Prva obletnica katoliško-islamske Deklaracije iz Abu Dabija

Podpis skupne izjave v Abu Dhabiju. (Vatican Media)

Deklaracija o bratstvu vseh ljudi za mir, ki sta jo lani na pomembnem medreligijskem katoliško-islamskem dialoškem srečanju v Abu Dabiju podpisala papež Frančišek in veliki sunitski imam Ahmed al Tayyib, predstavlja pomemben dialoški dogodek na področju dveh največjih monoteističnih religij.

V duhu prve obletnice podpisa katoliško-islamske Deklaracije o bratstvu za mir v svetu in skupno sožitje je papež Frančišek 4. februarja 2020 poslal »urbi et orbi« kratko video sporočilo. V njem odločno spodbuja k dejavnosti vse, ki se v duhu Deklaracije trudijo uresničevati ljubezen za dobro drugih, ne glede na njihovo religijsko, etnično in kulturno pripadnost. Papež je na koncu sporočila podelil blagoslov vsem, ki si prizadevajo za dobrobit pristnih medčloveških odnosov.

Deklaraciji o bratstvu vseh ljudi za mir sta papež Frančišek in veliki imam univerze Al Azhar Ahmed al Tayyib pozvala katolike, druge kristjane in sunitske muslimane kakor tudi vse ljudi dobre volje, da sprejmejo teološka, antropološka, etična, kulturološka in politična spoznanja, do katerih sta prišla oba podpisnika Deklaracije na podlagi medsebojnega sodelovanja še pred podpisom tega dokumenta.

Deklaracija o bratstvu vseh ljudi za mir: temeljne ideje

Katere so temeljne ideje Deklaracije, ki jim papež pripisuje tako velik zgodovinski pomen? Avtorji priznajo številne pozitivne dosežke sodobne civilizacije, hkrati pa opozarjajo na številne nevarne trende, ki ogrožajo človeški obstoj. Deklaracija sicer vse ljudi dobre volje jasno poziva k radikalnemu duhovnemu, filozofskemu in kulturnemu preobratu, vendar papež in imam vse to presegata s pozivom, naj ljudje med seboj sodelujejo na podlagi vere, ki je plod božjega delovanja oziroma božje milosti. Ta milost ljudem pomaga pri uresničevanju postulatov medsebojnega sožitja v ljubezni, v prizadevanju za mir, družbeno in gospodarsko pravičnost, za spoštovanje svobode veroizpovedi, svobode mišljenja, pravic žensk, ekološko odgovornost itd. Še posebej pa je v Deklaraciji obsojeno nasilje v imenu vere.

Kritiki Deklaracije pa se sprašujejo, kako je mogoče graditi univerzalno bratstvo v svetu s toliko kulturnimi, religioznimi, svetovnonazorskimi, ekonomskimi in socialnimi razlikami in interesi. Sopodpisnika Deklaracije jim sporočata, da je dokument racionalno in teološko utemeljen, ko opozarja na možno bodočnost, ki bo kljubovala nasilju, krivici, neenakosti, ekološki in celo atomski apokalipsi.

Svetovni dan človeškega bratstva še ni sprejet

V skladu s tem duhom Deklaracije je papež Frančišek v preteklem letu na dogodkih in srečanjih z različnimi osebnostmi poudarjal njen pomen, citiral posamezne ideje ter delil Deklaracijo politikom in predstavnikom drugih religij. Tudi papeški svet za medreligijski dialog si neprenehoma prizadeva za razširjanje ciljev Deklaracije na diplomatski, medreligijski, akademski in pastoralni ravni. Spodbujen z antropološko-teološkimi temelji in cilji Deklaracije, je papež Frančišek decembra 2019 skupaj z velikim imamom, ki ga v sporočilih imenuje »svojega brata«, predlagal glavnemu tajniku Organizacije združenih narodov (OZN) Antóniu Guterresu, da 4. februar razglasi za svetovni dan človeškega bratstva.

