Če bi se socialisti spoznali na ekonomijo in poslovne vede, bi bila rajnka Jugoslavija – poleg Severne Koreje, Kube, Sovjetske zveze, Romunije in Bolgarije – med najbogatejšimi in najbolj tehnološko naprednimi državami na svetu. Pa ni. Je razpadla, Slovenija pa gre gospodarsko po njenih poteh. Če bi družbena in državna lastnina delovali, potem največje globalne korporacije ne bi bile Apple, Walmart, BP, Toyota, Chevron in Shell, ampak Iskra, Mercator, EI Niš, Petrol, Pivovarna Union in Delikatesa. Pa niso. Če bi bila podjetja v večinski lasti države uspešna, potem bi imela v povprečju več sto milijonske dobičke. Pa jih nimajo. Če bi bila država dober gospodar svoje lastnine, potem bi imela proračunske presežke. Pa jih nima. Vsi odgovori so nikalni tudi in predvsem zato, ker so glavno besedo imeli socialistični ekonomisti mencingerjanskega tipa, ki so se napajali z marksistično ideologijo in keynesianistično doktrino. Danes še kako in še posebej velja tista, ki jo je izrekel Friedrich Hayek: »Če ni socialisti razumeli ekonomijo, ne bi bili socialisti.«
Ker je ne razumejo ali pa jo nočejo razumeti, so in ostanejo socialisti. Od tod tudi norije s Peticijo PROTI privatizaciji (po novem ji pravijo Peticija PROTI razprodaji). Strašijo, da bo privatizacija premoženja v državni lasti neprostovoljna, nepoštena in nepravična. Zadeva ne zdrži resne kritike, o čemer sem že pisal, ko sem navajal, zakaj podpiram Peticijo ZA privatizacijo in jo lahko najdete in podpišete (http://za-privatizacijo.org/). No, ker vlada nadaljuje privatizacijske postopke, bodo zdaj levičarji organizirali proteste, ki jih pripravlja Facebook skupina Državljani proti razprodaji. Seveda je profil prestreljen z gesli proti imperializmu, kapitalizmu, neoliberalizmu in ne vem s čim še vse. Po njihovo je državna lastnina vsemogočna, rešila bo vse težave (hm, čudno, da jih še ni), kot dokaz pa levičarji običajno navajajo prav nekdanjo socialistično državo Jugoslavijo, ki je delavskemu razredu zgradila tovarne (kot da jih zasebni lastniki, če bi jim bilo dovoljeno živeti in poslovati v komunizmu, ne bi) in poskrbela, da so bili vsi zaposleni. Povedano drugače. Brezposelnosti v Jugoslaviji ni bilo, kar je dokaz, da socializem deluje in je sistem s človeškim obrazom. Pustimo ob strani take zablode, saj je bila brezposelnost v Sloveniji v osemdesetih letih prejšnjega stoletja v Sloveniji 5-odstotna, na Kosovu pa kar 57-odstotna. To pomeni, da je bila. Bila bi še večja, če Jugoslavija konec šestdesetih let ne bi odprla mej, da je lahko v naslednjih letih iz države na zahod s trebuhom za kruhom odšlo milijon ljudi. Pa jih diktator ni odprl zato, da bi mu bilo v resnici mar za življenje državljanov, ampak da bi ubil več muh na en mah. Prvič, Udba (Služba državne varnosti) je tako na zahodu dobila nove sodelavce, ki so zalezovali nadležno emigracijo, ki je zapustila socializem takoj po II. svetovni vojni. Drugič, zmanjšal je število brezposelnih, ki bi jih drugače moralo zaposliti skorumpirano socialistično gospodarstvo. Tretjič, socialisti so se odrešili ambicioznih, delovnih in produktivnih delavcev, ki so kvarili socialistično povprečje in iz njega izstopali, zato so bili družbi nevarni. In četrtič, čeprav so bili družbi nevarni, so bili na zahodu za Jugoslavijo koristni, saj so v državo prinašali prepotrebne devize. Skratka, bilo je daleč od tega, kot zdaj zadeve slikajo levičarji. Za ilustracijo, kakšen je bil poslovni model socialističnega gospodarstva, bom opisal lastno izkušnjo.
