Katoliški mediji med nami

71
426
Foto: Flickr.
Foto: Flickr.

Januar je mesec verskega tiska, ko običajno poravnavamo naročnino na verske časopise, to pa je tudi priložnost za razmislek o pomenu katoliških medijev. Ti imajo neprecenljivo vlogo pri oznanjanju in poglabljanju vere pa pri oblikovanju stališč, ki izvirajo iz krščanstva. Da bi razumeli vlogo katoliških medijev med nami, si moramo najprej zastaviti vprašanje, kaj pravzaprav so katoliški mediji, ali še bolje, kaj niso.

Ko si bomo na ti dve vprašanji odgovorili, bo razmislek o pomenu precej lažji in naše zavedanje o tej temi bo bolj realistično, kajti včasih se zdi, da verniki od »svojih« medijev pričakujemo nekaj, kar ti ne morejo dati.

Prvi in osnovni namen katoliških medijev je evangelizacija. To torej ni raziskovalno novinarstvo, ni polemično in kritično sledenje dnevni politiki, strankam, ni predstavljanje globalnih problemov od ekonomije do ekologije. Da se razumemo, lahko je tudi to, ampak to ni osnovni namen.

Katoliški tednik, cerkveni radio ali pa glasilo nekega duhovnega gibanja, želijo predvsem pospeševati razvoj duhovnega življenja, notranje kulture, čut za tradicijo navzočo v skupnosti. Taki mediji se v prvi vrsti ne trudijo poudarjati razlik, ampak poudarjajo, da smo vsi člani iste organizacije, skupnosti in imamo svoje poslanstvo v Kristusu.

Osnovni namen je torej evangelizacija. Prvi oznanjevalec je bil sam Jezus iz Nazareta, ki je kot potujoči učitelj v svojem času ubral novo pot za oznanjanje Božjega nauka. Ni oznanjal samo v takratnih bogočastnih prostorih, shodnicah, ampak je potoval iz kraja v kraj in nagovarjal ljudi na javnih mestih, pri vodnjakih, ob jezerih, na svatbah in večerjah… Lahko bi rekli, da je dal širjenju Božje besede nov pomen. Iz nečesa statičnega se je premaknil k aktivnemu in dinamičnemu (in to nam kaže njegovo novost tudi danes). Prav tako je bila njegova beseda namenjena vsem, ki so ga poslušali, a vendar tudi vsakemu posamezniku. Še več, njegove besede in nauk tudi danes niso izgubile aktualnosti, v sebi imajo večnostno dimenzijo.

Evangelij so za tem oznanjali Jezusovi najbližji učenci, ki so ga po navdihu Svetega Duha s pomočjo evangelistov zapisali in nam tako izročili temelje naše vere. Ko danes govorimo o evangelizaciji, imamo v mislih nadaljevanje Jezusovega oznanjevanja, po njegovih učencih, škofih in duhovnikih.

Evangelizacija, širjenje veselega oznanila, je bila ves čas v srži krščanstva. Besedo odrešenja je treba oznanjati. O tem piše že sv. Pavel, ki pravi „Kajti gorje meni, če evangelija ne bi oznanjal!“ (prim 1 Kor 9,16). Zato se pravzaprav postavlja vprašanje, zakaj v zadnjih letih govorimo o novi evangelizaciji, če pa je ta že ves čas v središču krščanske zavesti.

Upokojeni mariborski nadškof Anton Stres ugotavlja, da verjetno zato, ker se je svet v zadnjih letih precej spremenil. Ni se spremenil na hitro, ampak spremembe potekajo od Francoske revolucije naprej. Ta je bila na nek način mejnik, ki je zamajal »stari svet«. Največji korak k družbi, kot jo poznamo danes, pa se je zgodil sredi 20. stoletja, ko se je obrnilo razmerje med tradicionalnim in sodobnim. Če je tradicionalno do srede 20. stoletja, vernost še postavljalo v ospredje, se je s tem obdobjem vernost preselila na obrobje. Zdaj lahko bolj razumemo, zakaj moramo govoriti o novi evangelizaciji, saj je potrebno družbo, ki je bila še pred dobrimi 50. leti prekvašena s krščanstvom, ponovno evangelizirati.

Vse kar verniki danes vedo o Cerkvi, vedo iz medijev. Če vedo kaj o Cerkvi, vedo zato, ker je bil (nad)škof na televiziji, ker je radio poročal o neki cerkveni prireditvi in ker je rumeni časopis pisal o kakšnem škandalu. Žal večina vernikov Cerkve ne pojmuje več tako, kot so o njej slišali pri verouku, ampak kot so jim jo naslikali javna mediji. To v veliki meri velja za nedeljnike, ki so nekak center ali baza Cerkve, skoraj v celoti pa to velja za oddaljene, »šunka« kristjane.

Če tudi veliko vernikov svojo podobo Cerkve oblikuje glede na medije, potem je jasno kako pomembna je njihova vloga. V dobrem in slabem smislu. Če namreč o nekem dogodku ne moremo nikjer ničesar prebrati, slišati ali videti, lahko (po)dvomimo, če se je sploh zgodil. In tu je »tragika« dogajanj denimo v župnijskih občestvih, kjer se zgodi veliko lepih in dobrih stvari, a so zaradi medijske neodzivnosti, žal obsojeni na obrobnost. Ni torej važno samo kaj nam preko medijev servirajo, ampak tudi kaj nam zamolčijo!

