Kavarna Hayek: 13 levičarskih mitov o Grčiji

8

Ob poplavi navdušenja, ko so Grki na referendumu rekli NE za varčevalne ukrepe (Luka Mesec je zapisal: »Čestitke tovarišem in tovarišicam v Sirizi, boj za novo Evropo se začenja!«), pismu ekonomista Thomasa Pikettyja nemški kanclerki Angeli Merkel, neštetim opravičevanjem Grkov (niso sami krivi, krivo je toplo vreme, ki jim daje lahkoten življenjski slog) in na koncu popuščanju Aleksisa Ciprasa so o Grčiji levičarji izoblikovali nekatere mite, ki jih mediji nekritično povzemajo.

Mit številka 1: V Grčiji je humanitarna kriza

Ne drži, nikoli ni držalo. Mit je začel razširjati Guardian, britanski socialistični časopis, pograbili so ga vsi evropski levičarji, nato še mediji, še posebej je mit izpostavljen v zadnjih dneh.

Humanitarna kriza po definiciji nastopi po izrednih dogodkih: naravnih nesrečah ali v vojnih razmerah. V Grčiji ni prišlo ne do naravne katastrofe ne do vojne. To, da v bankomatih zmanjka denarja zaradi vladnega nadzora kapitala, in da zato Grki ne morejo kupiti dobrin, ni humanitarna kriza. Govorimo lahko samo o finančni, gospodarski ali dolžniški krizi.

Po tej levičarski definiciji bi bili humanitarni krizi tudi Velika depresija leta 1932 ali globalna finančna kriza leta 2008. Ampak nista bili. Humanitarna katastrofa pomeni, da prebivalci nekega območja izgubijo vse. Grki pa niso oizgubili še ničesar: njihove domove ni porušil potres, niso bili raketirani. Torej imajo nek kapital. Naj ga prodajo, da bodo imeli za preživetje. Grki pa so humanitarno pomoč predstavljajo tako, da jim EU in drugi posojilodajalci oprostijo dolg.

Mit številka 2: Krizo v Grčiji je povzročil „austerity“

Austerity ne pomeni ne varčevanje ne zategovanje pasu. Pomeni preprosto to, da imaš uravnoteženo državno blagajno oziroma da porabiš toliko, kot imaš. Grčija tega nikoli ni imela, vedno je porabila več (in si sposojala), kot je imela. In če porabiš več, tudi dolgov ne moreš vračati. To lahko narediš samo tako, da zmanjšaš odhodke proračuna ali povečaš prihodke. Slednje je vedno povezano s povečevanjem davkov, kar ima vedno negativen vpliv na gospodarstvo. Davki so namreč legalna kraja zaslužka posameznikov ter so že po definiciji nemoralni in nesprejemljivi.

Najboljši model „austerity“ je, da država zmanjša porabo, hkrati pa zniža davke, vendar tako, da so prihodki večji od odhodkov. Sicer je Grčija lani dolgih letih imela proračunski presežek, vendar je te napore nato letos uničila levičarska Siriza.

Mit številka 3: Problem Grčije je socialen, ne gospodarski ali finančni

Težave Grčije so izključno gospodarske ali finančne, nikakor ne socialne. Državna poraba v Grčiji (gre za socialne transferje, šolstvo, zdravstvo) je nad povprečjem EU in znaša skoraj 50 odstotkov BDP (49,3 odstotka). Kljub tako nenormalno visoki stopnji v Grčiji prihaja do socialnih problemov.

Med levičarji kroži ideja, da bi morala Grčija še povečati državne izdatke za pomoč državljanom. Ampak koliko bi morali znašati. 60, 70 ali 80 odstotkov BDP? V zgodovini smo že zabeležili primere, ko so države v času miru porabile več kot 60 odstotkov BDP. To so bile skandinavske države v času socialističnih norosti, vendar je to pripeljalo do hude recesije, ki so jo nato reševale desničarske vlade.

Mit številka 4: Grški dolg je neodplačljiv, zato ga je treba odpisati

Ne drži. Da se da dolg zmanjšati in tudi hitro odplačevati, dokazuje Islandija. Na začetku krize je javni dolg znašal 28,5 odstotka BDP, po finančnem zlomu in dodatnemu zadolževanje se je leta 2012 povzpel na 101 odstotka BDP. Že prej so Islanci sprejeli stroge varčevalne ukrepe, krepko znižali porabo. Rezultat je na dlani: konec leta 2014 je znašal dolg samo še 86,4 odstotka, kar pomeni, da je Islandija v dveh letih odplačala šestino svojega dolga.

Nujni ukrepi: odpraviti minimalno plačo, znižati pokojnine še za 30 odstotkov, privatizirati državna podjetja, odpraviti privilegije (na primer na otokih, kjer imajo velike davčne olajšave), zmanjšati socialne tranferje, šolstvo in zdravstvo prepustiti zasebnikom ter še kaj.

Mit številka 5: Krizo v Grčiji je povzročil neoliberalizem

Krizo v Grčiji so povzročili Grki sami, predvsem pa z veliko državno potrošnjo socialistične vlade od leta 1981 (tri četrtine časa do vladali socialisti). Če parafraziramo kitajski pregovor: Grki se niso naučili loviti rib, ampak so pričakovali, da bo ribe za njih lob+vil kdo drug.

