDA vračal v Rusijo. Če je ta podatek splošno znan, je v tančico skrivnosti zavit odgovor na vprašanje, kako to, da se je Trocki, ki je v New Yorku preživel nekaj mesecev kot berač, vrnil v Rusijo z 10.000 dolarji v žepu (danes nekaj več kot 0,2 milijona dolarjev). In kako to, da sta mu ZDA in Velika Britanija to dopustili, čeprav sta vedeli, da se bo v Rusiji pridružil Leninu in vodil socialistično revolucijo. In Lenin? Kako je mogoče, da je v Rusijo z dovoljenjem nemškega generalštaba potoval v posebej zavarovanem vlaku? In kako to, da so bile Nemčija na eni strani ter Velika Britanija in ZDA na drugi strani v času medsebojne vojne tako usklajene, da so najbolj razvpitim boljševikom pomagale, da dosežejo ozemlje Rusije?

Kalifornijski ekonomist in zgodovinar Antony C. Sutton v knjigi Wall Street and the Bolshevik Revolution na podlagi redkih dokumentov korak za korakom razkriva, da sta Trocki in Lenin z nekaj več kot 10.000 revolucionarji za nadaljevanje revolucije in utrjevanje boljševizma dobivala veliko finančno podporo zahoda, predvsem ZDA, Velike Britanije in Nemčije. In isti bankirji, ki so financirali ruski boljševizem, so kasneje na oblast pripeljali nacizem in Adolfa Hitlerja. Po svoje je ironično, da so Židje, ki so že takrat obvladovali finančne institucije v najbolj razvitih državah, financirali svoj holokavst. Zato je možno samo dvoje: da jim je šlo pri Hitlerju nekaj »hudo narobe« ali pa so namenoma žrtvovali »nekaj evropskih rojakov«, da bi se lahko po 2. svetovni vojni oblikovali prvi zametki svetovne vlade. Kar se je 26. oktobra 1945 v San Franciscu z ustanovitvijo Organizacije združenih narodov tudi v resnici zgodilo.

Sutton v svoji knjigi na več vprašanj ne odgovori neposredno. Meni, da je šlo že v začetku 20. stoletja za uresničevanje načrta, da bi peščica ljudi (finančna elita in veliki industrialci ob pomoči politikov) nadzorovala celotno svetovno družbo. Socializem je namreč prinašal kolektivizem, ta pa korporativni socializem (na zahodu danes znan kot crony kapitalizem), se pravi, da imajo vladajoče (politične in ekonomske) elite monopol nad bogastvom. Vedeti je namreč treba, da je v 18. in 19. stoletju v zahodnih državah še prevladal liberalni kapitalizem, ki je prinesel največji skok v zgodovini človeštva. Nekateri so zelo obogateli, postali so elita, vendar je bilo njihovo bogastvo izpostavljeno prostemu trgu, ki deluje po načelu ponudbe in povpraševanja. Na prostem trgu namreč na trg vsak dan prihajajo novi in novi igralci, ki so običajno boljši od starih, ki lahko svoje bogastvo zaradi konkurence v hipu izgubijo. Zato je bilo treba »iznajti« način, da se tako oblikovane elite ne ohranijo samo desetletja, ampak stoletja. In marksistična ideologija statizma, ki je takrat začela strašiti po svetu, je tej eliti prišla prav.

Ste se kdaj vprašali, zakaj Karl Marx v svojem ključnem delu Kapital pojmom, kot so denar ali banke, posveti samo nekaj stavkov? Zakaj je bil največji nasprotnik denarja, ki ni izhajal iz zadolževanja? Zakaj je težko razumljiv in berljiv, poln nekih sofizmov, ko piše o finančnih institucijah in bankah? Jaz pravim – namenoma. Delal je v interesu bankirjev, s katerimi je našel skupno točko – internacionalizem in globalizem. Marxov umetni konflikt med delom in kapitalom, ki velja za klasično marksistično ideologijo (in tudi največjo zmoto v ekonomiji), koristi obojim. Če so za vrednote liberalnega kapitalizma (klasična desnica) veljale spoštovanje prava in človekovih pravic, prosti trg in konkurenca ter poudarjanje delavnosti, spoštovanja pogodb in poštenosti, za vrednote socializma (klasična levica) pa delitev, prerazporejanje bogastva, socialna pravičnost, skupna lastnina in enakost, tega danes ni več. Samo poglejte Evropsko unijo, ki sprejema take ukrepe, da bi se lahko takoj preimenovala v Socialistično zvezo evropskih držav, katere težnja je enotna evropska vlada.

Današnja levica in desnica nikoli ne postavita pod vprašaj samo naravo Evropske unije (prvotna EGS je bila mišljena kot prostotrgovinska cona, kar je dobro), ne njenega bančnega sistema. Ne, taka vprašanja danes očitno ne zanimajo nikogar. Globalistične elite (naj razjasnimo: globalizem kot svetovno trgovanje, ki temelji na prostovoljni menjavi dobrin, ni prav nič slabega; nasprotno, prinaša napredek) danes z zadovoljstvom gledajo tako na sodobno desnico kot na levico, ki se ukvarjata sami s sabo. Ob tem, da sprožijo migrantski val, da bi stara celina izgubila svojo identiteto, kar bi pomenilo, da bi lažje uresničili svoje globalistične in multikulturne načrte. O pravih vprašanjih skoraj nihče več ne razmišlja, vse skupaj vodi v popolni relativizem, apatijo. Sodobna zahodna družba je popolnoma izgubila smer, ki je bila pred več stoletji utemeljena na liberalnem kapitalizmu močnih nacionalnih držav na podlagi vrednot, za katere nihče ne ve, kje in kdaj v zgodovini človeštva so se pojavile in smo jih kasneje zapisali kot temeljne človekove pravice.

A naj bo dovolj, saj je tekst uvod v nekatere teme, ki se jim bom posvetil v naslednjih tednih ali mesecih. Gre za stvari, ki se nam zdijo samoumevne, ki ljudem prinašajo navidezno svobodo, toda v resnici ljudi potiskajo vse globlje v življenje v matrici. Poskusite si odgovoriti na preprosta vprašanja: Kaj je v resnici denar? Komu koristijo centralne banke? Kje dobijo denar? Zakaj nas prepričujejo, da je inflacija dobra? Kako je mogoče, da je denimo dolar celo 19. stoletje ohranil skoraj enako vrednost, medtem ko se je moč dolarja v 20. stoletju zmanjšala za okoli 20-krat? Komu je to koristilo? Od kod ideja, da deflacija pelje v recesijo? Zakaj danes tako desnica kot levica vztrajno razširjata zmoto, da kapitalizem temelji na potrošnji? Komu so bili namenjeni baselski sporazumi (Basel I leta 1988 in Basel II leta 2006)? Koga nobena kriza niti ne oplazi? Zakaj so vsi pretresi bili posledica deifikacije vlad? In najpomembnejše: Kdo v resnici določa vrednost vaše lastnine in sadov dela vaših rok?

Vir: Kavarna Hayek