Kavarna Hayek: Levičarji so institucionalizirali zavist

15

»Socializem sam o sebi meni (…), da je revolucija morale, in zahteva, da je nujen odgovor na težavo neenakosti, ki se je razvila v glavnem iz sodobnega industrijskega, kapitalističnega načina življenja. Njegovi zagovorniki ne vedo, da je tak način razmišljanja obstajal, in še vedno obstaja, skoraj povsod na primitivnih ravneh življenja. Človekova zavist je najbolj intenzivna tam, kjer so vsi na isti ravni, zahteve socializma po prerazporejanju so najglasnejše tam, kjer ne obstaja skoraj ničesar več, kar bi se dalo prerazporediti.«

Citat Helmuta Schoecka iz njegove knjige »Zavist: Teorija socialnega vedenja« sem dal namenoma v uvod, ker povsem zadene bistvo socializma, nanj pa sem se spomnil, ko sem pregledoval članke na portalu Eclectice. Zato je tudi jasno, zakaj so pozivi k socializmu (ali demokratičnemu socializmu) v Sloveniji ali Grčiji mnogo bolj siloviti, kot pa v bogatih državah (za zdaj še dokaj svobodnih in kapitalističnih), kot so na primer Avstrija, Švica, Norveška ali Švedska. V Sloveniji ali v Grčiji namreč ni več kaj prerazporediti, levičarske elite nimajo več kje kaj vzeti, ker (skoraj) ničesar ni več.

Knjiga žal, vsaj po mojem vedenju, ni bila prevedena v slovenščino, ampak tudi če bi bila, ne bi dobila potrebne pozornosti. To se je zgodilo na Hrvaškem (Zavist – jedna teorija društva), saj je njena tema tabu, vsaj kar zadeva socializem ali socialistično ravnanje, kjer je vsako izboljšanje (materialnega) položaja posameznika razumljeno kot nevarnost za družbo, skupnost. Avtor namreč meni, da je ravno zavist ključna tako za nastanek kot za vzdrževanje socializma. Gre za znano tezo so »zero sum igri«, kjer se ustvarja prepričanje, da je nekdo uspešen izključno zato, ker je sam neuspešen. Ampak na tej točki prodemo do zanimivega fenomena. Zavistnež ni usmerjen v to, da bi postal sam uspešen, ampak se bolj usmerja v uničevanje tujega premoženja oziroma v krajo tujega premoženja, da bi ga prerazporejal, seveda samemu sebi. Tak primer so na primer panamski dokumenti, ki razkrivajo samo to, da imajo ljudje dovolj, da dajejo skupini zavistnežev denar, da ga ta prerazporeja, zato ga skušajo spraviti v države ali davčne oaze, kjer sta njihovo premoženje in delo kar najmanj obdavčena. Ljudje namreč skušajo skriti svoje premoženje od zavistnih ljudi (seveda pri tem ne mislimo na premoženje, ki so ga ustvarili s klasičnim kriminalom). Ampak dokler so zavistni posamezniki, ni težav, hude težave nastanejo takrat, ko se zavist institucionalizira, postane nekakšna sistemska zavist (podobno kot sistemska korupcija).

»Institucionalizirana zavist (…) odnosno vse prisotni strah pomeni, da obstaja zelo majhna verjetnost posameznikovega ekonomskega napredka oziroma na nima stika z zunanjim svetom, skozi katerega lahko skupnost računa na napredek. Nihče si ne upa več pokazati ničesar takega, kar bi lahko druge navedlo na misel, da je nekdo boljše gmotno preskrbljen,« piše Schoeck, vendar je to misel potrebno vzeti pogojno. Imamo precej bahačev (samo po cesti je potrebno pogledati), toda malo takih, ki bi se lahko pohvalili s poslovnimi uspehi, saj bi po njem takoj planili paraziti.

Več lahko preberete na Kavarna Hayek.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


15 KOMENTARJI

  1. Zavist je že, avtorjeva poanta drži, zelo grda lastnost. In Slovencem že po tradiciji vse prej kot tuja.

    Ima pa avtor nek pomemben problem ali v logičnem sklepanju ali v moralnem razsojanju, ko voljo po poštenosti, pravičnosti in enakosti ljudi pred zakonom enači z zavistjo.

    Utaja davkov ni prav. To je nediskutabilno, o tem vlada v razumnem svetu veliko soglasje. Pranje denarja tudi ni prav. Ustanavljanje slamnatih podjetij z nepoštenimi nameni ni prav. Zavestna neprijava tistega, kar si dolžan sporočiti svoji državi, ni prav. Ni pošteno vse to, tudi če bi slučajno ne bilo nelegalno.