Bilo je pred dobrimi petintridesetimi leti, ko sem bil dijak na gimnaziji Bežigrad v Ljubljani. V 2. ali 3. letniku (ne spomnim se več natančno) smo imeli obvezno delovno prakso, da bi lahko v živo videli, kako deluje najboljši sistem (socialističnega samoupravljanja) na svetu, kjer delavci, ki imajo »usodo v svojih rokah«, združujejo delo. No, tako nekega dve pride v razred razredničarka in nam v nadvse svečanem tonu oznani, da bomo lahko socializem v praksi spoznavali v Stegnah, kjer je nekaj let prej nastal kompleks Iskra. Če preskočim njene hvalospeve, da nam to industrijsko območje »zavida cel svet«, da bo kmalu »prehitelo podobne zahodnoevropske komplekse« in da se v Stegnah učijo tudi Rusi, ki jih je označila za tehnološko najbolj napreden narod na svetu, se najbolj spomnim, da nam je dejala, da bomo nekaj tudi zaslužili, tisti najbolj delovni pa bodo dobili nagrado, kolikor več pač bodo naredili. Ta delovna praksa je trajala dva tedna (ali tri), vsako jutro pa smo morali biti ob 7. uri na »delovnem mestu«. Delal sem v neki ogromni hali (z mano še okoli 15 sošolcev), kjer je že bilo zaposlenih okoli 100 delavcev. Bilo je nekaj strojev. Sicer ne vem zakaj natančno so jih rabili, kajti ta skupina, kjer sem delal jaz, je potrebovala mizo in posebne klešče. Skratka, po prvem spoznavnem dnevu združevanja dela v pogojih socialističnega samoupravljanja, kar nam je razložil nekakšen politični vodja, direktor ali komisar (saj ni važno, kaj je bil), sem dobil mentorja, ki me je najprej naučil, kaj moram delati. Zato mu je pripadal nekakšen mentorski dan, ko mu ni bilo treba delati. No, zdaj pa k bistvu. Kaj sem delal? Dobil sem nekakšne izolirne žice (različno dolge), katerim sem najprej moral s posebnimi kleščami na vsaki strani v dolžini enega centimetra odstraniti ovoj, nato pa na obeh straneh natakniti nekakšen zatič (ne ubijte me, ker ne vem, kako se vse to imenuje) in ga s kleščami pričvrstiti na žico. Skratka, to sem se učil cel dan, mentor je gledal in konec dneva oznanil, da sem dovolj usposobljen, da bom sodeloval v delovnem procesu. In res, naslednji dan sem se počutil nekako »povišan«. In začel sem z delom, toda takoj naletel na težavo. Norma, na podlagi katere so potem ugotavljali, za koliko so povečali uspešnost in »produktivnost« (no, te besede niso uporabljali), je bila 100 uspešno opremljenih žic na dan, kar pomeni v 20 delovnih dneh 2.000. Če to pomnožimo s 100 delavci, ki so delali izključno samo to, 2,4 milijona kosov na leto. Ker sem, neumen najstnik kot sem bil, besede razredničarke, da bodo tisti, ki bodo več naredili več dobili, vzel preveč dobesedno, sem pohitel. Najprej sem se čudil, kako je lahko norma za opremljanje ene žice pet ali šest minut, ko pa to lahko sam naredim v 30 sekundah, nato pa zavihal rokave. V slabi uri sem jih naredil 100. Ob tem naj povem še to, da so ti žice zjutraj posebni delavci (delali so izključno to, da so žice nosili k mizam) prinesli, in sicer 100, kolikor si jim moral na dan opremiti. Da skrajšam. Mentor prileti k meni, pravi da moram biti bolj natančen, da naj si za vsako žico vzamem čas, da bo potem v redu. Ker mi je hotel pokazati, da jih nisem prav opremil, vsa šla na nekakšen poskusni stroj, a glej ga zlomka, vse je delalo. Povedano drugače, jaz kot dijak sem dnevno normo izpolnil v slabi uri, mesečno bi v dveh dneh in pol. Kar pomeni, da bi ob taki produktivnosti za izpolnitev letne norme zadostovalo 10 do 14 ljudi, tam pa jih je bilo 100! Samo zato, da so bili vsi zaposleni, pa ne glede na to, kaj so delali in koliko so naredili. V socializmu se je štelo, koliko ur si »delal«, ne pa koliko si v tem času naredil.
Več lahko preberete na Kavarna Hayek.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