Cerkev se pomena medijev načeloma zaveda. Po cerkvenih dokumentih imajo katoliški mediji pomembno mesto v njenem življenju in v življenju vsakega vernika. Več Cerkvenih dokumentov spodbuja, da mora le ta varovati in razvijati svoja lastna sredstva družbenega obveščanja in svoje lastne programe komuniciranja. Papež Pavel VI. je zapisal: »In zakaj bi samo láži in zmoti, onečaščenju človeka in pornografiji bila dana pravica, da jih ljudje ponujajo? Spoštljiv način oznanjevanja Jezusa Kristusa in njegovega kraljestva ni le evangelizatorjeva pravica, ampak je več: to je njegova dolžnost!«

Katoliški mediji opravljajo svoje poslanstvo v prostoru, ki ga zaznamuje vse večji vpliv materialističnega in sekularnega načina življenja. In prav zato imajo verski mediji pomembno poslanstvo, saj morajo kristjanu, ki se je znašel sredi številnih mnenj in ponudb verodostojno pokazati na »ponudbo Cerkve«. Katoliški mediji se ne bodo ustavili samo ob škandalih ali napakah, ampak bodo poskušali ponuditi objektivno podobo Cerkve. Da je ta sicer grešna, ampak tudi sveta! Katoliški mediji so zato v vsaki družbi nepogrešljivi, ker dogajanja po svetu in sodobne (družbene) pojave osvetljujejo s stališča katoličanov in nauka Cerkve. Naj omenim samo zadnji aktualni referendum o spremembi družinske zakonodaje. Kako različna stališča na tem področju smo lahko slišali iz večinskih medijev v primerjavi s Cerkvenimi! Težko si predstavljam človeka, ki bi bil rad razgledan in sodoben kristjan, pa ne pozna katoliških stališč oz jih pozna samo iz drugih medijev. Še najmanj pa si lahko predstavljam družbeno angažiranega kristjana, ki želi pospeševati katoliška načela v družbi, a ne pozna katoliških medijev.

Ko je beseda že nanesla na škandale v Cerkvi, se vedno zastavlja vprašaje, koliko naj katoliški mediji poročajo o njih. Prepričan sem, da imamo verniki pravico zvedeti resnico tudi takrat, ko je za kristjane in za Cerkev boleča. Ne pozabimo na Jezusove besede: »Resnica vas bo osvobodila« (Jn 8,32). Cerkev je občestvo, skupnost grešnikov in svetnikov, ki evharistijo, sveto mašo, začne s priznanjem in obžalovanjem grehov. Ni prav, pravi tiskovni predstavnik Svetega sedeža, p. Federico Lombardi, da bi verniki samo iz nekatoliških medijev zvedeli za nepravilnostih v Cerkvi!

A vendar pogosto obstaja strah, pa če to priznamo ali ne, kaj bo o takem poročanju v Cerkvenih medijih rekel vrh Cerkve. Kljub tem bojaznim, ki so utemeljene, mislim, da smo v slovenski situaciji že prišli na nivo, ko se tudi o problemih in zablodah znotraj Cerkve lahko informiramo v katoliških medijih.

Toda vedeti moramo, da imajo ti drugačno vlogo. Ne gre, da bi kritizirali zaradi večje prodaje ali rejtinga poslušanosti, kakor počno sekularni mediji. V katoliških medijih je potrebno kritično poročati o vsem iz ljubezni do Kristusa, ki je pot, resnica in življenje! Tako je s potrebno kritičnostjo potrebno obravnavati tudi nepravilnosti v njej, hkrati pa spodbujati pripadnost Jezusovemu nauku in stremeti k poboljšanju.

Morda bi za konec omenil še medijsko udejstvovanju, evangelizacijo, h kateri smo v širšem smislu poklicani vsi krščeni. Vsak ima svojo vlogo pri oznanjevanju, o tem je pisal papež Benedikt XVI. in zdaj piše papež Frančišek. Cerkev tukaj nikakor ne sme zaspati. Če bi Jezus živel danes, bi zelo verjetno svoj nauk širil tudi s pomočjo televizije, radia, interneta, pa tudi facebooka, twiterja, verjetno bi pisal svoj blog … Na tak način torej, ki bi zajel čim širšo množico uporabnikov. Medijski pogled na novo evangelizacijo in medije je tako pravzaprav optimističen. Zakaj? Če postavimo tezo, da se je čas oznanjevanja (zgolj) s prižnic, kot smo ga poznali v Cerkvi nekoč, iztekel, potem so tu novi mediji, ki nam omogočajo še hitrejši in širši nagovor vernikov. Zanimivo bi bilo razmišljati o ustanovitvi nekakšne „virtualne“, digitalne župnije, ki bi ne bila teritorialna, ampak bi v občestvo povezala spletne iskalce na področju duhovnega. Res je, da nič ne more nadomestiti osebnega stika med dvema človekom, lahko pa je to uspešna začetna stopnica na poti k srečanju.

Poti evangelizcije preko medijev je torej veliko, le ljudi in izobraženih posameznikov, ki bi znali iz vsega narediti do uporabnika prijazen nagovor, nam manjka. Na poti novih medijev in oznanjanja Jezusovega nauka nas čaka še veliko dela, a vsak korak, ki ga naredimo v tej smeri, je prepoznavanje znamenj časa. In ti znamenja kažejo, da se vloga medijev še povečuje.

71 KOMENTARJI

  1. Evangelizacija vs. nova Evangelizacija je umetna dilema, saj duh veje, kjer hoče, kristjan živi in se prenavlja, preobraža. S svojim življenjem pa evangelizira. Zaradi okostenelosti, fevdalnosti, zadrtosti je po 2vk prišlo do novih gibanj, ki so osebno nagovorile človeka in živele z njim v majhnih skupnostih.

    Glavni problem je problem konzervativcev: da formo in detajle absolutizirajo in častijo. Vsebine, življenja in odnosa pa ne živijo dinamično, pristno, iskreno.

    Posledica so farizejske deviacije:
    moč
    Oblast
    Čast
    Množica
    Fevdi
    Birokratizacija
    Samozadostnost
    Manipulacija.