Več lahko preberete na Kavarna Hayek.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


8 KOMENTARJI

  1. Odlično. Neverjetno koliko racionalnih ljudi se ujame na iracionalne, “humanistične” mite skrajnih levičarjev.
    Sirene res privlačno pojejo bedakov.

  2. znižati pokojnine še za 30 odstotkov
    ==============
    Baje znašajo povprečne pokojnine 600€. Torej na 400€?
    Povrhu pa je to verjetno povprečje polnih pokojnin, ki jih je vse manj, tako da imamo veliko pokojnin, ki so že 400€ ali manj.

  3. V času ciprske krize je Delo (kar je presenetljivo) objavilo tale članek z naslovom: “Evrski »reveži« so bolj bogati od »bogatašev«”

    =============
    “Ne bi presenetilo, če so pri ECB podatke res hoteli ohraniti v tajnosti, vsaj do konca reševanja Cipra, kot namigujejo v Nemčiji. Z enakim povprečjem merjeno premoženje ciprskih gospodinjstev namreč šteje 267.000 evrov, kar ga na lestvici evrskega premoženja postavlja na drugo mesto takoj za Luksemburgom, kjer ima povprečno gospodinjstvo 398.000 evrov premoženja. Sledijo Malta z 216.000 evri, Belgija z 206.000, Španija s 183.000, Italija s 174.000, Francija s 116.000, Nizozemska s 104.000, Grčija s 102.000, Slovenija s 101.000, Finska s 86.000, Portugalska s 75.000, Slovaška z 61.000 in na koncu Nemčija, kjer je povprečno premoženje gospodinjstev enkrat nižje od evrskega povprečja, ki šteje 109.000 evrov. Podatkov za Irsko in Estonijo niso predstavili.

    Sredinsko povprečje je še posebej primerno za takšne primerjave, saj je nad in pod njim natančno polovica merjenih, kar pomaga odstraniti morebitna izkrivljenja zaradi izjemno bogatih in izjemno revnih. A tudi običajno povprečje, ki sešteje vse vrednosti in jih deli s skupnim številom, ne upravičuje slovesa Nemčije kot evropske bogatašinje. Tako namerjenih nemških 195.000 evrov na gospodinjstvo je precej manj, kot premorejo Francozi (233.000), Avstrijci (265.000), Italijani (275.000), Španci (291.000), Belgijci (339.000), Maltežani (366.000) in v zgornjih stratosferah s 671.000 evri (!) spet Ciprčani ter s 710.000 evri Luksemburžani. S 148.000 in 149.000 evri na povprečno gospodinjstvo ne gre tako slabo niti Grkom in nam Slovencem.”
    =============

    Na: http://www.delo.si/novice/svet/evrski-revezi-so-bolj-bogati-od-bogatasev.html

  4. Kakor ta hip kaže, se glede Grčije vendarle nakazuje na videz kolikortoliko solidna kompromisna rešitev, ki omogoča, da se Grčija izogne kolabsu in bankrotu in ostane znotraj euroskupine. Če bo dogovor šel skozi, tam kjer se vendarle lahko še zaplete- zlasti v parlamentih v Atenah, Berlinu, Helsinkih.

    S tem bo spet, kot ponavadi v zadnjih 70 letih, v Evropi zmagala neka srednja pot med tistim, kar je v pismu Merklovi pričakovala peterica eminentnih svetovnih ekonomistov in med tem, kar je, v duhu precej brutalnega liberalizma, zapisano v tem članku. Ene in druge ideje so namreč po mojem precej skrajne in brutalne: prve do stabilnosti evra, druge do socialnega stanja Grkov.

    Kadar na koncu zmagujeta sredina in kompromis, smo ponavadi na varni strani.

    • Na varni strani? A se hecate?
      Grkom se pomaga že 5 let, odpisalo se jim je že 100 milijard, in oni niso spremenili svojih financ na bolje. Še povečali so javni dolg. Sedaj naj bi se v treh letih vrglo v ta sod brez dna še nadaljnjih 86 milijard. Na varni strani? 😉

      • Če bojo delovali z izravnanim proračunom in gospodarsko nehali padati, ampak se postopno krepili, so Grki zmožni vrniti približno toliko kreditov, kolikor jih bojo dobili novih. Po oderuških obrestnih merah nad 5% pač ne, zato je bistveno da dolg lahko prestrukturirajo v dolgoročnejšega in po spodobnih obrestih.

        Ne vem prav dobro, zakaj nekateri na slovenski desnici tako navijajo za zlom Grčije, za zlom osnovne socialne blaginje in dostojanstva teh ljudi.

        Odkrito rečeno, čeprav vem, da so nekatera zdravila, na katera so pristali, potrebna, da mi jih je malo žal, na kakšen ponižujoč način na njih morajo pristajati. To ni ravno po vzorcih pojma demokracije, na katero bi prav oni lahko vpisali patent iz časov antičnih Aten.

  5. Za pozdraviti je novi dogovor med EU in Grčijo. Končno! Upam, da se bo kje preveč zakompliciralo. Predvsem ta privatizacija se zdi zelo obsežna.
    najbolj pa bi morali Grki, tako kot mi, poiskati kam jim je poniknil denar. Tu se lepo vidi, kako lahko nekateri pospravijo kredite, ki pa naslednji generaciji potem zapade v plačilo. Nič krivi, morajo zaslužiti milijarde…

Comments are closed.