V pobudi sta papež in imam še predlagala, da bi bila OZN skupaj s Svetim sedežem in Univerzo Al Azhar iz Abu Dabija soorganizator velikega Svetovnega dialoškega srečanja in kulture o človeškem bratstvu. To pobudo so odločno podprle manjše krščanske skupnosti v islamskih državah, maronitski patriarh Bechara Rai, kaldejski patriarh Rafall I. Sako ter istanbulski patriarh Bartolomej.

Deklaracija o bratstvu vseh ljudi za mir doživela nasprotovanja v Katoliški cerkvi

Deklaracije pa ne podpirajo vsi. Najbolj ji nasprotujejo katoliški tradicionalisti, ki se ne strinjajo z dosežki II. vatikanskega koncila na področju teologije, duhovnosti, pastoralne prakse in kristocentričnosti odrešenjskega sporočila. Papežu Frančišku glede podpisa Deklaracije očitajo, da je dokument relativističen in heretičen s trditvijo, da je pluralizem religijske zgodovine človeštva »dar modre božje volje«. Zaradi tega je papež Frančišek 3. aprila 2019 na posvet poklical sholastične teologe in njihovo Voluntas permissiva Dei, ki so leta 1986 svetovali tudi papežu Janezu Pavlu II., ko je imel veliko težav z organiziranjem medreligijskega molitvenega srečanja v Assisiju. Papež Frančišek je bil prepričan, da je Deklaracija v službi uresničevanja edinstvenega Božjega zgodovinskega načrta, v okviru katerega so razlike manj pomembne od edinosti, ki je »radikalna, temeljna in odločujoča«.

Deklaracija ima nasprotnike tudi v islamu

Tudi v islamskem svetu ni šlo vse gladko. Odzivi na dogodek v Abu Dabiju so bili precej zadržani. Med drugim veliki imam Ahmed al Tayyib ni prepričal predstavnikov sunitskega, salafitskega in vahabitskega islama. Za uspešno sodelovanje kristjanov in muslimanov predstavljajo decentraliziranost islamske religije, še posebej njen mnogovrsten pravno-teološki sistem (šeriatsko pravo), ter njihovi različni etično-kulturološki načini življenja, precejšnjo prepreko. Navsezadnje je v bližini še problematična Savdska Arabija, ki še vedno predstavlja sicer moderno, vendar antipluralistično, antidemokratsko, teokratsko paradigmo političnega islama.

Za konec

Ne glede na vsa zgoraj navedena nasprotovanja, je papež Frančišek prepričan, da je Deklaracijo možno uresničiti tudi s pomočjo nadaljevanja medreligijskih asiških srečanj, ki jih je začel že papež Janez Pavel II. Navsezadnje tudi zato, ker se je tam prvič zgodilo srečanje dveh teološko-religioznih inkluzivizmov, katoliškega in islamističnega.

Na koncu se v povezavi z Deklaracijo pojavljata dve temeljni vprašanji:

    1. Ali ni bodočnost dialoškega sožitja dveh različnih teoloških sistemov predpogoj obstanka človeštva, da znotraj inkluzivizma lastne veroizpovedi najdejo dovolj duhovnega prostora za sprejemanje temeljnih vrednot drugih religijskih izkušenj in stališč?
    2. Ali ni Deklaracija pravzaprav majhna, vendar tudi nezanemarljiva spodbuda in poziv, naj si verniki obeh religij prizadevajo, da bi prispevali k uresničevanju Božje ljubezni med ljudmi v duhu medreligijskega Assisija?

Kolikor kristjani pritrdilno odgovorijo na ti dve vprašanji, da lahko dejansko uresničujejo mir, pravičnost, bratstvo, ljubezen, lepoto, medsebojno spoštovanje in pravi odnos do narave …, takrat bodo priče doživetja uresničitve Deklaracije iz Abu Dabija na Zemlji in v božjem kraljestvu.

Vir: Crkva u svijetu št. 1/2020, Split, fotografije so s spleta