    Težko je spoznanje, da smo kristjani manjšina v Sloveniji in da večina kristjanov ne veruje v Boga, ampak malikuje popularne malike, kot jih malikuje večina družbe. Kdor tega ne sprejme, živi v nerealnem svetu in ni verodostojen, ne more evangelizirati, je ezoterični egoist, narcis.

    Zaznavati znamenja časa in iskati odgovore nanje.

    Družina in Ognjišče sta okostenela, birokratska medija. Glavna vodila so floskule o krščanskih vrednotah, “evangelizaciji” in PRIJAZNOSTI. Manjka jim življenja, zdravih in celovitih osebnosti, ki se učijo, iščejo in posledično lahko kritično pretresajo družbo in Cerkev, znajo realno pohvaliti, realno kritizirati in postaviti realne zahteve. Znajo razločevati ideje in avtoritete. Znajo navduševali.
    Preboj so naredili iskreni. net in Časnik in Družina. Od znotraj se ni dalo narediti sprememb, tako kot se v Partiji (KP) ni dalo narediti sprememb. Nujna je konkurenca. Družina ne piše o pedofiliji v Cerkvi, o gejevskem lobiju ordinarijev, o častihlepju klerikov, o osamljenosti in alkoholiziranosti duhovnikov in o tem kakšna trdnjava socializma je slovenska Cerkev in slovenska družba. Komaj 10 ljudi lahko naštejem, ki so na svojem področju delali preboj kot psihoterapevt Bogdan Žorž. Ostali so “prijazni” birokrati.

    • Resnično nevarno pa je, da se vero spreminja v ideologijo in se jo romanticira, idealizira. Tu sta primera kardinal Rode in Rebula. Prav tako se pod vplivom noveCMD napihuje ideologijo slovenstva in domoljubja. Tako kot je bila zgrešena politika Cerkve zadnjih 25 let: vlagajmo denar v zidove (analogno 2.tir,TEŠ6b), namesto v odnose in grajenje celovitih osebnosti, jedra Cerkve.

      Bolan je tudi odnos kleriki-laiki (fevdalno suženjski). Bolan je odnos do žensk, čustev, spolnosti in do realnosti.
      Katoliški mediji so dosedaj bili samo birokratski PR “mogočnega” cerkvenega Lobija v Cerkvi.

    • Napaka. Pravilno:
      “Preboj so naredili iskreni.net in Časnik in Domovina.”

      Konkurenca je Družino že 10 procentov spremenila na bolje. Nov urednik Rode, kot sem slišal, je realen in podjeten.

      Vendar je iz osebnostno polomljenih hlapcev težko narediti zrele osebnosti, podjetnike, gospodarje.

      • Zelo resno vprašanje je:
        “Ali je bil Ivan Zidar glavni voditelj slovenske Cerkve zadnjih 30 let? ”

        ” Ali sta Družina in Radio Ognjišče zadnjih 15 let postala medij JJ, trobilo JJ? ”

        Ali si upajo o tem dialoško (več različnih, nasprotnih mnenj) iskreno in javno govoriti v etru ali pisati?
        Zelo verjetno ne. Vehementno bodo omalovaževali to vprašanje.

    • Pavel,
      zapisali ste: “Družina in Ognjišče sta okostenela, birokratska medija. Glavna vodila so floskule o krščanskih vrednotah, “evangelizaciji” in PRIJAZNOSTI”

      Prosim vas, da z argumenti dokažete citirane trditve. Upam, da boste obenem navedli, kaj pričakujete od medijev, naslovljenih na najširše slovensko katoliško občestvo.

      Vnaprej najlepša hvala za vaš trud in čas.

          • Gospa Vanja,
            pa ste pripravljena spremeniti svoje mnenje? Spremeniti popolnoma? Seveda, če so dokazi … 😮

          • AlFe,
            ne da bi vedeli, kakšno je, me že sprašujete o spremembi mojega mnenja. Kaj pa, če bi ga bilo škoda spreminjati? 😉

            Zanimajo me Pavlovi argumenti, ki so osnova njegove ostre kritike.
            Če kritika ni podprta z argumenti, lahko govorimo zgolj o kritikastrstvu.

            Lahko pa namesto Pavla odgovorite vi, če soglašate z njegovim mnenjem in so za vas argumenti njegove kritike samoumevni 😀

          • Vanja, običajno napišem poleg kritike argumente. Zakaj jih nočete videti. Občutek imam, da se hočete samo iti vojno in zmagati.
            Eden od argumentov je tudi Rode Rebulino ideološko pocukrano romantiziranje “krščanstva.
            Silite me, da naj vam še in še dodajam argumente, pa vam dajem tudi vedno bolj pikantne. Potem pa se kolektivno zgraža te kot trop tercialk po maši.

            Par patrov piše v redu, zelo dobro. Ali govori na radiu.

            Ali se spomnite, da je kak katoliški mislec, novinar naredil preboj. Nimamo Puharjeve, ne Nežmaha, ne Brščiča, ne Štiha, ne Jančarja, ne Vodopivca.

            A je kak novinar teh verskih medijev kaj tako solidnega zapisal, da bi mu prav dal cel narod?

            OK. Imamo p. Rupnika, p. Geržana in Capudra. A v smislu protisocializma katoliki nimamo enega prebojnika, ustvarjalca, preroka, Mojzesa. Celo tako hudo je, da gredo kristjani množično za lažnim prerokom.

          • Mi je žal, če ga nočeš prepoznati, “nemo propheta in patria”, ampak prav Rebula je tak Mojzes.

