Čeprav me sindikati v svojem škodljivem ravnanju skoraj ne morejo več presenetiti, me kljub temu od časa do časa spet osupnejo. Ko sem bral vest, da bodo predlagali novo definicijo minimalne plače, nisem mogel verjeti svojim očem. Po sedanji definiciji so v minimalno plačo (ki, mimogrede, negativno vpliva na trg dela in povečuje brezposelnost, kar kažejo vse raziskave) všteti vsi dodatki (dodatki za posebne pogoje dela, ki izhajajo iz razporeditve delovnega časa, ali iz posebnih obremenitev pri delu, neugodnih vplivov okolja in nevarnosti pri delu, dodatek za delovno dobo ter dodatek za delovno uspešnost), zdaj pa bodo sindikati vložili v parlamentarno proceduro predlog sprememb zakona, po katerem bi bili do višje minimalne plače upravičeni tisti, ki opravljajo delo v treh ali štirih izmenah, ponoči, ob nedeljah, praznikih.
Vsakomur, ki se vsaj malo spozna na ekonomijo, je jasno, da je institut minimalne plače ena najbolj škodljivih stvari za gospodarstvo. Pravzaprav diskriminira tiste, ki so zaradi različnih razlogov manj produktivni, manj sposobni, so ranljiva skupina ljudi na trgu dela. Delodajalci bi jih seveda radi zaposlili, toda država jim z zakonom preprečuje, da bi jih plačevali toliko, kot bi ustrezalo njihovim delovnim zmožnostim, njihovi produktivnosti. Povedano drugače. Država jim preprečuje, da bi delali. Namesto, da bi brezposelni na trgu dela sami izbirali, ali bodo delali ali ne, se namesto njih odloči država, da je boljše, da ne delajo ničesar, kot pa da bi delali za plačo, ki je manjša od predpisane minimalne plače. Ta v Sloveniji znaša 790,73 evra bruto, kar pomeni, da se delavec, tudi v primeru, da bi rad delal samo za 700 evrov, ne more zaposliti. Ker mu to preprečuje država, ker mu to preprečujejo sindikati. Prav zato oziroma skoraj izključno zato je minimalna plača eden glavnih vzrokov brezposelnosti.
Argumenti sindikatov, katerih talec je država, so običajno enaki. O njih smo sicer že pisali, ampak ponovimo še enkrat. Ne bo škodilo. Minimalna plača, ki izhaja iz predpostavke marksističnega mita o pokvarjenih kapitalistih (lastnikih), ki jih gre po glavi samo to, kako še bolj obogateti na hrbtih delavcev, bo odpravila revščino, delavcu omogočila dostojnejše življenje, kapitalistu pa naložila, da bo zaposlenim namenil dostojno plačilo. Nekateri gredo še dlje, saj uzakonjena minimalna plača po njihovo blagodejno vpliva na gospodarsko rast in celo zmanjšuje brezposelnost.
Najbrž se spomnite, kako so se sindikalisti z Dušanom Semoličem na čelu tolkli po prsih, ko so pod vlado Boruta Pahorja dosegli dvig minimalne plače za 103 evre neto, kar se ni zgodilo še nikoli doslej. Slovenija je hipoma postala fenomen v Evropski uniji: razmerje med minimalno in povprečno plačo se je tako (če gledamo leti 2008 in 2013) dvignilo z znosnih 40 na prek 52 odstotkov, medtem ko se to razmerje v EU giblje med 30 in 50 odstotki (slednje samo na Malti in v Grčiji). Seveda to ni nikakor blagodejno vplivalo na prav nič, saj se je zvišala brezposelnost, zaposlenost pa padla, konkurenčna sposobnost podjetij se je zmanjšala. Krivi so bili seveda spet neoliberalci, ki jih, roko na srce, v Sloveniji ni od nikoder. Za levičarje so bavbav, s katerim je treba strašiti, zlasti pred volitvami, ko se objavijo lestvice najbogatejših Slovencev in ko se kakšna izmed slovenskih vlad mogoče spomni, da bi prodala kakšno državno podjetje. Takrat pride do nekakšnega neoliberalističnega kravala, zmerjanja vsepovprek. Ampak, to je že druga zgodba. Rajši poglejmo, kaj se dogaja, ko država poseže v odnos med delojemalcem in delodajalcem. Ta dva v normalnih državah z normalnim trgom prostovoljno stopata v delovni odnos, se sporazumno dogovorita za pogoje dela in seveda za plačilo. Če komu ni kaj všeč, odstopi. Če delavec misli, da je plača premajhna, gre k drugemu delodajalcu, če delodajalcu delojemalec ni po godu ali nima ustreznih kvalifikacij, ga pač ne zaposli. Tako preprosto je to. Še bolj pomembno pa je, da se v ta odnos ne vmešava tretja stran, kot to počne država z uzakonjeno minimalno plačo.
Kakšen vpliv ima minimalna plača na delavca in lastnika, lepo razloži profesor ekonomije Antony Davies z katoliške univerze Duquesne v Pittsburgu v ZDA. Da bi tudi levičarji razumeli, kako deluje, zadevo poenostavi in da za primer tri zaposlene, ki pečejo hamburgerje. Al, Bob in Carl so plačani 8 dolarjev na uro. Glede na to, da lastniku po odbitju materialni stroškov ostane 0,10 dolarja na hamburger, mora vsak izmed zaposlenih speči vsaj 80 hamburgerjev na uro, da je lastnik na pozitivni ničli. Toda Al, Bob in Carl so različno produktivni. Bob jih speče 120, Al 100, Carl pa 90. To pomeni, da ima lastnik pri hitrem Bobu 4 dolarje dobička, pri Alu dva in pri počasnem Carlu en dolar dobička. Se pravi, dobiček lastnika je sedem dolarjev na uro. Potem pride vlada in uzakoni, da je minimalna plača 9,5 dolarja na uro. Ob predpostavki, da se produktivnost treh zaposlenih ni povečala, ima lastnik pri Bobu zdaj 2,5 dolarja dobička, pri Alu 0,5 dolarja, Carl pa na uro pridela 0,5 dolarja izgube. Ker z izgubo ne moreš delati, Carl pa ne zmore povečati svoje produktivnosti, lastniku ne preostane drugega, kot da ga odpusti. Carl bi sicer še vedno rad delal, pa čeprav za 8 dolarjev na uro, toda tega zakon ne dovoli in Carl postane brezposelna oseba. Kar pomeni, da je minimalna plača dobra za Ala in Boba, ne pa za Carla. Povedano drugače: minimalna plača je dobra za bolj produktivne, za manj produktivne pa ne. In naprej. Bolj produktivni in pridni delavci sploh ne potrebujejo pomoči države, ker se z delodajalcem sami pogajajo o povišanju plače, dober lastnik pa jih ne bo odpustil, ampak mu bo povečal plačo, saj mu prinašajo več dobička. To pomeni, da bolj produktivni delavci dosežejo višjo plačo tudi brez pomoči države v obliki minimalne plače.
Več lahko preberete na Kavarna Hayek.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