    Volja po preganjanju teh dejanj pa je upravičena. V tem primeru gre torej ravno za vprašanje poštenosti, pravičnosti in enakosti vseh pred zakonom. Gotovo ne prvenstveno vprašanje zavisti. Tudi če bi bila slučajno ta drža motivirana z zavistjo, ne bi bila obsodbe vredna ( nenazadnje zato, ker človekovih misli in motivov ni možno brati, pač pa se razsoja lahko samo stališča in ravnanja).

    • Ni pošteno vse to, tudi če bi slučajno ne bilo nelegalno.
      =============
      To pa, če ni zavist je pa moraliziranje. Izberi.
      Socializem je revolucija morale! Odlično. Tega še nisem slišal. 🙂

      • Če je tebi moraliziranje obsodba divje pri(h)vatizacije nekoč skupnega državnega ali družbenega premoženja, ki so jo predvsem preko by-pass firm z izčrpavanjem matičnih firm ( posledično njihovimi nepotrebnimi ali pospešenimi stečaji in izgubo kruha za desetisoče, predvsem delavstva in njihovih družin) peljali, večinoma ne v koliziji s tedanjo veljavno Markovićevo zakonodajo kar številni novorojeni tajkuni in tajkunčiči, ki imjao danes svoje premoženje v glavnem skrito po svetu na neznanih skritih naslovih ( davčne oaze) potem jaz pristanem, da sem moralist. In se zgražam, če ti nisi moralist.

        Učinkovitejši od moralne obsodbe bi seveda bili konkretni koraki, da se sankcionira tisto in tiste, ki so se ob tem zapletali tudi v nelegalnost in da se prepreči zastaranja. In se nekaj denarja vrne nam vsem, npr. za odplačevanje milijardnih letnih obresti na kretensko porabljene kredite.

        Ampak eno ne izključuje drugega. Moralna obsodba ne izključuje legalnega pregona. Z roko v roki bi morala iti.

        • Kakšne moralne obsodbe? Kdo pa si, da bi moralno sodil?
          Kvečjemu en nemanič, ki ne razume kaj se dogaja okoli njega. Nastanek družbene lastnine same je že “za moralno obsodbo”.
          Moralno se zgražate nad tajkunizacijo predvsem tisti, ki ste si “lastili” družbeno lastnino, češ da je vaša (naša). Toliko o tem.
          Sploh se ne da govoriti o nobeni morali v deželi vukojebini.
          Ne pravijo brez veze, da so najbolj pokvarjeni prav “poštenjaki”.

          • Super. Lopovi, ki si danes polnijo žepe s tujim, prigaranim z znanji in preko žuljev drugih, lahko rečejo: mi nič krivi, obrnite se na tiste iz leta 1945, ti so vsega krivi. 🙁

        • nekoč skupnega državnega ali družbenega premoženja
          ============
          In ti praviš, da nisi socialist?

          • Čigavo pa misliš, da je državno premoženje kot od državljanov oz. ljudstva, ki je v državi edini suveren? Je po tvojem od predsednika Pahorja ali premiera Cerarja? Ali načelnika generalštaba ali morda od naslednice Udbe? Od stricev iz ozadja? Od GZS?

            Državno premoženje se po volji predstavnikov ljudstva lahko kadarkoli proda in če je taka volja, tudi razdeli med vse državljane. Tako direktno sicer ni razumno in se tega ne počne. Se pa prodaja državne firme tudi zato, da se popolni proračun in ni potrebno z dodatnimi davki obremenjevat državljanov.

  2. Vendar avtor tu ne govori o tistih, ki kradejo, temveč o tistih, ki jih je zaradi splošne zavistne klime “sram”, da so uspešni.

    Zato (pošteno) pridobljeno premoženje raje skrijejo, da ni na očeh zavistnežev.

    Ni vsak, ki ima denar, pokvarjen. Pošteno in pravično je, da je tisti, ki se na prostem trgu, kjer imajo vsi enake možnosti, izkaže kot boljši, tudi premožnejši.

    • “Ni vsak, ki ima denar, pokvarjen. Pošteno in pravično je, da je tisti, ki se na prostem trgu, kjer imajo vsi enake možnosti, izkaže kot boljši, tudi premožnejši.”

      Tole sklepanje pa ni kar tako, ni od muh! Torej, ker pri nas ni prostega trga, ker pri nas nimajo vsi enake možnosti, to pomeni, da je premožnejši, ki ima denar, pokvarjen!?

      Ste hoteli to napisati, gospod Tine?

  3. Gospod AlFe, Slovenija je majhna, svetovni trg pa velik. Kdor je dober, posluje povsod, ne le v svoji vasi.

    • A posluje naj etično in v skladu z zakoni. Česa drugega vsaj v okviru Katoliške cerkve in njenega družbenega nauka pač ni mogoče zagovarjati.

      Večina v svetu bi se gotovo strinjala, da niti zdravorazumsko ali v okviru nekega globalnega laičnega humanega etosa ni možno zagovarjati ničesar drugega kot zakonitosti poslovanja in enakosti pred zakonom.

Comments are closed.