            Sicer pa- talenti so, kakršni so, redki so talenti, kot so jih na uredniški mestih imeli Franc Bole, Drago Klemenčič, Ivan Merljak ali pisec Jože Zadravec, po katerega zaslugi smo včasih v Družini brali najlepši jezik ( in mogoče res nekoliko romantičen slog, ki pa meni konvenira) od vsega tiska v državi.

            Eni so pač žalibog odšli in je normalno, če ima Cerkev danes nekaj več kot 10 novomašnikov in jih je včasih premogla 50, da precej verjetno ne bo med kleriki enakega števila talentov za žurnalizem. Od mlajše srednje generacije sta tu gotovo Cestnik in Lah, pa Rustja z Ognjišča.

            Sicer pa se od tvojega izbora izven katoliških vrst strinjam z Nežmahom in Puharjevo, ampak taki se ne rodijo vsak dan. Jančar je predvsem umetnik.

            Sicer pa ponavljam, cenim Družino in Ognjišče in všeč mi je, da imam, če ju berem, drug občutek kot pri političnih in rumenih medijih. Všeč mi je, če širita obzorje in plemenitita. Všeč mi je, če sta imuna proti hujskanju ljudi. Kar nista vedno, ampak v glavnem. Vsekakor bolj od novih desnih medijev, ki jih navajaš ti.

          • If, kdo in s čim hujska. Hujskajo ateisti in materialisti s strahovi. Saj se ti temu eden redkih upiraš.

            Kako sem mogel pozabiti p. Cestnika in p. Laha?

      • Joj, dokazi.

        Odprite Družino iz leta 2010 in jo prelistajte. Poskusite vse prebrati. Ali poslušajte cel dan radio Ognjišče.

        Dajte to nalogo parim 40 letnikom, pa 30 letnikom in 20 letnikom in naj vam napišejo kritike in rešitve.

        Razen parih parov, ki imajo vsebino, je vse ostalo skoraj tako bedno kot bi bila glavna pisca recimo Mihič in svitase ter par 5 stavčnih navijačev SDS.

        1. Berejo samo starci

        2.večino vernikov ne bere, ampak so prisiljeno usmiljeni in dobivajo za ta tisk, ki je prisiljeno prijazen

        3. večino ateistov ga niti odpre ne, kar pomeni, da so vsebine sektaško pravoverne, strumno ideološko romantične in odtrgane od realnosti. Če bi bili njeni novinarji iskalci, učeči se, čudeči se, radovedni, bi ustvarjalno in podjetno vlekli v dialog tudi druge, ko bi se dotikali aktualnih vprašanj in problemov

        4.kot se s fevdi (brez konkurence, brez primerjav, brez meritev) dogaja, da skoraj vsi delavci postanejo slabi, penzijonistični, birokratski, bleferski, neustvarjalne lupine, ki bruhajo obrtniško leporečje in jih slaba vest sili, da nesposobnost skrivajo z osladno prijaznostjo.

        5.kako naj manager sploh naredi spremembo, izboljšavo:
        Če ni meritev
        Če ni ambicioznih ciljev

        6. A se je že zgodila notranja konkurenca, da manager vsako leto zaposli 2 nova novinarja, 2 najslabša pa odpusti

        7. Podobno kot pri “desnih” strankah, ko luzerski birokratski politiki postavljajo cilje “krščansko demokratske” vrednote ali “domoljubje”, ne znajo pa si postaviti marljivih ciljev, kaj stranka lahko naredi. Podobno zgornji avtor piše o evangelizaciji o kateri uspešnosti lahko sodi sam Bog.
        Pa ljudje, a ste res tako neumni, da ne vidite, da vas imajo za bedake?

        • Pavel,
          ljudje smo različni in to je pravzaprav zelo dobro. Pa tudi nismo neumni le zato, ker nas imate nekateri za bedake 🙂

          Čeprav sva oba prejela zakramente po lastni odločitvi kot odrasli osebi, za razliko od vas občutim hvaležnost do slovenskega katoliškega tiska (Ognjišča, Družine, Misijonskih obzorij in celo do Mavrice, ki smo jo v družini redno brali, dokler smo še imeli osnovnošolce).
          Kot dediču popolnoma brezbožne vzgoje mi je branje teh časopisov in revij (poleg ostalega, s krščansko duhovnostjo povezanega čtiva) nudilo precejšnjo oporo na poti duhovne preobrazbe in mi omogočilo spoznavati žitje in bitje slovenskega katoliškega občestva.

          Dandanes Družino v tiskani obliki berem občasno, ne ravno vsak teden. Ognjišče imamo še vedno naročeno (ne iz usmiljenja!) in ga redno beremo najmanj trije družinski člani različnih generacij. Torej že samo naša družina odstopa od vaših pavšalnih ocen o samih starcih, ki berejo verski tisk in o večini, ki ne bere verskega tiska.
          Radio Ognjišče poslušam med vožjo, kadar nimam spremljevalcev v vozilu, ker me pomirja.
          In seveda poslušam ga na obiskih pri mami, ki mi jo je uspelo toliko “evangelizirati”, da ga redno posluša in celo hvali kot najboljši radio 🙂
          V domači hiši pa ne gojimo značilne slovenske navade neprestanega poslušanja radia.

          Zame so katoliški mediji še vedno dovolj navdihujoči, da se mi zdi nepotrebno tako hudo jih kritizirati.

          • Gospa Vanja, z zapisanim se popolnoma strinjam! V teh medijih vsak razmišljujoč iskalec lahko najde nekaj, kar mu je opora pri iskanju stika z Bogom. Seveda ni vse zlato, vendar mislim, da dobro odtehta. Mislim, da tako radikalne kritike vsega, brez trohice omembe pozitivnega, ki ga je kar veliko, ni na mestu. Doma beremo Družino (pa še nismo stari!), mlajši (od 15 do 25 let)raje, vendar, redno Ognjišče. Tudi sam redno poslušamradio Ognjišče v avtu, redkeje doma. To je radio, ki naravnan v pozitivno smer, ki mi polepša dan, brez običajnega negativizma ostalih medijev. Se pa zavedam, da bi se še kja dalo popraviti, vendar bodimo veseli za vse tisto dobro in pozitivno, kar nam omenjeni mediji prinašajo. Hvala Bogu za to!

