Kavarna Hayek – še en socialistični mit – da podjetja v Jugoslaviji niso imela izgub

2

Slovenska podjetja so iz Jugoslavije prišla zelo zadolžena in imela so velikanske izgube, kar ni presenetljivo, saj so večinoma »izvažala« v druge republike po vnaprej določenih cenah, bila so nizko produktivna in tehnološko zaostala, vodena pa samoupravno, kot se za socialistično državo pač spodobi. Takoj po osamosvojitvi in sprejemu tolarja kot nacionalne valute je imela samo Ljubljanska banka neizterljivega kar 40 odstotkov kreditnega porfelja. Sanacija bank je bila neizbežna, zato je Demosova vlada že leta 1991 sprejela zakon o sanaciji bank. Konec naslednjega leta je bila ustanovljena agencija za sanacijo bank in hranilnic (nekakšna slaba banka), ki je od bank najprej prevzela slaba posojila in jim v zameno dala državne sanacijske obveznice z jamstvom države. Slaba aktiva treh bank (Ljubljanska banka, Kreditna banka Maribor in Komercialna banka Nova Gorica, ki se je kasneje priključila NKBM) je (zaradi lažje predstave bomo upoštevali metodologijo preračunavanja, ki smo jo uporabili že pri izračunu jugoslovanskega zunanjega dolga) znašala med 4,5 in 5,5 milijarde evrov. Upoštevati pa je treba še to, da je bil BDP na prebivalca leta 1993 štirikrat manjši kot ga ima Slovenija danes. Kar vse pove, kako »uspešna« jugoslovanska podjetja je podedovala mlada država.

Največji dolžniki (preračunano po isti metodologiji) so bili: Adria Airways (okoli 0,7 milijarde evrov), Metalna (300 milijonov evrov), Talum (250 milijonov evrov), Videm Krško (240 milijonov evrov), Metalna (220 milijonov evrov), Jugoturbina (120 milijonov evrov) in Iskra Commerce (100 milijonov evrov). Največji dolžniki v odnosu na jamstveni kapital pa so pri LB bili Savske elektrarne, Slovenske železnice, TE Šoštanj, Petrol (Zemeljski plin), krška nuklearka NEK, Gorenje GA in Slovenske železarne, pri KBM pa Impol, EGS, Tam Bus, SCT in Paloma.

In kdo so bili direktorji teh podjetij? Sami »čudežni dečki« socializma, vsi po vrsti pravoverni komunisti. Tako je v Adrii Airways med leti 1982 in 1992 vedril Janez Kocijančič, v Iskri Commerce je bil direktor Janez Vipotnik ml. (sin nekdanjega partizanskega komisarja in vplivnega povojnega politika Janeza Vipotnika), ki se je za »nagrado« preselil v Iskrino skupno finančno podjetje Cranex v Švico in nato v Veliko Britanijo, v Petrolu je bil denimo Franc Premk. In tako naprej in tako naprej.

Več lahko preberete na Kavarna Hayek.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


2 KOMENTARJI

  1. Zanimivo.

    Pote pa se ni nič zgodilo, da bi naše terjatve do jugoslovanskih podjetij izterjali. Lep primer so terjatve NLB.

  2. Opisujete na enem papirju, kar in o čemer je spisal 5kg obsežno knjigo, verjetno najbolj mojstrski in najbolj poklicani superekspert za Titoistični propadli megaprojekt socialističnega samoupravnega turbosocializma, torej sam direktor najbolj jugoslovanskega največjega inštituta za
    te zadeve: Aleksander Bajt !
    Ta možakar je brez dlake na jeziku spisal in opisal vse sranje Josip-Kardeljeve samouprave, ki ga je sproducirala na finančnem in ekonomskem področju crkovina SFRJ.
    Debela knjiga nosi naslov : BERMANOV DOSJE.

    Berite, širite in pošljite povzetek Lukafakisovi revolucijskemu svetu za trgovinska mešetarjenja v frankenštajnovski spaki, ki ji pravijo demokratični socializem, da bodo lahko planirali še večje sranje!

Comments are closed.