Tako imenovani disidenti, ki sami sebe danes predstavljajo kot nosilce intelektualne demokratične miselnosti v nekdanjem totalitarnem sistemu, brez katerih ne bi bilo prehoda iz socializma v kapitalizem, zelo radi, kot je pri levičarjih običajno, potvarjajo zgodovino. Eden takih je Jure Apih, ki ga mainstream mediji radi razglašajo za očeta slovenskega oglaševanja in za nekdanjega oporečnika (sam zase pravi, da je bil »salonski« oporečnik), danes pa je simpatizer raznih Solidarnosti in Združene levice, nasprotnik privatizacije. V svoji novi kolumni v Delu v naslovom »Kdo bo koga tožil« razglablja o nekakšnem kapitalizmu s človeškim obrazom. Takole pravi:
»Kapitalizem, kakršnega smo spoznavali v šestdesetih, sedemdesetih, osemdesetih letih, še ni bil prevladujoče korporacijski. Lastništvo in upravljanje še nista bila tako zelo ločena. Celo veliki koncerni od Fiata do Kruppa so bili še družinsko vodeni. Agnellijevi so se predobro zavedali, da je sto tisoč italijanskih družin odvisnih od njihove uspešnosti. Naredili so vse in še več, da Fiat ne bi propadel. Nobena eskapada, nobena selitev k cenejši delovni sili jim še na misel ni prišla. Takratna podjetniška aristokracija je bila s krvjo zavezana svojim podjetjem in tudi zaposlenim.«
Novodobni kapitalizem se je povezanosti z neposrednim lastništvom otresel. Velike finančne korporacije so upravljanje podjetij prepustile menedžerjem, ki so dobro plačani in stimulirani, a trdo zavezani planom in usmeritvam svojih nadzornih odborov. Neuspešnosti si privoščiti ne morejo, na direktorske stolčke niso privezani, le redki preživijo več kot mandat ali dva, na sodelavce in okolje se le izjemoma navežejo. Pri svoji eksekucijski funkciji so učinkoviti in neusmiljeni. Izšolani so še najbolj za rezanje stroškov, kar je tudi sicer postala novodobna upravljavska mantra. Plani, po katerih jih ocenjujejo, se krajšajo od letnih na polletne in tudi četrtletne. Odtujenost lastnikov, ki na finančnih trgih igrajo monopoli, je popolna, menedžerski sloj, ki ga korporacije z veseljem selijo naokoli, pa se na podjetja in ljudi, ki jih upravljajo, tudi ne sme navezati.«
Povedano drugače. Kapitalizem pred pol stoletja je bil tisti pravi, socialni kapitalizem, neenakost je bila majhna, novi kapitalizem, se pravi neoliberalizem, pa je neusmiljen, neenakost med bogatimi in revnimi se povečuje. Človek bi pomislil, da je imela država v šestdesetih letih veliko vlogo, da so bili davki tako visoki, da so se lahko financirali socialni programi, ter da je obstajala obsežna regulacija, ki je nadzirala banke in podjetja. Do spremembe je prišlo na prelomu sedemdesetih let v osemdeseta. To obdobje zaznamujeta Margaret Thatcher in Ronald Reagan, zla neoliberalca, ki sta svet, predvsem zahod, okužila z deregulacijo in prostim trgom.
Seveda je resnica povsem drugačna. Če pogledamo znanstveno delo profesorjev Thomasa R. Cusacka in Susanne Fuchs, ki sta analizirala vpliv države na posamezna gospodarstva in socialno politiko, seveda takoj opazimo, da je bil kapitalizem od leta 1950 do leta 1970, ki ga levičarji radi imenujejo tudi socialni kapitalizem ali kapitalizem s človeškim obrazom, veliko bolj dereguliran, država pa je namenjala za socialne programe veliko manj denarja, kot to počne danes.
Več lahko preberete na Kavarna Hayek.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