    • floskule o krščanskih vrednotah
      ====

      Krščanske vrednote so ali jih ni, jih živiš ali pa ne ! Nekaj vmes ne obstaja, torej je tudi tista o floskulah malo mimo !

    • Hvala lepa za medije, ki bi Cerkev zapeljali na pot spreminjanja v neko bojevito skrajno sekto, ki bi v svetu videla samo zlo in sovražnost. A ni na tem svetu že islamskih fundamentalistov dosti in preveč?

      • To pa sodiš dobesedno. Sploh ne gre za “bojevito skrajno sekto”. Razen kolikor je vsak vernik bojevnik vere, pravice in razuma.

  2. Obračaš gor in dol, sem in tja in vedno prideš do enakega zaključka.

    Brez vrednotnega ( kulturnega ) temelja ne najdeš prave poti, razumevanja in sodelovanja.

    Zato naj velja pozitivna vrednotna konkurenca na desnici, ne pa zgolj poimenska.

    Skratka, če ponavljamo le imena , ne pa vrednote, za katere si prizadevamo, smo na slepem tiru.

    S tem pa ne mislim, da ime ne pooseblja vrednote.

  3. Z navedbo vrednot, se obvarujemo totalitarnega pridiha, ko je bilo pomembno le ime, ne pa vrednote.

    Z navedbo vrednot, ne le imena, poudarimo pozitivno delovanje tistega, ki ga imenujemo.

  4. Imam rezerve do Bartoljevega razmišljanja. Češ da celo večini, ki hodi v cerkev, do katolištva sovražni mediji dejansko ustvarijo predstavo o tem, kakšna ta Cerkev da je. No, meni ga ne in bi upal domnevati, da ga večini nedeljnikov ne. ( Tudi referendum pred enim mesecem verjetno ne bi izpadel, kot je, če bi bilo to res).

    Niti mi ni všeč nekoliko pokroviteljsko stališče, da naj verniki raje sledijo glede Cerkve temu, kar jim ponujajo verski mediji.

    Prepričan sem, da namen dobrega medija ne more biti dresura svojih odjemalcev, kaj naj si o nečem mislijo.
    Ljudje naj predvsem sami, s svojo glavo mislijo. S tem dokazujejo, da so ljudje- homo sapiensi. Tudi katoličani.

    Razen tega kritične pozicije laičnih liberalnih medijev ne vidim le v slabi luči. Kdove, če bi brez njih znotraj Cerkve recimo prišlo do nujne spremebe kurza pri tretiranju pedofilije v svojih vrstah. Pomislimo iz zgodovine, kako so se drznili obnašati nekateri cerkveni dostojanstveniki, celo nekateri papeži, ko so dobili občutek lastne vsemogočnosti in nedotakljivosti.

    Zanimivo, da je zgodovinska izkušnja, da Cerkev pritisk nanjo navadno duhovno krepi.

    • Da ne bo narobe razumljeno, naj dodam, da cenim vlogo katoliških medijev. In za razliko od osebe, ki se je poimenovala po izjemnem apostolu in spreobrnjencu, vrednotim kot najbolj spoštovanja vredna prav dvoje slovenskih tiskanih medijev z veliko tradicijo: Družino in Ognjišče. Za njegova ponavljajoča se omenjanja Alojze Rebule v slabšalnem kontekstu bi si oseba zaslužila, da se ga enkrat družno lotimo s snežnimi kepami, ko ga dobimo v roke.

          • Zgoraj si edini poleg mene napisal argumentirano kritiko.

            Socialistične zasede, kepe in polena doživljam vsak dan, večino življenja.

        • Lej Baubau , če mojemu očetu ni uspelo mene spreobrniti v komunizem in socializem, potem tudi tebi ne bo uspelo, da me boš spreobrnil v socializem SDS in JJ tipa.

    • Pa saj drži kar Bartolj piše. Večina kristjanov bolj verjame necerkvenim medijem kot cerkvenim.
      A Bartolj noče videti, da je to zato, ker so cerkveni mediji tako zelo nekvalitetni.

      Jaz sem iskalec kvalitete. Večina ljudi pa išče rumeni tisk (tercialke) in zabavo. Tu se z Bartoljem strinjam.

      A da Družina ne more biti boljša kot Borba1,Borba 2 in Borba 3,ki so tako bedni, da so na meji propada. A tudi Družina ima kriznega managerja.

      Le zakaj radio Ognjišče ne tekmuje po poslušanosti z Radiom ena in Valom 202?, ki mu z brezvsebinsko plitvostjo dajeta cel medijski prostor, ki ga le ta s svojo čudaškostjo ne zna in noče izkoristiti. Tudi s Čušinom in še kakšnimi kreativnimi mladimi.

  5. Le kaj bi Jože Bartolj porekel na izjave Igorja Vovka od iskreni.net:

    “Sledilo je kar nekaj razočaranj pri poskusih, pridobiti podporo na državnih in evropskih razpisih … Največje razočaranje pa je šele sledilo. Slovenska škofovska konferenca nam je blokirala pridobitev sredstev v tujini za projekt Domovine. Pri enem od tujih skladov smo že dosegli pozitivno oceno in priporočilo strokovne komisije, potreben je bil samo še podpis enega od škofov. Nismo ga dobili. Ker smo-kot je bilo povedano-konkurenca obstoječim katoliškim medijem. Neodvisni glas laikov, ki izhajajo iz dela z družinami, za naše škofe torej, kot kaže, ni dobrodošel.”

    Bartolja pa razumem, da ga je strah, kaj bi rekli njegovi delodajalci …

      • To je vsekakor vredno poznavanja celotne zgodbe. Malo mi je nenavadno, da bi bil potreben škofov podpis za pridobitev sredstev v tujini… Zakaj bi laiški medij rabil potrditev škofa?! Ampak, ok, res prvič slišim za tole.

          • A se vidva namerno norčujeta, da speljeta pozornost.

            Jaz ugibam, da rabijo priporočilno pismo škofa. Da jih potem nek finančni krščanski sklad podpre z par milijonov zagonskega kapitala.

            Škofje so jim grozili s pravniki, ko so pisali, da je Rode nastavil gejevsko oblastni lobi. In ko so pisali o preseratorskem plemiškem dvorcu prvega med lumpenproletarci v slo cerkvi. Je Rode ubogal Zidarja?

            Šli so tudi papeža prositi, da ni bil izvoljen nadškof iz Rodetovega spiska.

            Dolga roka iz Rima preko vdanih gejevskih birokratov.

            Dokler bo Cerkev fevdalna =mafijska =socialistična = komunistična, bo propad v Sloveniji trajal. Komunisti na obeh straneh so naši mlinski kamni.

          • Ah, pavel, če je tako, potem mi je povsem razumljivo in v celoti odobravam. Takšnih nesramnosti pa res ne.

          • Pavel,
            ali resno razmišljate o možnosti, da bi bil nek tuji finančni krščanski sklad pripravljen podpreti slovenski medijski projekt, ki se sploh še ni dodobra izkazal, s par milijoni zagonskega kapitala?
            Kar se mene tiče, je tako pričakovanje iluzorno.

            Pa še škofje da bi morali podpirati milijonske finančne injekcije nekemu minornemu medijskemu projektu, ponavljam, medijskemu, ne dobrodelnemu projektu?

            Ali bi po vašem pričakovanju temu mediju torej škof moral omogočiti, da bi jim nekdo nasul nebeške mane naravnost v naročje, namesto da bi se na odprtem morju prostega trga sami naučili loviti ribe?

            Namreč, če morda ne veste, kako se je še v časih trdega socializma razvijala npr. revija Ognjišče: od leta 1965 je (v tedaj takim medijem nenaklonjenem političnem prostoru) iz drobnega ciklostiranega glasila župnij Koper in Postojna prerasla v mesečnik z največjo naklado.

            http://revija.ognjisce.si/revija-ognjisce/80-iz-zgodovine

            Gotovo vas bo zanimal tudi razvoj tednika Družina, o čemer več izveste iz diplomske naloge Petre Stopar:

            http://dk.fdv.uni-lj.si/diplomska/pdfs/Stopar-Petra.PDF

            Pavel, vaše pričakovanje, da bi nekdo od zunaj obilno finančno podpiral nek medijski projekt, ne kaže liberalnega, navsezadnje pa tudi ne krščansko poučnega duha 🙂

          • Vanja: a ste že slišali za startup?

            A veste, da je Domovina začela moderno finančno tehnologijo pridobivanja javnega kapitala, ki so jo novi Janševi mediji eno leto po njej kopirali.

            Iskreni rastejo podjetno in organsko iz malega. Tukaj je ogromno podjetnih in srčnih žrtev. Tu niso čakalci, da jih modri Firer odreši. Ampak vsak nekaj prispeva. Drugačen pristop kot Demos, SKD, SLS in SDS, kjer polno socialističnih birokratov v visokem štartu čaka na funkcionarske in birokratske pozicije in rente.

            Zdravko, ali si kaj drugačen od Ifa, ki pri Cerarju in Mramorju, ki je pripravljen na obe očesi zamižati, če mu baraba trenutno koristi v ugodju. Torej, če škof izvaja kriminal, je treba utišati in kaznovati pismonoša. V majhnih stvareh vidimo obnašanje osebe, kako avtoritarni je pokvarjena. Ni čudno da taki tipi malih diktatorjev volijo najbolj stalinistično vodeno in organizirano stranko?

          • Pavel,
            seveda smo že slišali za stratup način zbiranja sredstev od najrazličnejših vplačnikov, ki jih nek projekt zanima, tudi Domovina se je poslužila takega načina financiranja.

            Nismo pa še slišali za startup, ki bi terjal podpis škofa pred podelitvijo sredstev.

            Gotovo gre pri omenjenem neuspešnem povpraševanju po financiranja Domovine za drugačno obliko financiranja kot pri startupu. Morda gre bolj za pomoč in podporo med katoliškimi Cerkvami, kjer ima določeno vlogo tuja in naša škofovska konferenca.
            Renovabis (povezavo na njihovo internetno stran je posredoval Jani), ki je že podelil 24.000 evrov portalu iskreni.net, je ustanovila Nemška škofovska konferenca.

            V kratkem povzetku v angleščini so razloženi tudi pogoji njihovega financiranja:

            https://www.renovabis.de/sites/default/files/upload/2013_kurzinfo_englisch.pdf

            In spet, Pavel, zanima me dokazni material za vaše ostre napade, tokrat celo na škofe.
            Brez argumentov je vaše bentenje kr neki, tako na počez, kamor bo padlo, bo padlo, kar bo ratalo, bo ratalo…

          • Glej, glej, kakšno je meni pavel očital, da sem pripravljen zamižati Cerarju in Mramorju na obe očesi, ker da mi tadva koristita v trenutnem ugodju. Kako moreš, na pamet z nekimi nebulozami nadme?! Solit se pojdi!

          • Jani,
            nemško ne razumem dovolj, pa me zanima, ali iz zapisanega sledi, da so slovenski škofje leta 2014 že podali pozitivno mnenje k prvemu medijskemu projektu gospoda Vovka?

          • Pri opisu njihovega projekta to izrecno ne piše. Ampak če nasplošno velja, da mora dati pristojni škof pozitivno mnenje, potem so ga leta 2014 morali dobiti.

      • Pameten in razumen človek najprej preverja in potem piše, špatirmohar in obrekovalec pa najprej piše, potem, ko je škoda že narejena, se pa opraviči!

    • Jaz pa tu razmišljam precej drugače; ne da bi imel uvid v dejanko stvarnost, ampak na načelni ravni. Razumem škofa, da je zelo previden, preden bo dal roko v ogenj, zastavil svoje ime za katoliškost neke medijske pobude laičnih krogov, ne da bi jo dodobra poznal, ne da bi ta prej izkazala nedvomno katoliškost svojih pozicij.

      Če vzamem samo migrantsko/begunsko krizo, s katero se sooča država, je Domovina.si in njeni uredniki ne enkrat pisala o temi na način, ki evidentno ni katoliški in evangeljski, je desno populističen in ki je v direktni opreki s sporočili papeža.

      Podobno razumem zadržanost škofa ali duhovnika glede pisanja laika, če ta papeža napada, recimo, češ, da je socialist ali če napada katoliški družbeni nauk. Zakaj naj bi škof ali duhovnik take pozicije podpirala?

      Razen tega so mediji na slovenski desnici do neke mere razdiralni v smislu, da praviloma Demokracija in Reporter sledita SDS in napadata konkurenco, Domovina.je je pa obratno bolj proti-SDSovska in bolj N.Si+ SLS ovska. Kar je politično legitimno, vprašanje pa, če modro. Vsekakor kleriku otežuje neko podporo brez zadržkov.

      Problem je še nek. Delno generacijski, obenem pa meritokratski. Mladi laiki okoli teh projektov preveč mislijo, da so že pojedli vso pamet tega sveta. Pa bi se imeli ogromno za naučiti. Do nekega Rebule ali Jančarja ali Puharjeve jim manjka ohoho. Tudi njihovo vedenje o krščanstvu je v primerjavi z vedenjem škofov približno tako kot vedenje zdravilcev o medicini v primerjavi z vrhunskimi specialisti. Jasno, obstajajo tudi taki, ki zdravilcem bolj zaupajo. Kar pa ne spreminja dejstva, kdo je bolj zaupanja vreden.

      • If:

        “Mladi laiki okoli teh projektov preveč mislijo, da so že pojedli vso pamet tega sveta. ”

        to je ta gerontokratska (starčevska) zadrtost. Posledica bivanja v ne podjetjem in odprtem okolju, ampak v provincialnem fevdalizmu.

        Možje 40ih in 50ih let s kmetij mi pogosto pravijo, da njihovi očetje med 70 in 80 leti starosti nočejo prepustiti gospodarjenja “ta mladim”, ki so za kmeta že prestari.

        Si pozabil, da je bil JJ ko je postal minister smrkavec pri 20ih in Peterle pri dobrih 30ih. Isto Drnovšek: baby face s puhom pod nosom. Na drugi strani pa starec Kučan in 80 letni Jugofašistični generali.

        • Kučan takrat pač še ni bil starec. Verjamem, da si ga ti tako dojemal. Ponavadi je tako. 10 letnemu otroku so že 30 letniki včasih starci. Sicer pa sta bila Churchill in general de Gaulle prav dobra voditelja svojih držav še prvi okoli 90. leta in drugi okoli 80. leta starosti.

          Ne vem, če ti, glede na to, kako tule argumentiraš, kaj dobro poznaš vrhunske zahodne politične mediji. Komentarje v njih z redkimi izjemami pišejo zrele, izkušene, razgledane osebnosti. Creme de la creme iz svojih vrst, ne kdorkoli.

          Redko imajo ti manj kot 40 let. Najpogosteje nekje 50 – 75. Mlajši pa do takrat delajo na sebi in se desetletja ostrijo. Mnenja lahko ti do takrat povejo svojim partnerjem v postelji ali pa v baru za šankom, ne v mediju.

          Tako to je. Zato osebno raje preberem v precej proticerkvenem Delu, kaj o Cerkvi piše veteran Tone Hočevar, kot da bi šel o tem v nove desne medije iskat mnenja golobradih mladeničev. Če grem, sem ponavadi razočaran.

          • ZMOTNA LOGIKA
            Argument iz avtoritete

            Kdor uporablja argument iz avtoritete, utemeljuje, da je neka trditev resnična, ker tako pravi določena oseba ali skupina, ki ima določeno avtoriteto. Ta argument je pogosto uporabljen s poudarkom na izkušnjah ali izobrazbi določene osebe. Razumljivo je, da je verodostojnost trditev tistih, ki imajo primerne izkušnje in izobrazbo, večja. Prav tako smo sumničavi do trditev nekoga, ki podaja avtoritativne izjave s področja, za katerega ne more pokazati izkušenj. A resničnost trditve mora sloneti na logiki in dokazih in ne na avtoriteti in osebi, ki jo promovira.

            Primera:
            Ker nobelov nagrajenec za fiziko pravi, da je Zemlja votla, to gotovo drži!
            Ker je golobrad mladenič, prav gotovo nima prav.

            ===========================
            Resničnost trditve mora sloneti na logiki in dokazih in ne na avtoriteti ali goli bradi.

    • Jani:

      “Bartolja pa razumem, da ga je strah, kaj bi rekli njegovi delodajalci …”

      Točno tu je bistvo. Če je “podjetje” fevdalno, mafijsko, komunistično, fašistično, socialistično vodeno in organizirano (kar je večina podjetij v Sloveniji) potem v službah ostanejo samo prestrašeni, uklonljivi, zlomljeni birokrati. Če je kdo prodoren in samosvoj, ga na začetku že kolektiv teh birokratov spodseka in zmelje v pasivni, jamravi, leporečni, prazni uravnilovki. Če bi se slučajno kdo tako močno upiral, bi ga pa šefi vrgli iz službe. In če bi se tako zelo upiral in ustvarjal še naprej z mednarodno pomočjo, bi postal Tina Maze ali Peter Prevc.

  6. Še tole: vse bolj očitno je omenjeni škof kar prav presodil, za koga bo in za koga ne bo zastavil svoje besede v imenu avtoritete znotraj Cerkve. Tole je danes pri njih brati:

    https://www.domovina.je/nemska-najstnica-v-videu-o-migrantih-strah-me-je-moski-zascitite-nas-angela-unicila-si-nemcijo/

    Take stvari kot jih Domovina in drugi desni slovenski mediji dnevno objavljajo z jasno tendenco – ” zaprite vse meje pred slehernim beguncem in migrantom” in “bojte se muslimanov” so popolnem neskladju s katoliško vero in v neskladju z učenjem aktualnega papeža.

    Nenazadnje je brutalno napadanje Merklove in Junckerja tudi dokaz, da v svojih političnih predstavah ne sodijo v krog evropskih krščanskih demokracij- ljudskih strank, ampak mnogo bolj desno od tega. Sicer smo brali tudi že direktne slavospeve Farageu, AfD in celo Marine le Pen. Kar je seveda skrajno desno in nikakor in v ničemer krščansko-demokratično.

    • No rano v tem je pa Domovina popolnoma na liniji slovenskih škofov. Jasno je to povedal škof Štumpf, drugi se pa z njim strinjajo.

    • Tragikomično je takole spravljati nekontrolirane izlive nejevolje neke očitno razvajene pubertetnice proti kanclerki lastne države med svoje osrednje novice.

      Kam smo prišli, če medij in menda celo katoliški vidi to kot neko pomembno novico in neko razumno argumentacijo, ki si zasluži tak prostor?! 🙁

      Punci, ki hodi ponočevat pri 16 letih, se je zgodilo to, da so jo štirje migranti enkrat nekoliko grdo pogledali. In zdaj bi kanclerka Merklova zaradi tega dejstva, izdajalka svojega naroda, morala najmanj odstopit.

      Realni problem v tej zgodbi seveda ni kanclerka, ampak starši in okolje, ki dekleta ni vzgojilo in ji dalo vedeti, da pri teh letih sredi noči nima kaj iskati na ulici.

      In realni problem so mediji, ki se identificirajo z nezrelo, slabo artikulirano razvajeno pubertetnico.

      • Se čisto strinjam. Ampak, to je spet slovenska kultura, kjer se vsaka nesramnost in nespoštovanje oblasti čisla kot sam sveti boj za pravičnost.

      • Si pa res naiven, ko pišeš take neumnosti. Ni važno, kaj ta punca dela. Pomembno je, da je bilo prej kar precej varno, zdaj pa ni več.

        Ta 16 letnica je edina, ki še ni okužena s politično korektnostjo. Sicer se ostale starejše ženske ne upajo povedati.

        In ni nujno ponočevanje, lahko je zvečer.

          • To se pa motiš. V Sloveniji je bilo kar varno. Tudi v Nemčiji večinoma, razen morda v Berlinu.

            To, kar se pa dogaja zdaj, pa predstavlja veliko nevarnost.

  7. Pavel
    Ti nimaš pojma. Predvsem Družina je časopis za vikati. Sramota je da dajete za zgled nek obskurni forum iskreni.net. Družina, radio Ognjišče to je za prebirati oziroma poslušati.

    • Če na nek način ne omenite, da gre za sarkazem, vas bo kdo lahko narobe razumel. Kar tudi marsikaj pove o tej temi.

      • Mislim, da Robert to piše smrtno resno, brez sarkazma. Quod capita tot sententiae, skratka. Tudi če ga ne razumeš, ima pravico do svojega razmišljanja.

        Jaz bi še to dodal za naše medije, ki se imajo za desno-sredinske: Domovina, Reporter, Demokracija, Nova TV. Tole bi bila trenutna pozicija EPP- torej evropskih krščanskih demokratov do migrantske krize in ne tisto, kar oni pišejo. Niti približno ne.

        http://www.eppgroup.eu/news/Roberta-Metsola-maps-out-EU-plan-on-migration

        • Če Robert iskreni.net imenuje “obskurni forum” potem boste tudi vi to težko razumeli drugače kot sarkazem. Se morda motim?

          Glede begunske krize pa je tudi med krščanskimi demokrati tako kot škofi: slovenski so na poziciji madžarskih in ne nemških.

    • Kdaj pa kdaj bi bilo mogoče dobro, ko bi koga ali kaj tudi onikali 😉

      Narobe je, če se koristna konstruktivna kritika medijev sprevrže v vsesplošno pljuvanje po vsem in vseh, ne le po medijih. To res nikomur in ničemur ne koristi.

  8. Seveda, vi bi po pravi komunistični doktrini cenzurirali vse kar vam ne paše. Ja iskreni. net je obskurni forum, to niso Katoliki, temveč protestantska sekta oziroma laiki kateri hočejo voditi vajeti v RKC. Toda v primeru MB nadškofije se je videlo kakšno zlo so storili laiki seveda tudi ob pomoči določenega požrešnega visokega klera.
    Poleg, Družine, Salezijanskega Vestnika, radia Ognjišče, 24 KUL in Časnika je vse ostalo anti katoliško.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite